Urška Šprogar: Lovci, gozdarji, naravovarstveniki in ornitologi o novem zakonu o lovu
Lovci, gozdarji, naravovarstveniki in ornitologi o novem zakonu o lovu
Krzno in lovske trofeje so preživel ponos
Človek ne more biti lastnik prosto živečih živali so prepričani tudi mag. Matjaž Jež z Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, Območne enote Maribor, Martin Krajnc, vodja oddelka za prosto živeče živali na Zavodu za gozdove RS, enote Maribor, Luka Božič iz Društva za proučevanje in opazovanje ptic Slovenije in Matjaž Roter z Zavoda za zdravstveno varstvo - Inštituta za varstvo okolja, ki so sodelovali na Večerovi okrogli mizi.
V parlamentu se pripravlja zakon o lovu, vendar je videti, da je dobrobit divjadi, prosto živečih živali, v sedanjih trenjih med zagovorniki lastniških apetitov postala povsem nepomembna. Zato smo pripravili okroglo mizo in naravovarstveniki iz nevladnih organizacijah so predstavili svoja gledanja v želji ustvariti ravnovesje v naravi in v lovskem zakonu.
Sokolarjenju so se uprli ornitologi pod okriljem Društva za proučevanje in opazovanje ptic Slovenije. Njihov član Luka Božič takole pojasnjuje odločni ne: "Sokoli lovijo ptice, ki so tudi zaščitene, in nemogoče je dopovedati ptiču, kaj sme loviti in česa ne. Sokol selec in še posebno kragulj se težko razmnožujeta v ujetništvu, zato je treba iz gnezd jemati mladiče oziroma jajca, kar pa je prepovedano."
- Čigavi pa so sploh ptiči in druge prosto živeče živali?
Luka Božič: "V našem društvu se strinjamo, da je lastnik ptičev in divjadi država. Smo proti temu, da so to privatni lastniki. Smo proti, da bi se razširila skupina lovnih ptic. Mi imamo v bistvu eno najstrožjih zakonodaj v Evropi po številu ptic, ki jih je dovoljeno loviti."
- Koliko lahko z lovskim zakonom zaščitimo našo naravo in ali je športni lov oziroma sploh ubijanje živali za šport etično?
Mag. Matjaž Jež: "Če gre neposredno za povezavo z nastajajočim lovskim zakonom, potem poudarjam, da zavod uradno še ni dobil nobenega gradiva in tudi ne poziva, da uradno kaj poda. Vse, kar bom v tej zvezi povedal, je moje osebno mnenje. Nihče si ne more prilastiti divjerastočih vrst, živalskih ali rastlinskih. Možna je na primer lastnina na gozdno zemljišče. V ospredju je predvsem vprašanje lastnine na gozdnem zemljišču in hkrati vprašanje lastnine vseh funkcij, ki jih gozd ima. Številne izmed teh funkcij imajo značaj splošne funkcije, kot so ekološke funkcije, regulacija atmosfere, mikroklime, tvorba kisika, tvorba prsti. Gozd je življenjski prostor vseh vrst, ki se v njem pojavljajo. Zato je lastnina nad gozdnim zemljiščem seveda omejena tako kot vsaka druga oblika lastnine. Lastništvo pomeni eno od funkcij gozda, nikakor pa ne pomeni lastništva drugih funkcij. In zato lahko vsi lastniki gospodarijo samo z eno funkcijo in ta je še jasno podrejena z gozdno zakonodajo, vsebinsko prirejena z gozdarskimi načrti, te načrte pripravljajo javna strokovna služba in vsi lastniki gozdov, bodisi da je to država, bodisi da so to pravne osebe ali pa fizične osebe."
Martin Krajnc: "Pri nastajanju tega zakona zavod za gozdove ni sodeloval. Ko je bil zakon vložen, so nas povabili, naj sodelujemo s pripombami, ki se nanašajo predvsem na ekologijo, biologijo divjadi, na lovne dobe, rešitve, ki so povezane z gospodarjenjem z gozdovi. Lastnina nad zemljišči je opredeljena; so fizične ali pravne osebe. Pri nas je to pravna oseba, država, ki ima okrog štirideset odstotkov zemljišč. Druga stvar je lastnina nad živimi bitji. Tu pa je naša država naredila nekaj posebnega. V svetu velja, da so živa bitja, živalski svet nikogaršnja lastnina, ker se v trenutku, ko opredeliš te živali kot lastnina, pojavijo problemi. Ptice selivke, ki prihajajo s severa in preko naše države letijo na jug, so do naše meje nikogaršnja lastnina, nad nami so državna, slovenska, ko pa zapustijo našo državo, so nikogaršnja. Naša država je s tem, ko je postala lastnik, prevzela tudi odgovornost kot lastnik. Če te v Avstriji napade divji prašič ali kača, ni lastnika."
- Kakšno je gledanje na športni lov, športni ribolov?
Mag. Matjaž Jež: "Sokolarjenje je ena od oblik izrojenosti našega civilizacijskega vzorca. Ljudje si domišljamo, da imamo pravico, da lahko sebi v veselje in pod pretvezo, da je to ljubezen do narave, streljamo.
Martin Krajnc: "Najprej je treba razčistiti, kaj lov sploh pomeni. Lov je opazovanje, zasledovanje, iskanje in pobiranje delov. V okviru tega športnega lova bi lahko imeli športno opazovanje. Lov se jemlje samo kot streljanje, čeprav to ni res. 44. člen starega zakona pravi, da lov divjadi obsega iskanje, zasledovanje, odstrel in odlov divjadi, pobiranje poginule divjadi in njenih delov, to so na primer rogovje, koža. Sam lov razumem z gospodarskega stališča. Ravnotežje vzpostavljamo lovci pri nekaterih vrstah divjadi, to so srnjad, jelenjad, divji prašič, gams in pogojno tudi lisica. Užitek, da se katera žival vklene, absolutno obsojam. Sam vidim pomen lova v tem, da se skuša postaviti ravnotežje. Poznam nekatere argumente zagovornikov sokolarjenja, poznam tudi nekatere argumente DOPPSa. Vem, da je v zahodnih državah to zelo popularno, predvsem gre za odnos lastnika ujede, da se ta lovi oziroma da se spušča. Pri sokolarjih ni selektivnega lova, je bolj splošen lov."
Matjaž Roter: "Sem lovec, po duši naravovarstvenik, in zagovarjam tezo, da naj z divjadjo gospodari država. Ona naj tudi poskrbi za to, da bo divjad v primerni številčnosti, da naj bi imela primerne habitate. Lov bo moral obstajati, kljub temu da nekateri pravijo, da je lov ubijanje, ampak zaradi porušenega ravnotežja. Športna oblika lova je po zahodnjaškem sistemu. V Ameriki dobiš dovolilnico, greš v naravo in v nekem obdobju lahko ustreliš določeno vrsto divjadi, zgolj zaradi športnega užitka. Vzhodnjaški način lova imajo Rusija in azijske dežele. Lov uporabljajo v bistvu za preživetje. Evropski način lova je lov na trofeje. Ali je to športni lov, ne morem reči, to je tradicija nemškega lova. Ustreliti največjega predstavnika neke rase na nekem okolju je vrhunec tistega lova. Sam se s tem absolutno ne strinjam. Za nas v našem okolju so gotovo vse te stvari preživele. Na žalost je tradicija tega lova oziroma organizacija lovstva tako zastarela in že zdavnaj preživela oblika "uporabljanja" narave. Je pa res, da so lovske organizacije marsikaj naredile za ohranjanje habitatov, kot so lovske remize in podobno. Lovska organizacija kot taka z 20 tisoč člani je ena največjih nevladnih organizacij in zelo dosti naredi, da število neke divjadi obstaja. Umetno vzgoji veliko fazanov, ki pri nas ni avtohtona divjad, samo da ima potem boljši lov. To pa nima zveze z nobenim okoljevarstvenim ali sonaravnim razvojem. Največji problem pri nas vidim v tem, da ministrstvo za kmetijstvo in ministrstvo za okolje po mojem niti ne vesta dobro, kdo kje sedi, kaj šele, da bi sodelovali pri takih projektih."
- Dobivamo sodoben, dober zakon ali zakon, ki ga bomo morali takoj spret spreminjati in popravljati?
Martin Krajnc: "Ta zakon je ta čas najboljši možni kompromis. Lastniki bodo nekako vključeni ali preko odločanja ali preko dela koncesij. Tudi DOPPS je lahko nekatera svoja stališča uveljavil, mislim, da glede na razmere, ki sedaj vladajo, zakon ne more biti boljši. Od leta 1976 se je toliko stvari spremenilo, da mi, ki se z njim pogosto ukvarjamo, naletimo na probleme, ker zakon ni več kompetenten oziroma ni v sozvočju z drugo veljavnostjo zakonodaje. Glede nestrinjanja gre bolj za lovce, ki imajo lastnino. Pogosto je to ista oseba, ki je lastnik zemljišča in hkrati lovec in želi možnost, da bi bil aktivno udeležen. Kar pa seveda je preko vključevanja v neko organizacijo, tu je njegova prava možnost, ni pa njegova možnost vezana na lastnino, ker lastnina avtomatsko ne more dati pravice lova nad vrstami, ki tam živijo."
- Narava nima zagovornikov, narava nima v parlamentu svojega lobija, kako jo lahko kljub temu zaščitimo?
Mag. Matjaž Jež: "Ta zakon ne zagovarja narave kot take, ampak ureja pravice ljudi v odnosu do te narave zgolj na načelni ravni. Vrste imajo značaj javnega dobra in zakonodaja pač ureja, da lahko posameznik uresničuje svoje pravice in svoj odnos do tega. Na tej točki je korekten in ureja odnos človek-narava. Ali je pozitiven v pomenu ohranjanja narave, pa je seveda drugo vprašanje. Je v bistvu vprašanje, ki je povezano s stopnjo zavesti. Merilo za stopnjo zavesti je pravzaprav naš parlament. Parlament je tisti, ki bo glasoval inzakon sprejel. In takšna,kot je stopnja zavesti, stopnja odnosa do narave vsakega posameznega poslanca, ki bo glasoval, takšen bo zakon. Je odsev trenutne stopnje zavesti naših vodilnih ljudi."
Matjaž Roter: "Ukvarjam se tudi s kinologijo, sem kinološki sodnik. V lovskem zakonu recimo manjka poglavje o psih v gozdu in še ogromno drugih stvari, ki bodo morale biti stvar podzakonskih aktov. Še vedno velja prepoved prostega gibanja psov zaradi možnosti okužbe s steklino. To je zakonsko še regulirano, ampak problem je v tem, da se to ne izvaja, da tega nihče ne kontrolira, kot še marsikaj drugega. Vsak pes bi to moral imeti, najsi je rodovniški ali nerodovniški, in potem se lahko na osnovi tega določi lastnika."
Enotno mnenje vseh prisotnih pa je bilo, da bi novi lovski zakon moral prinesti rešitve za dalj časa, saj je spreminjanje lovske zakonodaje občutljiva tema. V nobenem primeru pa ne bi smeli pristajati na rešitve, ki temeljijo na predpostavki, da je lastnik zemlje hkrati tudi gospodar življenja na njej. Tudi, če se to utemeljuje z neko evropsko tradicijo in prakso razumevanja lova, lovske pravice ter lastnine nasploh. To je srednjeveški pristop, ki s civilizacijskimi standardi sodobne družbe ne more imeti nič skupnega. Morda imamo pri nas, glede na to, da poznajo sedanje aktivne generacije tudi drugačen odnos do lastnine, več možnosti, da prave civilizacijske vrednote, na katere se radi sklicujemo, prenesemo tudi v prakso na področju zaščite narave in vseh živih bitij.
Urška Šprogar