Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Najstrmejši je tek na Kojco

Dnevnik, 22.03.05 - Metod Močnik: Povečalo se je število prireditev v gorskih tekih, na katerih praktično ni nobenih omejitev

Šport kot hobi

Najstrmejši je tek na Kojco

Povečalo se je število prireditev v gorskih tekih, na katerih praktično ni nobenih omejitev


Gorski tek je le ena od vej tekaške atletike. Tako kot je cestni tek (kros) štadionska atletika. V Sloveniji so prav različni gorski teki v zadnjem desetletju postali sila priljubljeni. Zaradi zahtevnosti dejavnosti pa tek po gričkih, hribih in planinah ne bo dosegel množičnosti ravninskih tekov. Gorski tek je zelo zahtevna oblika športnih dejavnosti, za tiste bolje pripravljene, z več kondicije.

LAŽJE IZVEDLJIVI KOT CESTNI TEKI


Gorski teki so prav v Sloveniji presegli druge oblike tekanja iz različnih razlogov. Povečalo se je število prireditev, na katerih praktično ni nobenih omejitev. Gorski tek je le hitrejša oblika pristopa na vzpetine in nazaj v dolino. Na tekmovanjih, ki so odprta za celotno populacijo, tudi za ljubiteljske tekače, se posamezniki merijo v disciplinah navkreber in gor-dol. Hkrati je vsak domači hrib velik izziv za vse. Tudi zato ima gorata Slovenija lepo število gorskih tekov, ki so razporejeni od pomladi do jeseni - še pozimi je tek na ljubljanski Triglav, Šmarno goro. Zaradi zahtevnih pogojev pridobivanja dovoljenj za ceste in ulice so gorski teki v Sloveniji zapolnili nastalo vrzel. Lažje je namreč prirediti tek na domači hrib (zanj ni potrebnih večjih zapor cest, prav tako ni ogrožanja javnega reda in miru), kot pripraviti ulični tek.

Veliko zaslug za to ima prvi mož gorskih tekov v Sloveniji Tomo Šarf. Letos bo trinajsto leto, odkar odbor za gorske teke pri AZS izdaja Informator gorski teki, bilten, kjer je zapisano vse o gorskih tekih za leto nazaj in leto naprej. Vključno z veliko napotki in koledarjem prireditev.

ČEZ LETO KAR 50 GORSKIH TEKOV


Teki na domače vrhove so po izkušnjah zelo dober motivacijski element za širšo populacijo, da se začne bolj dejavno gibati. Sicer si mnogi ne morejo predstavljati, da lahko nekdo za tekanje po markirani poti iz Kamniške Bistrice do vrha Grintovca (2.654 metrov visoko) porabi vsega uro in 17 minut, čeprav oznake na planinski poti govorijo o času petih ur.

Po Sloveniji je blizu 50 gorskih tekov ali drugih tekaških prireditev, ki jih po značilnostih umeščamo v gorski tek. Najdaljši je SAM (Slovenski alpski maraton) od Preddvora preko Tržiča in tržiških planin do Jezerskega. Dolg je 50 kilometrov, ima pa še dve krajši različici. SAM, na sporedu je septembra, slovi tudi po množični udeležbi iz številnih držav, kar kaže na dobro promocijo v tujini. Podoben izziv je tudi gorski maraton štirih občin, ki se začne na Petrovem Brdu, poteka pa čez Črno prst in Porezen.

Gorski teki so nemara najlepša priložnost, da po dolgem in počez prekrižarite in odkrivate manj ali sploh neznane kotičke Slovenije. Najbolj strm gorski tek je tek na Kojco. Iz vasi Orehek je v 2.750 metrih kar 700 metrov višinske razlike. Primat drži tek na Grintovec, ki nima prave konkurence niti v Evropi. Iz Kamniške Bistrice se tekač v devetih kilometrih, kolikor je do vrha, dvigne skoraj za 2.000 metrov.

In zanimivo, omenjeni tek je med najbolj obiskanimi, saj izziv Grintovca pritegne širšo populacijo, ne samo tekmovalno usmerjene rekreativne športnike. Bolj aktivni kot sicer so tudi vsi iz vrst organizatorjev, saj prireditve ni moč pripraviti iz avtomobila ali helikopterja.

Metod Močnik

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Najstrmejši je tek na Kojco"

Tomaž Ogrin,

Dokler tečemo po gorskih poteh, kakršne so, je super. Tudi sam sem si omislil pred leti svoj tek na Brano (z nekaj hoje kot netreniranec, ker me je zanimalo kako gre).

Ko pa enkrat prireditelji začno te poti nedostojno prilagajati človeku, da bo lažje tekel (cilj je čimboljši številčni rezultat), je pa konec veselja.

Tak vtis sem dobil na planinski poti, označeni tudi za tek, izpod planine Konjščice pod Viševnikom (od konca gozdne ceste) na Jezerca in naprej. Množice, z motorno žago obdelanih korenin dreves povsod tam, kjer bi bilo treba koleno dvigniti malo više, ni mogoče spregledati.

Pred uvedbo te "proge" izžagovanja korenin na poti ni bilo. Na delu so bili očitno ljudje, ki so premalo izobraženi o svetu, na katerem počno taka škodljiva prirejanja narave ali pa so pljunili na znanje, morebiti pridobljeno na naravovarstvenih tečajih.

Posebno nesramen je izrez debla močnega macesna v stopnice, na zgornji poti do Jezerc nad Konjščico. Tam je zemlja že pod udarom plazov in težkega snega, zato je njegovo steblo ukrivljeno preko poti in smo pač napravili višji korak ali dva. Ne bi razpredal, vsak pa lahko vidi njegovo izjemno koristno funkcijo na tistem terenu.

Še vedno ni znano, kdo je bil storilec, ali kakšna markacijska ekipa (PD, ki ima na skrbi to pot, bi moralo zadevo komentirati) ali prireditelji teka. Zadeva je bila v medijih, tudi v PV (podatek o štev. kasneje, ko najdem), "junak" z motorno žago se ni oglasil.

Če torej s štoparico v roki prihajajo v gore ljudje iz Atletske zveze Slovenije, ki do gorskega sveta morda nimajo nobene odgovornosti ("praktično ni nobenih omejitev"), se mora ob gorskih tekih vključiti vsaj Komisija za varstvo gorske narave in Komisija za planinske poti PZS . Za zgornje žaganje ne morem pripisati krivde nikomur, tudi nimam časa za raziskave, lahko pa sumim, kdo bi lahko bil. Prilagajanje terena tekačem je preveč očitno.

Slovenija je trgovina s porcelanom in ne poligon za karkoli brez odgovornosti do narave in okolja.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46030

Novosti