Večer, 05.02.2004, NGiL - Arnold Lešnik: Turno smučanje za začetnike in razgibana smučišča seveda niso edina prelest, ki jo ponuja ta plemenita gora
Drugačen obraz znane koroške lepotice
Na Peco s severa
Turno smučanje za začetnike in razgibana smučišča seveda niso edina prelest, ki jo ponuja ta plemenita gora
Peco poznamo številni obiskovalci gora kot relativno enostavno zimsko turo, priljubila pa se je tudi smučarskim zanesenjakom in tistim, ki se odločajo za prve korake v svet gorskih zimskih lepot. Pohod na dobro obiskano goro je vedno dovolj zanimiva izkušnja, ki ljubiteljem hribov ponuja številne neznane in vznemirljive obraze. Eden takšnih je severni pristop, iz Avstrije.
Če se odpravimo na Koroško preko Pliberka, bomo, po ne preveč naporni vožnji z avtomobilom, že kmalu zagledali solidno urejena smučišča naših severnih sosedov. Razgibana smučišča seveda niso edina prelest, ki jo ponuja ta plemenita gora. Tako so številne snežne radosti, poleg alpskih smučarjev, že od nekdaj znali zase izrabiti prav turni smučarji, ti neukročeni vitezi belih poljan. A na svoj račun pridejo tudi tisti brez smuči.
S turo začnemo pri hotelu Petzenkönig v Podkraju (Unterort) na 650 m nadmorske višine. Če smo prepričani v svojo kondicijo, potem se lahko napotimo proti vrhu prav s parkirišča, po dobro utrjeni gozdni cesti, ki jo na nekaterih odsekih pogumno, a previdno prečkamo po smučišču. Če je kondicije manj ali bi radi hitro v svet zimske idile, potem odštejemo 10 evrov, za kar dobimo eno vožnjo v kabini šestsedežne žičnice, ter eno vožnjo na vlečnici. Seveda se lahko odločimo še za čisto alpskosmučarske variante, do katerih pridemo z nakupom dnevne ali urne karte. Višinsko razliko 1000 m tehnika premaga v solidnih 15 minutah, le sedeži v gondoli so nekoliko slabše izolirani in so zato neprijetno hladni. Od zgornje postaje na planini Ojstrovica (Siebenhütten, 1662 m), kjer je pravi visokogorski smučarski center, se spustimo nekoliko navzdol, do prve vlečnice, kjer zajahamo sidro, ki nas v trenutku dostavi na 1900 m. Za pravega turnega smučarja seveda licemerstvo brez primere, a včasih kratkomalo ne gre drugače. Razlogi, ki bi jih stanovski kolegi upoštevali kot opravičilo, bi se lahko glasili: popoln začetnik, zdravstveni problemi, pomanjkanje časa, pomanjkanje kondicije.
V vsakem primeru imamo, ko pridemo do mesta, kjer se končajo smučarske proge, na voljo celo paleto zanimivih ciljev. Pred nami se razprostira celoten greben, pri čemer je najvišji vrh Pece, Kordeževa glava, zgolj čokoladni preliv na bogato obloženi torti. Če se odpravimo v zmernem tempu, smo v slabe pol ure že na Knipsovem sedlu (2012 m), kjer so še vedno vidni ostanki nekdanje pliberške koče. Najbolje se je napotiti kar po glavnem grebenu proti zahodu, čez 2110 m visok Končnikov vrh (Knieps). Njegova severna stran dokaj strmo pada proti planini Ojstrovici. Od tu nadaljujemo po celotnem grebenu do Bistriške špice (Feistritzer Spitze, 2114 m), ki leži povsem na avstrijskem ozemlju. Meja, nekakšna imaginarna prepreka, ki je včasih ločevala, danes združuje. Kljub vsemu smo se precej začudili, ko nas je skupina nemško govorečih turnih smučarjev prav na Knipsovem sedlu najprej lepo pozdravila, nato pa vprašala, če morda prihajamo iz Slovaške?! No, morda pa so oni prišli z Marsa, kdo ve?
Čeprav so v neposredni bližini dobro urejene smučarske proge, vlada tukaj presenetljiv mir. Med z borovci prekrito snežno odejo in modrim nebom se tukaj odvija tisto pravo življenje. Z nekaj sreče in previdnosti se bomo tako morda seznanili s kakšno ne preveč plaho belko. A treba bo neprenehoma pozorno opazovati. Ob izredno dobrih smučarskih razmerah se marsikateri alpski smučar vendarle drzne poseči v ta divji svet in se odpravi vsaj do Končnikovega vrha, da bi si privoščil opojno smuko vse do 1500 m nižje ležeče vasi. Vendar, če nimate turne in popolne zimske opreme, vam tega nikakor ne bi priporočal. Alpski smučarski čevlji so primerni za vse kaj drugega kot za hojo po strmem zaledenelem pobočju.
Z Bistriške špice je seveda bajen razgled na naše hribe na jugu, Štajersko na vzhodu, ter seveda po celotni Avstriji do Visokih Tur. Če se od tu odpravljate še proti Kordeževi glavi, potem je najbolje vrh, na katerem sta poleg vpisne knjige avstrijski in slovenski križ, zapustiti po smeri pristopa. Drugače je ob obilici snega in stabilni snežni odeji možno smučati kar proti zahodu, čez Veško kopo (Wackendorfer Spitze, 2074 m), ter mimo Veške planine (Wackendorfer Alm, 1586 m), vse do Podgore (Unterbergen, 552 m). Slabost te ture je, da potrebujete potem še en avtomobil, s katerim se boste vrnili na izhodišče v Podkraj. Nekaj več organizacije torej.
Do Kordeževe glave spet sledimo tribarvnim markacijam. Spust z vrha poteka prav tako po smeri pristopa. Če boste na vrhu sneli turne pse, potem jih boste tik pred Knipsovim sedlom spet natikali nazaj na smuči ali pa odločno gazili v breg. S Knipsovega sedla je potem med bolj ali manj gosto nasejanimi borovci le še skok do urejenega smučišča in od zgornje postaje se potem prične tisoč metrski spust v dolino. Letos so pot navzdol prvič umetno zasnežili, tako da je smuka resnično dobra. Delno je mogoče uporabiti tudi manj strmo gozdno cesto, ki se po 12 km prav tako izteče na parkirišču.
Relativna bližina ture, enostaven dostop in solidna varnost v nestabilnih snežnih razmerah, jo uvrščajo med priljubljene zimske ture pisane palete ljubiteljev zimske gorske narave.
Arnold Lešnik