:polet, 05.02.2004 – Grega Kališnik: Moja doslej najekstremnejša srečanja z ledom so bila - s sladoledom … Plezanje po zaledenelih slapovih.
Še slajši od sladolednega je ledni preliv. Plezanje po zaledenelih slapovih.
Vsak začetek je leden
Moja doslej najekstremnejša srečanja z ledom so bila - s sladoledom. Večina se je končala z mojim porazom. Fasal sem angino. S svetlimi izjemami - kadar me je ata, trenutek po tistem, ko mi je kupil albansko sladostrastje, vprašal, koliko je ura. Časomer sem imel na isti roki kot sladoled. In ko sem jo nagnil, da bi očetu povedal, kar sem mu po vseh pravilih moral, je sila težnosti jagodno-čokoladno zdrizo odlepila iz korneta in pljusknila je ob asfalt. Bilo je nekaj solza, angine pač ne. In veliko smeha. Očetovega, če je bil zraven, še obilo več bratovega.
Otroške bolezni so že dolgo stvar vnemarnosti. Otrok se okrepi, možak postane in bolj ali manj pokončno kljubuje bičanjem. Včasih se loti celo zadevščine, ki se mu je nikakor in nikoli ne bi bilo treba. Tako za hec, tako v veselje, bolje, v pozabo tegobnosti.
Mladenič postane mož
Pa čeprav mu sprva pogled zledeni - ko se pred njim odškrne soteskica, premrla in stisnjena pri minus 15, imenovana Mlačca. Greste iz Ljubljane proti rojstnemu kraju našega najboljšega alpskega smučarja iz leta 1994, pa malo ven in ste tam. Če zgrešite odcepno tablo, ste v sedmih urah na Triglavu.
Šli smo tja, kjer mojster Pavel s svojo ekipo tušira naravo in, saj veste, kamen na kamen palača, zmrznjena kaplja na zmrznjeno kapljo - ledeni slap.
Ker nisem izklesano bitje ledene dobe, sem prve trenutke v Mlačci klecnil pred veličastjem milijona in pol lednih vzorčkov, ki so se nagrbančili na soteskini, če se ne motim, vzhodnejši steni. Ledu pa, kot bi bil v razstavnem salonu firme Slovenijaled ali vsaj Lednina.
Iz dna srca sem si zaželel, da bi se gmota pred našimi očmi sesula, vsaj nevarno natopila pa nam ne bi bilo treba postoriti tistega, zaradi česar smo pridrveli - da bi ledu mero vzeli. Športno mero, s šestimi besedami zapisano - da bi se igrali ledno plezanje.
V brunaričici Pavel prekakanim začetnikom skuša mevžasto naravo iz kosti pregnati s humorjem. Ledeno robatim. S pripovedkami o Italijanih in Angležih, ki so med plezanjem omahnili in zdaj oledeneli pod megakubiki nepremakljive tvarine čakajo, da jih čez stoletja kdo najde. Še večje veselje do plezanja človek dobi, če v pripravljalno sobico stopi mladenič, ki mu je kos ledu kar lepo razčesnil obrazno kožico. In ne dobi gaze, ampak nasvet, da se bo rana najhitreje samoukinila na zunanji temperaturi, ki tistega zgodnjega dopoldneva ni bila vredna svojega imena.
Zbadljivi akt
Od pogojno plezalske opreme sem imel na sebi le spodnje gate in majico, pa sposojeno kajakaško čelado. Čez dvoje štunfe, plačane iz svojega, sem povlekel še sposojene super debele zokne, da mi stopalo v čevlju ne bi opravilo plavalnega tečaja. Kot otroka v pleničko me je mojster oklenil v plezalni pas, kot malčku mi je nataknil dereze in mi, prestrašenemu kot detetu, namignil, da je treba počasi vzeti pot pod noge. Še prej pa si natakniti podaljšane roke, cepine.
Ni bilo lahko. Poti je resda bilo le osem metrov in pol, samo noge niso hotele. Pa še pogum jo je meni nič vam nič ucvrl po soteski nekam navzgor, da ga ni bilo nikjer slutiti. Da mu le ne bi zdrsnilo in ga nikoli več ne bi videl.
Z lednim plezanjem, pravi Pavel, kaj mi je preostalo drugega, kot da mu verjamem, je tako - ali se naučiš v petih minutah ali se ne v petih letih, torej nikoli. Pa ne da bi bilo tako težko, samo odločiti se moraš - se ti lasten strah smili in mu obljubiš večno zavetje ali pa ga vržeš prek ramen, naj se razčesne na tisoč osemsto kristalčkov.
Stena, Pavel, jaz. Tik ob meni ledišče, živčnost vreliščna. Ostenje se do naskakovalca obnaša ledeno hladno. Človek in led nista za vkup. Med plezanjem ni neposrednega stika. Je le boleč, zbadljiv odnos. Junak se drži stene le prek dereznih in cepinskih špic. Če je dobro zapičen, je varen, nihče mu nič ne more. Kot zapik v otroški igri.
Je kar priporočljivo, da ne pozabiš - hkrati moraš biti v mrtvo naravo zapičen najmanj s tremi okončinami. Zato si ne predstavljam tegobnosti, ako bi ti sredi težkega raztežaja v razpočnico jele lesti tangice. Ni pomoči, razen če si butec in butec in se k ledu pritisneš z jezikom in tako sprostiš roke, morda celo noge.
Prve brce, prvi udarci so ledolomilski. Metri so centimetri. Časa za vrtoglavost ni. Da bi glavo obrnil - a ste na glavo padli? Spredaj pa tako ni nobenega prostora, je le nepredirna prozornost.
“Ne morem več, dol bi!”
Za božič in novo leto in sploh tiste lepe dni so bile v Mlačci ledene jaslice, z živimi nastopajočimi, kar gledališko igro so imeli, tudi z obiskovalci, ki služijo bogu osem, nekateri, najvišji, dostojanstveni, 24 ur na dan. In ni vrag, da se po podrtju jasličevja kakšen od športno ustrojenih angelčkov ni odločil pomagati cagam, kot sem jaz. Naravnim silam pač ne morem pripisati zaslug, da sem se v prvem poskusu potegnil približno deset metrov visoko, do mini balkončka, od koder so me, dobronamerno, poklicali nazaj v bazo.
Za samozaupanje, vam povem, ni boljšega, če si dva metra od vaše smer za trening izbere vrhunski hitrostni ledni plezalec Pavle (ki ni Pavel). In s 25-metrsko špuro opravi približno tako hitro kot vi hodite po nekoliko poledenelem pločniku. In ti reče: ?No, ta drugič pa do vrha, pejt, te bom sliku!
“Se boš pa načaku!” sem si mislil bolj intro, da me ni slišal. No, a sem slednjič šel, koledniško, mrmraje prepevajoč in prve centimetre kar igraje. Z mislijo na osončeno ogoleno drevesce na vrhu, na katerem je bila vpeta varovalna vrv, ta nato pade v naročje Pavlu, ki te na dnu varuje s težo in znanjem svojega telesa.
Slej, še večkrat pa prej, začnejo trpeti roke, podlakti. Prej peresni cepinčki so macole. Tudi dereze se ne zadirajo več kot kazalec v maslo. Vse večkrat nožna levica oplazi desno in vice versa. Nekje na tričetrt smeri sem pokazal svoj pravi obraz: “Ne morem več, dol bi!”
Klic v sili je naletel na zaledenela ušesa mojih varovalcev in navijačev. Spodaj mi je Pavel narekoval vsak naslednji gib in potrpežljivo čakal, da sem se blagovolil potegovati više, zgoraj me je hrabril in poučeval Pavle z digitalko. Pavle je pameten, razgledan fant, nenazadnje je že veliko po hribih hodil, brez dodatnega kisika, in je pomodroval: “Več zmoreš, kot si misliš!” Imel je prav, saj v tistem trenutku nisem nič mislil, pa tudi sicer maksima velja za nedonošence moje baže.
Vzel sem še zadnji zaled in se zaledel proti vrhu. Pripikal sem se v Pavletov kader, vsemu kremžastemu pa mi, tudi za vice je kerlc, izusti: ?En nasmeh, prosim!? Dal sem mu en nasmeh. Dveh nisem bil sposoben. Imam pa srečo, da ob večjih telesnih naporih obraz vedno spačim v grimaso, ki od daleč zgleda kot dobrovoljnost. Od nekoliko bliže kot renčanje. Od blizu pa kot natančna preslikava obupanosti in trajna okvara spodnje ustnice.
Srečna tragedija
In ob enem zadnjih vbodljajev skorajda športna tragedija. Pavle, vem, da mi ni hotel storiti nič žalega, skoraj bi dal roko v vedro ledene vode, da mi je želel le čestitati za uspeh, me je, vpijoč Bravo!, ubrisal po hrbtu.
Težko rečem, da mi je zmanjkalo tal pod nogami, ob nogah pa. Zmanjkalo mi je tudi kisika in z ledom sva bila za trenutek kot eno. Pavletova dlan me je obenj prilepila.Toda zaledenei smrkelj se je kar naenkrat začel topiti na sončni bleščavi, kam je začel teči, ni okusno, da napišem, in vedel, čez sekundo ali dve pa tudi videl sem, da je plezarije konec. V znak zmage sem z obema rokama dvignil en cepin in zaukal kot zdrav mestni fant.
In ko mi je Pavel rekel, naj se na štriku nagnem nazaj in spustim po razi, po kateri sem šel gor, se mi je vabilo zdelo malodane nespodobno. Odklonil sem ga, Pavleta prosil, da me, kot nemočnega otroka, osvobodi vrvi, vezi z življenjem, in višinske metre do ljudi sem odštel peš.
Potem pa - Pavle je šel še osemkrat gor in dol, Pavel s svojimi pa je v lesu ob kavi poskrbel za izenačevanje. Kolikor je bilo med plezanjem ledenenja, toliko je bilo po njem topline. Zaradi kurjave in tudi, če verjamete ali ne, toplih besed toplih ljudi, ki so tistega dne lepoto, na katero nimamo vpliva, še očlovečili.
In ker sem dostikrat slišal, da sem navaden osel, je jasno, da v led ne bom šel samo enkrat. Kaj sem med plezo delal z desno okončino, namenjeno hoji, ne vem, toda ko sem jo doma razgalil, je bila enaka nogici marogici.
A led je lep, naj takšen tudi ostane.
Grega Kališnik