Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Maks Medja: v Martuljkovi skupini je najlepši gorski svet

   Železar

 

 08.03.1984

Jlib.si

četrtek, 8. marec 1984, ob 15:25, Franci Savenc, ogledov: 1419

Železar 1984 - Janko Rabič: postaja GRS Jesenice slavi 60-letnico

 

MAKS MEDJA: V MARTULJKOVI
SKUPINI JE NAJLEPŠI GORSKI SVET


Postaja gorske reševalne službe Jesenice slavi letos lep in pomemben jubilej 60-letnico ustanovitve. V vsem tem obdobju člani službe opravljajo najbolj humano delo: rešujejo alpiniste in planince iz objema smrti v prepadnih stenah in na planinskih poteh. Za požrtvovalne reševalce so najlepši trenutki takrat, ko rešijo dragoceno življenje. Pozabljeni so hudi napori, potoki znoja in nevarnosti, ki jih morajo nemalokrat tvegati.

Gorska reševalna služba pa v današnji družbenopolitični skupnosti ni postavljena le za reševanje iz sten, temveč odigrava vse bolj pomembno vlogo pri najrazličnejših elementarnih nesrečah, zemeljskih plazovih, poplavah, pri reševanju iz gondol, gorečih stolpnic in še bi lahko naštevali.

Tako pri postaji GRS Jesenke, kot pri nekaterih drugih v jeseniški občini, je več zaslužnih članov, ki so z zlatimi črkami zapisani v zgodovini razvoja te humane dejavnosti, ki je vseskozi povsem ljubiteljska, brezplačna. Nekaj najbolj pri-zadevnih gorskih reševalcev borno predstavili v naslednjih številkah Železarja. Pobudnik za to predstavitev je bil dosedanji načelnik postaje GRS Jesenice Pavle Dimitrov, s katerim sva obiskala najprej člane, ki so že več kot petdeset let gorski reševalci.

Prvi obisk je bil namenjen MAKSU MEDJU na Hrušici, sicer pa po rodu Jeseničanu. Več kot pol stoletja je zvest gorski reševalni službi. Vesel je bil našega obiska. Sedimo skupaj v prijetnem domačem stanovanju, kajti sedaj je veliko doma. Nesreča pred leti ga je precej prizadela in težko hodi. 77 let je dopolnil lani v oktobru. Pogovoru z Maksom in Pavlom se pridruži še njegova žena, ki ima vsa leta izredno razumevanje za njegovo planinsko dejavnost in planinski svet, v katerem je prebil tisoče ur. Tudi sedaj ga večkrat odpelje pod vznožja vršacev, kjer mu pogledi hitijo v ta čudoviti svet. Pogovor kar nekam ne steče po pravi poti, Maks se posebno v zadnjih letih planinskih dogodkov težko spominja.

»Vedno je bila njegova največja odlika v gorah skromnost«, pravi Pavel Dimi¬trov. »Nikoli se ni postavljal v ospredje, vedno je bil tih in skromen, požrtvovalen, vsi njegovi učenci še danes občudujemo njegove neverjetne vrline, skromnost pa je bila nad vsemi.«

Danes je Maksu včasih žal, da vseh teh doživljajev ni zapisoval. »Veliko je teh spominov, doživljajev, ki se naberejo v tolikih letih. Ja, takrat smo plezali drugače, bolj prosto. Kar branili smo se zabijati kline, kajti nismo hoteli oskruniti narave. Večja vrednost preplezanih smeri je i bila prav v tem, da ni bilo že vnaprej zabitih klinov«.

Maks se je že v mladih letih navdušil za planinstvo in kasneje tudi za plezalni šport. Prvi koraki so ga vodili na Jelen kamen nad Jesenicami, pa v vse bolj zahtevne vrhove in stene domačih in tudi tujih gora. Bil je na Mont Blancu, na Matterhornu in drugih vrhovih, veliko novih smeri je preplezal.

Leta 1931 je vstopil v vrste gorskih reševalcev in od takrat dalje je sodeloval v številnih reševalnih akcijah, pomagal je svojim tovarišem v nesreči in drugim, ki so klicali na pomoč iz sten. Sodeloval je kot vodnik na raznih tečajih, na pohodih na Triglav in druge vrhove.

Na vprašanje, kako so reševal nekoč in kako je danes, je dejal: »Seveda je bilo takrat povsem drugače, reševanje je bilo težje. Nismo imeli ustrezne opreme. Imeli smo še vrvi iz konoplje. Zaradi slabe opremljenosti obiskovalcev gora so bile tudi nesreče pogostejše. Marsikdo ni preživel, ker je pomoč prišla prepozno. Danes je seveda reševanje drugačno, v veliko pomoč reševalcem je helikopter.«

Maks tudi v pogovoru ostaja skromen, redkobeseden. Z besedami ga dopolnjuje njegova zares razumevajoča žena. Zapisati moramo naslednjo zanimivost, ki nam jo je povedala: »Ko sva se poročila, sva morala na njegovo željo sestaviti posebno pogodbo, da bo šel lahko vedno v gore, kadar bo hotel, da ne bom nikoli ugovarjala. Ta pogodba je menda še sedaj shranjena v muzeju v Železarni. No, seveda sem se te pogodbe tudi držala. Vedno je imel pripravljen nahrbtnik, kadar je bilo treba, tudi ponoči, ko je moral oditi na reševalno akcijo«.

Ko se danes večkrat odpeljeta z avtomobilom s Hrušice, Maks najraje pogleda na mogočno Špikovo skupino v Martuljku. V letih, ko je bil najbolj zaljubljen v gore, je imel prav te mogočne stene najrajši.

»V Martuljkovi skupini je najlepši gorski svet. Kaj hočem, ta svet je tako lep, da ga ne moreš pozabiti in vedno se človek rad vrača, čeprav samo pod vznožje mogočnih sten.«

V mladih letih je prav v Martuljkovi skupini najraje plezal. Med prepadi so odmevali udarci kladiva, ko je zabijal kline v trde skale.

Tako se nam v tem pogovoru, kot na filmskem traku, odvija življenje Maksa Medja, velikokrat smo v negotovosti, kaj napisati, da podatek zaradi oddaljenosti dogodka in slabšega spomina ne bi bil povsem nenatančen. Resnično po drobnih kamenčkih gradimo mozaik njegovega velikega prispevka našemu planinstvu, predvsem gorski reševalni službi. Marsikaj bi še lahko napisali, tudi to, da je bil vrsto let gospodar bivaka 3 in zavetišča GRS Jesenice v Španovem vrhu.

Doma hrani vrsto priznanj, ki jih je dobil za resnično požrtvovalno in vsestransko delo. Prejel je orden zaslug za narod s srebrno zvezdo, s katerim ga je odlikoval tovariš Tito. Prejel je vsa priznanja Planinske zveze Slovenije in Planinske zveze Jugoslavije in zlati znak gorske reševalne službe. Maks Medja je tudi zaslužni član postaje GRS na Jesenicah. Delo te postaje še danes izredno skrbno spremlja, udeležuje se skorajda vseh sestankov in občnih zborov jeseniških gorskih reševalcev. Kadar je doma, je seveda najbolj vesel, če ga kdo obišče in mu prav po planinsko stisne roko. Vesel pa je tudi, če se ga njegovi nekdanji plezalni tovariši planinci in drugi spomnijo le s pozdravom na kartici, kjer so vsi podpisani. Redno spremlja tudi vse dosežke naših alpinistov in se veseli njihovih uspehov.

J. Rabič

eXTReMe Tracker