Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Maks Medja (11. 10. 1906 – 30. 1. 1985)

Ob boleči izgubi našega dragega moža, očeta, dedka, brata in strica MAKSA MEDJA se najiskreneje zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, znancem, sosedom, bivšim sostanovalcem in družbenopolitičnim organizacijam, ki so sočustvovali z nami, nam v najtežjih trenutkih pomagali, izrazili pisno ali ustno sožalje, darovali vence in prekrasno cvetje, prispevali denarno pomoč in ga tako številno spremili na njegovi zadnji poti. Veliko zahvalo smo dolžni za zdravljenje in nego dr. Mencingerju, dr. Hriberniku, sestram in strežnemu osebju internega oddelka Bolnice Jesenice in dr. Grošlju za pomoč na domu. Lepa hvala predsedniku Planinske zveze Slovenije tov. Banovcu in govornikoma GRS Jesenice tov. Krapežu in ZB NOV Hrušica tov. Zalokarju za poslovilne besede in pevcem za zapete žalostinke. Posebno zahvalo izrekamo Mariji in Janezu Mavriču za požrtvovalno pomoč v zadnjih urah njegovega življenja. Hvala vsem, ki ste pokojnika imeli radi in mu na kakršenkoli način pomagali.

Vsi njegovi

 

četrtek, 7. februar 1985, ob 14:41, Franci Savenc, ogledov: 1907

Železar (1985) - ob smrti jeseniške alpinistične legende

V gori se je utrgala skala in ptice so prestrašene vzletele …


Takrat, ko so stali pod steno Široke peči, je bil Maks še mlad in velikan v plezalnih veščinah, čeprav majhne postave. Trije so bili, prva dolžina vrvi jim ni delala težav. V drugi dolžini se je zapletlo. Prvi in najboljši v navezi ni zmogel Rumenega odloma v Di Bonovi smeri. Moral je nazaj. V odlom se je pognal Maks. Brez posebnih težav je zmogel ta zloglasni previs, ki je zavrnil že marsikatero navezo. Naprej ni bilo problemov.

 

Tako so se vrstile tedaj najtežje smeri v Julijcih: Ladja, Gorenjska smer, Čopov steber in v tujini: Gross Glockner, Wenediger, Centralne Alpe: Matterhorn, Mt. Blanc itd.

V februarju 1974. leta sva se vračala s Kredarice mimo Kalvarije skozi Žleb in čez Ržke pode in se ustavila v Lovski koči v Zgornji Krmi. Snežilo je vso noč in pri najinem smuku s Kredarice se nama je neprestano vsipal v obraz droben, gost sneg. Močno me je skrbelo, kajti debelina novega snega se je bližala metru. To je že daleč čez kritično mejo za varen sestop čez Polje in Plešo v Spodnjo Krmo. Ustavila sva se v Lovski koči in čakala, kdaj bo ponehalo snežiti. Zaman, snežilo je vse gosteje, tako kot sneži samo v Zlatorogovem kraljestvu.

»Maks, danes ne smeva v dolino, preveč novine je že zapadlo in še kar močno sneži, tu bova ostala.«

Samo žalostno me je pogledat danes. Ali si predstavljaš, kako v strahu bo žena in otrok!«

Ni mi uspelo, da bi ga pregovoril, izredno je bil navezan na družino. Žena in sin sta mu bila najdražje na svetu, Kadarkoli sva se v pozni pomladi vračala skozi doline Spodnje Krme domov, ni nikoli pozabil natrgati planskih rož za ženo. Če sem ga opomnil, da se trganje rož ne spodobi za takega alpinista, se je samo nasmehnil in mirno nabral šopek rož.

Ko si je ustvaril družino, ni več plezal težkih smeri, toda reševalnih akcij ni odrekel, s svojo spretnostjo je bil vedno na razpolago. Glede odnosa do družine bi se lahko zgledovali po njem naši Himalajci.

»Maks, ali si že pozabil, kako nas je nosilo v plazu z Velike Mojstrovke?«

Nič nisem dosegel, ni vzdržal, čeprav je natančno vedel, kaj ga lahko doleti tam doli na Pleši. Pospravil je oprtnik in se odpravil v snežni metež. Tudi jaz sem se zavedal, kam rineva. Če bo vzelo, bo pač oba vzelo.

Z Draškega roba je že grmelo. Plesa je prava past. Kaj, če je to najina zadnja pot? Debelina snega je vidno rasla. Kar pol ure sva orala globoki sneg, da sva priorala do Pleše. Večer se je odel z meglo in temo. Strah me je prevzel. Če bi bil sam, bi šel nazaj. Občudoval sem Maksov pogum.

»Maks, spustil se bom skrajno levo del poti navzdol, ko se bom oglasil, pridi za menoj.« Bil sem od strahu napet kot struna, vsak hip bi lahko zagrmel plaz. Ustavil sem se ob robu in poklical.

Čakal sem dolgo, imel sem občutek, da strašno dolgo. Nič.

»Kaj je, Maks?«

»Palico sem izgubil!«

Imel je res izredne živce, jaz bi se požvižgal na palico in šel naprej.

Komaj sem ga pregovoril, da je vzel mojo. Pohitela sva v rešilni gozd … Neskončno dolga mi je bila ta kratka pot v tisti noči. Ušesa so se mi vrtela na vse strani, toda kaj boš slišal v megli, temi in šumenje padajočih snežink? Svetilke so nama že odpovedale, ko sva prišla v gozd. Tu sem sežejo plazovi le v redkih primerih, morda na deset let. In takrat, ko sva bila že daleč v okrilju gozda, sem začutil, kako se je daleč nad nama premaknilo. To ni tisti plaz, ki rohni prek skal v dolino, to je plaz klože, plasti, ki se premakne na vsej široki strmini, čisto potiho in sprva počasi. Občutiš samo komaj zaznavno šumenje, nato se nagrmadi gora snega, na tisoče ton, na metre visoko in prav tako tiho obstane.

Nehote me je stisnilo, kot črva, preplašeno sem gledal v črno noč.

»Ali je«, je vprašal Maks.

»Je in na srečo brez naju«. Gora skrbi mi je padla s srca in vesel sem bil, da bo Maks prišel pravi čas domov.

Kadarkoli smo sedli v Zgornji Krmi v koči za mizo, je postavil biskvite na mizo, vsem na razpolago. Prvi je nanosil drv, zakuril in pristavil vodo za čaj. Ko smo odhajali, je vedno vse očistil in lepo pospravil. Neutrudljiv in izredno vztrajen pri hoji. S težavo si ga spravil iz gazi, najraje bi sam vse pregazil.

Tri mesece po tisti noči na Pleši sva zopet sopihala v strmino od gozdne meje proti Plaši. Izpod snega je molel ročaj Maksove palice.

Šestega maja 1952. leta se je vzpenjala močna ekipa gorskih reševalcev po zahodni strani proti Špiku. Na grebenu pod vrhom so se ustavili. V nasprotni steni je bil od petih plezalcev samo eden še živ. Bilo je tik pred nočjo, začela se je borba za zadnje življenje. Dva prostovoljca sta morala v steno, najprej v spustu 70 m in navzdol, nato po sistemu polic do preživelega Uršiča. Takoj sta se javila Maks in Krušic. Kot vedno, najboljši, najbolj pogumni. V megli in snežnem metežu. Ko sta dospela do Uršiča, je noč objela stene, mrzle, mračne stene. Do onemoglosti sta garala do druge ure zjutraj. Takrat je kljub vsemu trudu ugasnilo mlado življenje.

Neke nedelje v pozni spomladi sva se v globokem novem snegu bolj privlekla kot prismučala v Spodnjo Krmo in do konca dotolčena gazila po neskončno dolgi ravnini. Sneg je bil moker in težak kot cent. Lojze Rekar, nosač, gorski vodnik, lovec, je imel domačijo tik za vasjo Zgornja Radovna. Tu sva se z Maksom neštetokrat ustavila in prenočila, če je tako naneslo.

Tistikrat je že več dni neprestano snežilo. Pri Rekarju pred vrati sta stala oba Rekarja, Lojze in žena, za orjaškim kupom snega, ki je zgrmel s strehe in segal do strehe. Navnoter sta še lahko odprla vrata, navzven jih ne bi mogla. Jokala sta. »On je bolan, jaz imam nogo v mavcu, niti do drv ne moreva, zmrznila bova«, je v joku stokala ona.

Lojze je ravno v tistem času bil svoj zadnji boj z zahrbtno boleznijo. Počasi je hiral, ni se dal kar tako. Drvarnico sta imela čez cesto, okoli osem metrov od hiše, vmes pa goro snega.

»Ali je«, je vprašal Maks.

»Je«, sem odvrnil in bila sva zmenjena. V hipu je imel v rokah dve lopati iz drvarnice, v hipu nisva bila nič več do konca dotolčena in vso naslednjo uro je letel sneg izpred vrat kot iz rolbe.

Ko sva odhajala, sva jim nanosila še drv in Maks je znal vedno z vedrim obrazom in preprostimi besedami spraviti Rekarjeve v dobro voljo.

Od 17. do 22. avgusta 1942 je bila v steni Rigljice dolgotrajna in težavna reševalna akcija. Pri plezanju sta se smrtno ponesrečila dva jeseniška plezalca: Franci Kovač in Pepi Vodišek, v sami reševalni akciji pa še dva reševalca: Franci Taler in Miran Marn.

Tudi v tej akciji se je izkazal Maks. Takoj, ko so reševalci prispeli pod Rigljico in ko sta Krušic in Kokalj kot prva prinesla iz stene vest o dveh mrtvih in preživelem Tomazinu, se je Maks odpravil z Moretom v steno z vsem potrebnim za bivakiranje ob Tomazinu, za njima sta pa odšla v steno še Arih in Klančnik.

Tudi v tej akciji je Maks z Arihom in Krušicem pogaral najtežje. Pet dni je bil boj s steno, da ji je iztrgal preživelo žrtev. Pet bivakov v steni in pod steno! Kaj to porneni, ve le tisti, ki je že bivakiral brez specialne opreme.

Akcija za akcijo so se vrstile v dolgem Maksovem življenju. Pripoved o človeku, ki se je zapisal goram in reševanju v gorah, bi bila dolga in zanimiva.

Več kot 150 zimskih pohodov na Kredarico ima vpisanih, nešteto plezalnih tečajev skupno z Moretom, Jožo Čopom, Koblarjem, nešteto delovnih akcij; prejel je vsa možna odlikovanja. Med redkimi je bil tudi častni član Planinskega društva Jesenice.

In ko bi delili odlikovanja in priznanja za nepretrgano 50-letno delo v GRS, bi imel Maks tudi to odlikovanje, na katero bi bil sigurno najbolj ponosen, kajti član GRS je bil nepretrgoma od leta 1931 pa vse do 30. januarja 1985, ko je umrl.

Po hudi nesreči, ko ga je na cesti povozil avto, se ni več popravil. Junaško je bil svoj zadnji boj, vedel je, da ga mora izbojevati vsak sam. V tem boju ni zmagal še nihče.

To so utrinki iz življenja gorohodca, iskrice iz plamena življenja reševalca. Bil je del svojih ljubljenih gora in za ta del so gore siromašnejše...

Visoko v gori se je odkrušila … in ptice so prestrašene …

Maksu v slovo ...

PLANINSKO DRUŠTVO, GRS IN ALPINISTIČNI ODSEK JESENICE

 Železar, 7. februar 1985

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker