Večer, 22.01.2004, NGiL - Arnold Lešnik: Skriti planinski kotički za mejo - Cesta se vije visoko nad Bockstallsko grapo in je večkrat poledenela, zato je obvezna popolna zimska oprema
Skriti planinski kotički za mejo
Kateri Speikkogel?
Cesta se vije visoko nad Bockstallsko grapo in je večkrat poledenela, zato je obvezna popolna zimska oprema
Pri poimenovanju tega razglednega vrha v pogorju Gleinalpe ljudska domišljija ni bila preveč izvirna, ampak narava se s tem ne obremenjuje preveč in gora sije in žari v svoji lepoti kot že toliko let poprej.
Pot preko Šentilja do Gradca je že stara pesem. Seveda nadaljujemo skozi tunel in po pyhrnski avtocesti A9 naprej proti Salzburgu. A brez bojazni - do našega izhodišča je iz Gradca le borih 30 km. Ko se pojavijo prva opozorila o plačilu cestnine za tunel, in ko nas že napadajo prvi dvomi, da bomo morali dodatno pristojbino zdaj zdaj poravnati, se na izhodu za Übelbach veselo ognemo dodatnim stroškom ter zapeljemo v zaspano dolino, kjer po desetih kilometrih dosežemo majhno vasico Neuhof (726 m). Pazljivo se zapeljemo skoznjo, da ujamemo strmo ozko cesto do izhodišča Krautwasch (1126 m). Na tem petkilometrskem odseku ceste, ki nas vodi mimo simpatičnih gorskih kmetij, moramo biti še posebej previdni. Cesta se vije visoko nad Bockstallsko grapo in je večkrat poledenela, zato je obvezna popolna zimska oprema. Avtomobil lahko pustimo na velikem parkirnem prostoru pri gostišču na sedlu, ki povezuje Übelbachtal in Stübinggraben. Preko tega sedla je v antiki tekla pomembna prometna pot. Rimljani so tod tovorili sol iz Salzkammerguta čez Gleinalpe, preko današnjega Gradca in nato dalje proti jugu. Če se bomo že zdaj malce razgledali naokoli, potem bomo v daljavi spoznali naše Karavanke, pa tudi avstrijsko Golico ter proti severu že Hochlantsch vse do Röthelsteina. Seveda ne bomo postavali tukaj, temveč se bomo odpravili še naprej, saj velja naše hrepenenje kar najvišjemu vrhu Gleinalma, ki se imenuje - glej ga šmenta - Speikkogel (1988 m). Prav tako kot markantni vrh v pogorju Packalpe in tudi najvišji vrh avstrijske Golice se imenuje tako, le da ima dodan še pridevnik. Oba sta z našega vrha prav dobro vidna. Po zelo zložni poti z oznako 535 bomo sledili markacijam najprej po gozdni cesti do sedla Glainalmsattel (1586 m). Dve uri in pol zmerne hoje skozi gozd ne mineta v monotonem štetju korakov, kajti gozd se neprenehoma odpira proti jugu in ob tem nikakor ne skopari z razgledi, soncem in toploto. Pred seboj imamo ves čas Ro (1848 m) in šele na križišču pri Brendlstallu (1497) zavije naša pot strmo proti severu. Brendlstall je znan po lipicancih kobilarne Piber, ki obožujejo tukajšnje travnike, zato se bomo poleti prav gotovo še kdaj oglasili tukaj. Nekajkrat prečkamo te čudovite prostrane pašnike, nazadnje pod južnim pobočjem Ochsenkogla (1580 m), a v mrazu tokrat na njih seveda ni življenja. Na zadnji tretjini poti se na desni strani polagoma prikaže naš cilj. Še kratek skok skozi temen gozd in že smo na sedlu Glainalmsattel. Tukaj nas pričakata zavetišče Gleinalpen - Schutzhaus, ter ob njej romarska cerkvica Marija Snežna. Žal je nekoč sijoč kulturni spomenik v precej ubogem stanju. Črne stene in udrta streha vzbujajo slutnje o požaru. Planinska koča je oskrbovana od srede maja do srede septembra - takrat je najbolj obiskana - medtem ko si zimski pohodniki lahko poiščemo zavetje v manjši zimski sobi, kjer je več ležišč, ter naprava za klic v sili.
Strma pot za uro hoje
Če je bila tura do zdaj podobna prijetnemu nedeljskemu sprehodu, zdaj pokaže svoje zobe. Brez cepina in derez poti ne smemo nadaljevati. Začetno travnato pobočje je večkrat poledenelo in šele pred vrhom preide v vedno bolj skalnat teren. Orientacijo pri vzponu olajšajo kamniti možiclji a so bolj za dekoracijo kot resnična potreba, seveda, če ni megle. Ko se slednjič znajdemo na vrhu, smo bogato poplačani za vsako kapljo znoja, ki smo jo iztisnili iz sebe. Na vzhodu še posebej izstopata Hochlantsch in Schökl. Nič manj izjemni pa niso pogledi proti severozahodu, kjer imamo na dlani celotne Nizke Ture. Če smo zelo podjetni, lahko nadaljujemo še slabe pol ure proti severovzhodu na Lärchkogel (1894 m). Sestop poteka potem po smeri pristopa. Gre pa seveda tudi drugače. Lahko bi že pri Brendlstallu nadaljevali najprej proti Roin se nato spustili po severni strani skozi strmi gozd po poti 502/505 na Gleinalmsattel ter nato na vrh Speikkogla. Za celotno turo, ki znese kakšnih sedem ur, je treba potem dodati še kakšno urico več, zato je dobro zgodaj vstati. Prav nič ne bo narobe, če bo v nahrbtniku našla prostor še kakšna čelna svetilka. Tako, za vsak primer.
Zadnja leta postaja Krautwasch vedno bolj priljubljeno izhodišče za gorske kolesarje, celo pozimi. Do Brendlstalla je kar nekaj daljših vzponov, ki jemljejo sapo, a je zato pot nazaj veliko hitrejša. Seveda ne smemo pozabiti še na turne smučarje. Najboljše razmere so ponavadi sredi zime in zgodaj spomladi. Idealne smeri pristopa do Speikkogla so ali iz Krautwascha - kot že opisano - ali Hoyerja (843 m). Slednja pot je nekoliko krajša in veliko strmejša. Večino časa sledimo gozdni cesti, ki je veliko manj razgledna kot prej omenjena. Gleinalmsattel dosežemo že v dobrih dveh urah. Smučamo po smeri pristopa, izkušenejši lahko z vrha uberejo pot skozi enega od žlebov levo in desno od označene poti. Če uberemo tistega levega (gledano z vrha), potem se je treba držati v smeri proti grebenu, če uberemo desnega, se bo treba na koncu še 100 m vzpenjati do sedla. Tudi tukaj je možno turo kombinirati z vzponom na Role, da v tem primeru ne smučamo proti severu na Gleinalmsattel, temveč po grebenu do križišča pri Brendlstallu in se šele od tod napotimo proti Speikkoglu. Možni pa so tudi dostopi iz južne strani iz smeri Kainacha in Krenhofa. V vsakem primeru je ta raznolika tura, ki leži dobesedno pred hišnimi vrati, dovolj zanimiva, da jo lahko brez pomisleka uvrstimo v domač seznam izletov.
Arnold Lešnik