Večer, 08.01.2004, NGiL - Boris Strmšek: Z najvišjega turnosmučarskega vrha slovenskih Alp je kar 2000 višinskih metrov spusta do Stare Fužine
S smučmi na Kanjavec
Z najvišjega turnosmučarskega vrha slovenskih Alp je kar 2000 višinskih metrov spusta do Stare Fužine
Počivam na palicah in zrem naokoli. Ni več daleč do vrha, le še kakšnih sto metrov po razu. Tu in tam se pripodijo megle iz Doline Triglavskih jezer ter nas mehko objamejo. Očem skrijejo vrsto vrhov, ki se dvigajo naokoli, in doline, ki vodijo tja nekam proti gozdovom, proti nižinam, vasem in mestom. Skrijejo tudi pogled tja daleč proti obzorju, kjer na eni strani megleno morje pokriva ravnice, na drugi pa se pod modrim nebom belijo nešteti vrhovi. Kakor da bi rahel vetrič, ki prinaša meglice, hotel nekoliko skriti ta čudoviti razgled in nam ga prihraniti za zmagoslavje na vrhu gore. Torej bo treba še tistih nekaj metrov do vrha! Premaknem smuči in nežno zdrsijo po snežni podlagi. Z vsakim korakom se izza vršnega grebena prikazuje večji del čudovite pokrajine pod nami. Meglice se počasi razgubijo, in ko stojimo na najvišji točki, pogledamo tudi tja daleč v Trento. Stisnemo si roke in se trepljamo po ramenih, medtem pa se obračamo naokoli in občudujemo razgled. Komna, Triglavska jezera, Bohinjske gore, zazremo se tudi v južni obraz Triglava, dalje se dvigajo še Stenar, Škrlatica, Razor, Prisojnik in njihovi spremljevalci. Snamemo smuči in sedemo na nahrbtnike, iz katerih priromata malica in topel čaj, medtem pa pogled z vrha Kanjavca išče naše sledi, ki smo jih zarisali ob vzponu. Smo na najvišjem turnosmučarskem vrhu v Sloveniji, 2568 metrov visoko.
Kanjavec je zagotovo najlepši pozimi, še posebno pa je zanimiv za ljubitelje turnega smučanja. Če imamo srečo z razmerami oziroma je dovolj snega, lahko opravite turni smuk z najvišjo višinsko razliko pri nas. Z vrha gore je do Stare Fužine ob Bohinjskem jezeru celih 2000 metrov višinske razlike. Med potjo smučamo čez bela nedotaknjena pobočja, skozi ozke doline, med skalnimi stenami, mimo samotnih macesnov, čez zasnežene planine, ki jih bodo pastirji in živina oživili spet spomladi, skozi zaspan gozd in vse do največjega jezera pri nas. Seveda imamo več možnih izhodišč, je pa ta del eden najzanimivejših na Triglavski smučarski magistrali, ki pelje od Vogla do Triglava in navzdol v Krmo. Na Kanjavec se običajno odpravimo iz Krme (startamo na 800 do 950 m nadmorske višine, odvisno od snežnih razmer), s Pokljuke (1350 m) ali iz Stare Fužine (550 m). Po dolini Krme nas pot najprej vodi na Bohinjska vratca (1979 m), nato pa navzdol mimo Vodnikove koče (1817 m) na Velo polje (1680 m). Prav sem pa lahko pridemo tudi, če startamo v Stari Fužini. Kar dolga pot poteka naravnost iz vasi za hribom Studor in na planino Uskovnica (1180 m), planino Konjščica (1438 m) ter preko Studorskega prevala (1892 m) proti Velemu polju. Na planino Konjščica pridemo tudi, če startamo na Pokljuki oziroma na Rudnem polju, od koder pa je precej krajša in lažja pot.
Z Velega polja, kjer nas pozdravijo s snegom pokrite pastirske koče, med katerimi le redke še živijo, se pot počasi vzpenja čez Velsko dolino na prelaz Hribarice, od koder je še okoli 200 višinskih metrov do vrha Kanjavca. Vzpon poteka po ne prestrmem južnem pobočju, pod vrhom pa po vzhodnem grebenu. Nekateri deli poti so nekoliko nevarni zaradi plazov, predvsem pod Hribaricami in na Kanjavcu, za kar pa je treba spremljati snežne razmere in se izpostavljenim delom izogniti. Spust z vrha Kanjavca je možen po več različnih smereh, med zanimivimi je smučanje mimo Debelega vrha (2390 m) ali po dolini Za Kopico, obe možnosti pa nas pripeljeta na planino Pri jezeru (1453 m) ter dalje proti Stari Fužini. Najdaljši je spust čez Velsko ali Mišeljsko dolino na Velo polje in nato proti Stari Fužini, kar okoli 16 kilometrov smučanja nas čaka. Za vzpon bomo potrebovali šest do osem ur v običajnih razmerah, vsaj dve do tri ure pa bo trajal še spust nazaj do izhodišča. Glede na krajše zimske dneve je najbolje, da si za turo vzamemo kar dva dni in prenočimo v zimski sobi Vodnikovega doma ali pa v zimski sobi Tržaške koče na Doliču (2151 m).
Seveda ob vseh lepotah narave in turnega smučanja ne smemo pozabiti na varnost. Ob popolni gorniški opremi, v katero sodijo tudi pripomočki za orientacijo - zemljevid, kompas, višinomer - vzamemo na turo tudi lavinsko žolno. Nikoli ne moremo povsem predvideti, kakšna presenečenja nam pripravljajo gore, zato je najbolje, da smo pripravljeni na vse. Na takšno turo se praviloma ne odpravljamo sami, četudi imamo dovolj izkušenj. Naj nam delajo družbo prijatelji ali pa gorski vodnik. Na turo se moramo pripraviti že doma, se pravi, da pot naštudiramo po karti (Triglav 1: 25 000) in vodniku. Najprimernejša sta Turni smuki avtorja Andraža Poljanca (PZS, 2003) in Slovenija - Turnosmučarski vodnik avtorja Igorja Jenčiča (Sidarta, 1998).
Drsne ploskve na smučeh osvobodimo psov, pritrdimo vezi in čevlje nastavimo za smučanje. Ramena spet otovorimo z nahrbtniki, jih trdno zapnemo, v roke primemo palice in se poslovimo od vrha. Spet se proti nam podijo megle. Srce prične hitreje biti in nato se okoli nas vrtinči le sneg, ki ga dvigujejo smuči, za nami pa ostanejo na pobočju Kanjavca vijugaste sledi, ki jih bo gora kmalu sama izbrisala.
Boris Strmšek