Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Avgust Delavec

Delo, 16.08.1986 – Vlasta Felc: portret tedna

PORTRET TEDNA

Avgust Delavec


Primernejšega priimka častni predsednik Planinskega društva Dovje - Mojstrana ne bi mogel imeti. Delavec. Avgust Delavec. Brez dela, pri katerem je, natančen, hiter, zanesljiv, nikdar ni mogel biti. Hrbet, ki je enkrat že upognjen zaradi dela, je kot pripravljen, da mu naložiš nova bremena. Predvsem v planinstvu so jih Avgustu Delavcu dobro nalagali desetletja. Ker je to pustil. Tudi tedaj, ko je vedel, da mu bo zaradi tega zmanjkovalo časa za stvari, ki bi njegov notranji svet še bolj zadovoljile.

Čvrsti 68-letnik iz Mojstrane je večji del svoje uradne delovne dobe preživel v kmetijski zadrugi in v Lipu v Mojstrani. Delal je vse od kraja, do obratovodje. V pokoj je šel pri petinpetdesetih letih, takoj, ko je bilo tedaj mogoče. Tudi nekateri drugi. Dali so prostor mladim. Včasih jih gre pogledat v Lip. Pa ne prevečkrat. Mladim moraš dati mir, da se sami razvijajo. Upokojitve, za nekatere bolečo odrezanost od vajenega sveta, ga ni bilo strah. Tako je lahko še več ur namenil planinstvu.
Iz rojstne hiše na Dovjem, od koder so že mnogo pred njim odhajali na Triglav, je kmalu rad stopil na kakšen rob. Veselje do hribov ga je v letu 1946, ko je ljudi razganjalo od načrtov in delovne vneme, pripeljalo med tiste, ki so se zbrali okrog Janeza Brojana starejšega, da bi ustanovili planinsko društvo. Dolgo, v obdobju 1962—1973, je bil tudi predsednik, odtlej pa, zaradi vsega, kar je bil že do tedaj naredil zanj, častni predsednik društva. Vendar pa mojstranško-dovški izstopa iz vrste običajnih častnih predsednikov. Še naprej dela - kot je bil zmeraj.

Delovni dan častnega predsednika se običajno prične z jutranjim - odpiranjem pošte v društveni pisarni. Ob administraciji pa je vse od leta 1950, ko ga je društvo dobilo v upravljanje, skrbi za oskrbo Aljaževega doma v Vratih. (Propadajoči dom, iz katerega so Nemci odpeljati vso opremo, so Aljaževi nasledniki, ki znajo obrniti dinar kot nihče drug, popravljali in popravljali, dokončno pa ga po številnih urah prostovoljnega dela obnovili v letu 1978.) Že dve leti, od njene postavitve, pa skrbi tudi za Triglavsko muzejsko zbirko v Mojstrani. Poleti je odprta po tri popoldanske ure na dan, izven sezone po dogovoru. Le tedaj, ko res ne gre drugače, ga zamenja kdo drug od muzejskega odbora. Včasih tudi žena Rezka, ki mu je sicer zmeraj pomagala pri planinskem delu. Skrb za muzejsko, zbirko pa ni le odklepanje in zaklepanje vrat. Je tudi želja, da bi jo izpopolnili. Še bo treba med ljudi, jih povprašati, preden jim sprhni spomin, kaj vedo o krajevni preteklosti. Poleti za to ni dosti časa (lani in letos je pomagal tudi dr. Antonu Ramovšu pri iskanju okamnin). Čas za zbiranje podatkov, zapiske in branje bodo prinesli zimski večeri.

Avgust Delavec je častni predsednik planinskega društva, ki ima 700 članov, kar pomeni, da je vsaj na papirju z njim vsak tretji vaščan krajevne skupnosti Dovje — Mojstrana. Med njimi je 15 registriranih alpinistov in 25 gorskih reševalcev, ki so bili zmeraj na dobrem glasu. Janez Brojan je bil dober vzgojitelj, mu priznava Avgust Delavec. Zlata doba njihove alpinistike je bila med leti 1970 — 1975. Potem pa so se fantje, ki so se bližali tridesetim, poženili in poskrbeti je bilo treba za življenje. Od tistega časa imajo še zmeraj dobre alpiniste, ne pa vrhunske, za kar je potrebno še toliko več odrekanja. Če hočeš biti dober alpinist, moraš za to dati vse svoje moči. Kot pri drugih športih. Dostikrat celo več. Ne moreš pa od tega živeti, kot kje drugje.

V Mojstrani je že od nekdaj v navadi, povsod ni tako, da so alpinisti tudi reševalci. Tudi Avgust Delavec, ki se sicer nikoli ni prišteval med prav dobre alpiniste. Mladi so se odločali za to, ker so vedeli, da tako tudi sami, ko bodo morebiti zalezli v težave, ne bodo ostali sami. Z leti se izboljšuje družbeni odnos do gorskih reševalcev, ki so morali pred leti za to, da so šli lahko v steno in za druge tvegali tudi življenje, sami kupovati opremo. Naši reševalci ne razvrščajo ponesrečenih tako, kot v materialno razvitejšem svetu, kjer najprej vprašajo, kdo bo plačal račun. »Ne sprašujemo, kdo je in od kod je. Mi gremo. To je moralna obveza,« pravi mož, ki mu je žal, da nimajo, kot vir za nove reševalce, več alpinistov. Zaradi gora, čeprav ne zmeraj pri plezanju, so sami izgubili štiri ljudi. Hudo je takrat. Čeprav na zunaj ne kažejo tega. Pod navidezno trdno zgornjo lupino so ljudje hudo prizadeti, potolčeni. Razmišljaš, da si posredno kriv, ker si mu pomagal vzljubiti gore, vrtaš in vrtaš po sebi, če se to morda ne bi zgodilo, če. ...

Mojstrana in Dovje pa sta dala tudi veliko dobrih gorskih vodnikov. Tamkajšnje gorsko vodništvo je staro več kot stoletje. Medtem ko se je z leti Jakob Aljaž na svojih poteh v gore, kdaj pa kdaj kot po naključju ustavil in zapletel sopopotnika v pogovor in mu razkazoval vrhove, da bi prišel do sape,je bil Avgust Delavec še pred kratkim, v juliju, na Mont Blancu. S Klavdijem Mlekužem in Jankom Ažmanom so vodili planince PD Mura in nekatere druge. Pri 68 letih pa na najvišji evropski strehi sveta? Kaj pa je to takega, huškne redko viden zadovoljen nasmeh po zarjavelem obrazu.

Seveda ne moreš posedati po gostilni, potem pa kar na vrh. Za ogrevanje moraš najprej na nekoliko ponižnejše vrhove. Škrlatica, Triglav, tudi na Grossglocknerju je bil že letos. Sicer pa te delo v planinstvu sili, da se ves čas giblješ. Če skočiš vmes še na kakšno goro, toliko bolje. Ljudje imajo vodnika Gustlna zelo radi. Zna se jim prilagoditi. Čeprav tudi pri tem zahteva red kot pri vsakem delu, zna biti tudi šegav. Veliko prebere. Zato ob vzpenjajoči se poti pozna tudi življenje tamkajšnjih ljudi. Pripoveduje jim, kako so živeli nekoč (in danes), kakšne vojske so pobirale ljudi... Ne gre pa le na Mont Blanc. Gre tudi na izlete planinske skupine, ki jo pri osnovni soli dobro vodi Sonja Peternel.

Avgust Delavec je dejal, da je šel v pokoj, da bi naredil prostor mladim. Pri društvu, kjer opravlja toliko stvari, ne misli enako? Tudi. Let je zmeraj več, veliko dela sčasoma postane peza. Prosi, da bi mu nekaj teže odvzeli, pa mu le počasi drsi z ramen (»Ne morem si predstavljati, da bi društvo lahko delovalo brez njega,« je rekel predsednik PD Dovje - Mojstrana Stanko Kofler). Ljudje so še zmeraj pripravljeni delati zastonj, toda dosti manj kot nekoč. Volja je odvisna od časa in razmer, danes pa ima marsikdo težave s tem, da dovolj zasluži za življenje.

Živi in dela Avgust Delavec pred vrati v dolino Vrat, ki so bila za Jakoba Aljaža najlepša turistovska točka na Kranjskem. V tem Aljažu najprej noče pritrditi. Toda ... Nekateri pravijo, .da je Jalovec najlepša slovenska gora, ampak to ni Triglav. Tudi Triglavske stene ni nikjer drugod. Tudi drugje so lepi zaključki dolin, takega pa ni nikjer... Vendar pa, naj bi se zaradi tega kregal z drugimi, je zadržan mož, ki mu udrihanje v besedah in po mizi ni v naravi.

Nasploh govori preudarno, tehta besede. Tudi v hribih skrbno pretehtaš vsak stopaj. Nobena njegovih besed ni stišati odveč. Že sproščen ob koncu pogovora se takoj potegne vase, ko bi lahko iz njegovih besed samo zaslutili hvalo njegovega dela. Samo hvale ne. Nekateri drugi delajo še več, pa jih noben ne vidi, pravi Avgust Delavec, ki je prejel že več priznanj, njegove besede pa je slišati kot daljnji odmev tistega, kar je zapisal Jakob Aljaž, ko so ga izvolili za častnega člana Slovenskega planinskega društva: »Pa ljubše mi je kot prazna čast, če kdo k dobri stvari dejansko pripomore.«

Vlasta Felc

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti