24.02.2005, Večer, Reportaže, zanimivosti: Z gorskim vodnikom prvič na zaledenelem slapu Palenk
Z gorskim vodnikom prvič na zaledenelem slapu Palenk v Logarski dolini
Ni heca, a saj Lori vse zrihta!
Gorski vodnik Boris Lovrenčič: "Na terenu, kamor se podajaš, moraš biti suveren. Tudi zato se delo gorskega vodnika prične že veliko pred vzponom."
"Danes imamo fantastične razmere za vzpon po ledu," je bil zjutraj navdušen Boris Lovrenčič - Lori, gorski vodnik iz Maribora, trenutno edini, ki se ukvarja z gorskim vodništvom v mestu ob Dravi. "Ni pretoplo, da bi mehak led vsrkal cepine, in ni premrzlo, da bi se led krušil in bi ti drobci leteli v obraz, obenem pa bi imel slabo oporo," sta mi hitela v en glas razlagati Lori in priložnostni fotoreporter Jure Niedorfer, ki se v prostem času resno ukvarja z alpinizmom.
"Koliko imaš številko noge, da ti prinesemo primerne gojzarje?" me je pobaral Jura. Imam svoje, sem ponosno odvrnil. "Aja? Pa nimaš takih, da bi ti lahko avtomatske dereze gor naštimali." Ja, seveda, saj se ne bomo potikali po pohorskih pašnikih.
Kot da je "štrik" glavni
Nebogljeno sem stal ob vznožju ledene gmote in poslušal navodila gorskega vodnika Lorija. Vsako besedo sem skušal vsrkati, da ga ne bi polomil v ledeni steni in predvsem da si na koncu ne bi polomil kosti. "Cepin primeš narahlo in ga iz zapestja zabiješ v led. Ne mahaj s celo roko, saj nikogar ne kolješ. Išči luknje, tja ga lahko najlepše zapičiš. Dereze zabadaj naravnost, ne postrani. Pazi na štrik, da ga ne uničiš s cepinom ali derezo," mi je prigovarjal Lori, preden sem se lotil plezanja po slapu. "Kdor poškoduje štrik, plača pir!"
Slap Palenk, ki krasi pobočje na začetku Logarske doline, se je bahal v svoji ledeni idili. Leži na nadmorski višini 821 metrov, dolg je približno sto metrov in se razteza v višino 78 metrov. Vodni tok slapa je sicer stalen, a zelo skromen. Poleti dobi Palenk podobo slapa le takoj po dežju. Najprimernejši čas za ogled slapišča je zato pomladi ali jeseni. Pozimi pa je slapišče zamrznjeno in postane zanimivo za ljubitelje lednega plezanja in iskalce avanturističnih užitkov. Za izkušene alpiniste slap Palenk ni (pre)velik izziv, za nekoga, ki ima prvič v rokah cepine in stoji prvič na derezah, pa je takšen podvig zadosten adrenalinski šus.
Po kratkih, jedrnatih, a nadvse učinkovitih in koristnih napotkih mi je Lori še pojasnil, kako je z varnostjo. "Varovan boš tako, da se ti ni treba ničesar bati. Poslušaj moja navodila. Ko zakličem, lahko začneš plezati, prej ne." Lori in Jure sta se vzpenjala po zaledenelem pobočju, kar pomeni, da sta zlezla do prve postojanke oz. varovališča, ne da bi bila varovana. Tam je Lori zavil nekaj vijakov v led na mestih, za katera je ocenil, da je ledena gmota dovolj čvrsta, da bi zdržala padec plezalca. Na njih je pripel vrv s posebnim vozlom, ki mu bi omogočal zadržati soplezalca ob morebitnem padcu. Skratka, če plezalec pade, ga varuje tisti, ki je z vrvjo in "čudežnim" t. i. polbičevim vozlom povezan z njim. Zato mora ves čas pozorno spremljati njegovo plezanje in skrbeti, da je vrv zmeraj dovolj napeta. Zveni preprosto kot pasulj, a ni. Za tovrstne podvige se alpinisti izobražujejo na posebnih tečajih, največ pa seveda štejejo izkušnje.
Pomembna je varna vrnitev
Za opravljanje poklica gorskega vodnika je tako treba uspešno opraviti usposabljanje po programu za gorske vodnike, obvezno enoletno pripravništvo in strokovni izpit za gorskega vodnika. Za usposabljanje je treba poleg izpolnjevanje nekaterih drugih pogojev imeti še najmanj srednješolsko izobrazbo in alpinistične izkušnje, opredeljene z določenim številom alpinističnih vzponov in njihovo težavnostjo. Pa tudi sprejemni izpit in številni drugi tečaji sodijo zraven. "Gorski vodnik mora biti suveren na terenu, na katerega se odpravlja," mi je pojasnil Lori. "Poskrbeti moram, da se gost dobro in predvsem varno počuti. Zato izbiram smeri, ki jih poznam kot svoj žep, ali pa takšne z nižjo težavnostno stopnjo, ki mi ne smejo povzročati težav." Glavna naloga vodnika je, da strokovno in prijetno vodi posameznike ali skupine v gore in jih varno pripelje nazaj v dolino. Zatorej se delo gorskega vodnika prične že veliko pred vzponom, kajti varnost njegovih varovancev je na prvem mestu. Kot je znano, so nesreče premalo izkušenih ali slabo opremljenih pohodnikov v slovenskem visokogorju vse prepogoste, da bi vodnik prepuščal potek dogodkov naključju.
Lori mi je ves čas naše ture skušal vlivati zaupanje in me navdajati z občutkom varnosti, kar mu je tudi uspelo. K temu po njegovih besedah najbolj pripomore čim bolj oseben stik med vodnikom in hribolazcem. Lori pravi, da se kot vodnik ne more in ne sme zgolj pretvarjati, da v hribih uživa. Toda s tem nima težav, saj je res tako. "Navsezadnje je to moj način življenja, saj plezam že skoraj 20 let. Skoraj vse, kar počnem, je povezano s hribi," pristavi izkušeni alpinist, ki pravi, da za njegovim početjem stoji njegova življenjska zgodba, saj je skoraj vse življenje posvetil ljubezni do hribov in narave.
Kar ti ga...
Medtem ko me je Lori potrpežljivo navezoval na vrv in mi pojasnjeval, kakšne pasti in zapreke me čakajo na moji prvi preizkušnji, se je Jura kot veverica smukal po pobočju in se mi kdaj pa kdaj porogal, češ "zdaj pa imaš planinarjenje" (včasih sem ga namreč zbadal s "planincem", kar je za alpiniste enako, kot če bi beemveju rekel trabant). Kot novopečeni ekstremni hribolazec se nisem pustil zmesti in sem iz sebe iztisnil zadnje atome moči in dobre volje, da sem prvi del preizkušnje solidno prestal. "Seveda moraš biti odgovoren sam do sebe, ko si v steni," je Jura zadovoljno mlel in opravičeval "akcijo" med našo prvo postojanko na sredini slapišča, kjer nama je Lori postregel s čajem. Ni kaj, "ata" Lori vse zrihta! Zadovoljen, ker me je prepričal, da njegovi skoraj vsakodnevni izleti v hribe niso "planinske avanture", temveč z adrenalinom in napetostjo nabite pustolovščine, mi je Jure pojasnjeval, da ledišča nikoli ne smeš podcenjevati. Bolj se je naš vzpon bližal koncu, bolj sem užival kljub vse hujši utrujenosti in kljub temu da mi je srce vse bolj razbijalo. Malo zaradi utrujenosti, malo zaradi vse večje višine. Ko smo prebili led v prenesem in pravem pomenu besede, se je tudi meni jezik razvezal in naša avantura je minevala v vse bolj sproščenem in prijetnem vzdušju. "Eni pa hodijo v Gardaland!" smo se šalili, medtem ko se nam je razprostiral pogled na prečudovito Logarsko dolino in ko je pod našimi nogami vse bolj zeval prepad. "Bolj greš gor, bolj se splača dol pogledat!"
Alpinisti in vse sorte hribolazcev, ki ljubijo naravo v neokrnjeni obliki, so nad lepotami, ki jih ponuja dolina, navdušeni. "Na srečo v Logarski ni na vsakem vogalu hotela ali turističnega središča, ki bi pokvarilo to skoraj neokrnjeno idilo," je razpredal misli Lori, ki ni skrival navdušenja nad snežnimi razmerami. Led na slapovih v Logarski dolini je namreč za plezanje primeren le dober mesec dni v letu, največ dva. Od snežnih in vremenskih razmer je seveda odvisna tudi varnost. "Čutiš, kako imeniten led imamo? Kar "pozauga" ti cepin. Lahko se nanj obesiš in sploh ni panike, da bi padel." O tem seveda nimam pojma, kdaj ga "pozauga", kot pravi Lori, in kdaj se lahko povsem zaneseš na led, cepin, svojo moč in drugo. Ampak k sreči sem se po "šnelkurzu" obeh izkušenih asov, ki imata za seboj že marsikatero steno, bodisi zaledenelo bodisi suho, znebil strahu.
Aleš Kocjan