Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prisank (Prisojnik)

(2776);
(2584);
(2376);
(2222);
(2034);
(1835);
(1427);
(1155);
(1042);
(850);
(688);
(386);
(263);
(78);
(2759);
(2764);
(2766);
(2768);
(2769);
(2770);
(2771);
(2772);
(2773);
(2778);
(2779);
(2780);
(2781);
(2782);
(2783);
(2784);

četrtek, 24. februar 2005, ob 12:39, Vladimir Habjan, ogledov: 5319

Naš Stik

PLANINARJENJE

Prisank (Prisojnik)


V dilemo okoli imena, ki je stara več kot sto let, se ne bomo vmešavali. Ime nam vsekakor pove, da gre za »Prisojno goro« - Prisank je namreč gora med "toplo" trentsko in "mrzlo" gorenjsko stranjo in spada med glavne in najbolj obiskane vrhove Vzhodnih Julijskih Alp

Prisank (Prisojnik, 2547 m) spada med velike vrhove Julijskih Alp. Po svojih razsežnostih v Vzhodnih Julijcih namreč nima primere, saj učinkuje s svojo masivnostjo. Gora je razbita v številne grebene in vršiče, ki oklepajo globoke grape in krnice. Severna stran je razčlenjena in prepadna, južna pa je bolj "ploščata", blaga, gruščnata oziroma travnata in pada globoko v dno Trente. Na severni strani goro oklepata dolini Krnica in Suha Pišnica, na južni strani je dolina Mlinarice (v spodnjem delu korita). Na zahodni strani gore je prelaz Vršič, na zahodni pa se z ostro zarezano Škrbino (1995 m, izvir Mlinarice) navezuje s sosednjim Razorjem. Masiv gore ima še vrsto drugih vrhov: najbolj zahodni je Kraj sten, vzhodna vrhova sta Zvoniki in Zadnji Prisank (samostojni vrh Zadnja glava), na in ob severnem grebenu pa so: Hudičev steber, Turn, Mali Prisank, Goličica in Prednja glava. Nad Vršičem sta še dve glavi: Sovna in Osovna. V zahodnem delu gore je Prednje (veliko) okno, na zahodnem je Zadnje (malo) okno. Oba veljata kot naravna znamenitost. Prednje okno je omenjal že Valvasor. V Prisanku je znana Ajdovska deklica, ki je lepo vidna z vršiške ceste.

Na vrh vodi pet poti, med katerimi potekajo tudi povezave. Vse razen južne poti spadajo med najbolj zanimive in drzne poti v Julijskih Alpah so za izurjenega gornika izreden cilj. Običajno se na vrh vzpnemo z Vršiča, višinske razlike ni pretirano veliko (900 m). Najlažja je južna pot. Začnemo na Vršiču ali s ceste na trentski strani. Pot nas vodi čez prostrana južna pobočja, kjer nam lahko v hrbet žge neusmiljeno sonce, zato je hoja naporna (zahtevna pot, 3.30 ure). Bolj zanimiva je ti. grebenska pot. Z Vršiča se vzpnemo pod greben imenovan Gladki rob, kjer pogledamo na trentsko stran. Tam zavijemo levo navzgor. Pot nas vodi po ali pod zahodnim grebenom in nas pripelje nad Prednje okno, kjer pogledamo spet na severno stran. Nadaljujemo po zelo razglednem vršnem delu, kjer mestoma poplezamo (zelo zahtevna pot, 4 ure). Tretja pot je Kopiščarjeva (včasih imenovana Jeseniška). Speljana je drzno čez Prisankovo severno steno. Začnemo spet na Vršiču (z Erjavčeve koče ali Tičarjevega doma). Pod Sovno glavo vstopimo v steno. Zahtevni deli se prepletajo z lažjimi. Najzahtevnejši del je gladka stena, kjer plezamo po navpičnem kaminu, ki je tako ozek, da komaj spravimo nahrbtnik čez. Zadnji del pod oknom je zaradi snežišča, ki se tam dolgo zadrži, nevaren za zdrs. Zadnji del plezamo čez strmo ploščo, naježeno s klini in skobami, zgoraj pa pogledamo na toplo in manj resno južno stran. Do vrha sledimo grebenski poti (zelo zahtevna pot, 4 ure).

Četrta pot spada med najresnejše v naših gorah, to je Hanzova pot. Začnemo v Koči na Gozdu. Čez strugo Suhe Pišnice in prostrana melišča se vzpnemo pod steno. V začetnem delu nas obvezno namoči slap, ki se mu ne moremo ogniti. Navzgor in v desno se vzpnemo do značilnega trikotnega snežišča v izteku Hudičevega žleba. Nevarno snežišče prečimo v desno in nadaljujemo okoli zanimivega skalnega stolpa Turna, na njegovi severni strani je ponavadi veliko snežišče. Po strmi gredini (to je široka polica) se vzpnemo na sedelce pod Hudičev steber. V zgodnjem poletju so tu strma snežišča ali neprijetne poči (luknje, razpoke med steno in snežiščem). Tam preplezamo strmo steno ter zavijemo prečno v desno, kjer dosežemo lahko vršno pečevje (nevarnost padajočega kamenja), po katerem se vzpnemo do vrha (zelo zahtevna pot, 5 ur, obvezen cepin!). Pot je bila pred kratkim temeljito obnovljena.

Zadnja, peta pot, je ti. Jubiljena pot, (nadelana ob 60-letnici Planinske zveze Slovenije). Ta pot je najbolj izpostavljena. Običajno se po njej vračamo z vrha, zato naj gre opis v tej smeri. Z vršnega pobočja sestopimo do ostre škrbine, kjer vstopimo v severno steno Zvonikov. Okoli vrha in sosednjega Zadnjega Prisanka nas vodijo zanimive in dolge police. Najbolj kočljiv je prestop roba Zadnjega Prisanka, kjer "zmanjka" jeklenice ravno takrat, ko bi si to najbolj želeli. Skozi Zadnje okno pogledamo na južno stran. Ker je bil pred nekaj leti tu velik podor, moramo biti še vedno pozorni zaradi nevarnosti padajočega kamenja. Na južni strani preplezamo odprto steno (prej je bila pot v grapi) do bolj blagih južnih pobočij. Ko že mislimo, da je konec zahtevne poti, nas še zadnjič pred Škrbino preseneti strma, a kratka stena (zelo zahtevna pot, 2.30 ure). Na Vršič se vrnemo po poti čez južna pobočja. Zadnje štiri poti niso primerne za vrtoglave, zelo priporočljivo je samovarovanje. Še zemljevidi: Triglav, Kranjska Gora (1:25.000) in Kranjska Gora (1:30.000).

Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker