Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Sleme

(2584);
(2376);
(2222);
(2034);
(1835);
(1427);
(1155);
(1042);
(850);
(688);
(386);
(263);
(78);
(2759);
(2764);
(2766);
(2768);
(2769);
(2770);
(2771);
(2772);

četrtek, 24. februar 2005, ob 09:23, Vladimir Habjan, ogledov: 857

Naš Stik

PLANINARJENJE

Sleme


Februar se izteka, tiste prave zimske ture pa počasi prav tako. December, januar in februar so tisti meseci, ko opravljamo prave zimske ture. Kasneje je snega sicer lahko še precej več, vendar je zaradi višjih temperatur takrat redko kdaj tako mraz. Za februar je značilno bolj nestanovitno vreme in je zato lahko več padavin kot mesec prej. Skupna debelina snežne odeje narašča tako v hribovju kot v visokih gorah. Daljši dan in višje temperature imajo za posledico, da se snežna odeja po vsakem sneženju hitreje utrdi.

Za februarsko turo smo izbrali Sleme. Ker s tem imenom označujemo več vrhov, moramo takoj na začetku povedati, za katero Sleme gre. V mislim imamo Sleme (2077 m) nad Mojstrano. To je prvi dvatisočak dolge verige znamenitih Martuljških gora, ki zaradi odmaknjenosti, divjine in težavnosti med hribovci veljajo za nekaj posebnega. Sleme in predhodnik Vrtaški vrh (1898 m) še nimata Martuljških značilnosti in veljata za priljubljena in lahkotna cilja, tudi pozimi. Pa se odpravimo na pot. Za začetek se bomo vzpeli na Vrtaški vrh, v nadaljevanju na Sleme, opisali pa bomo tudi nekoliko zahtevnejši sestop z vrha po grapi Črlovec naravnost v dolino Vrat.

Izhodišče je Mojstrana. Pot do vrha Slemena je markirana (kar pa nam v snegu ne koristi kdovekaj). Začetek poti bomo našli na koncu naselja ob cesti v dolino Vrata (smerna tabla). Do široke gozdne poti vodi več stezic. Pot se ovije okrog razglednega Grančišča (smerna tabla, 844 m, pot ne gre mimo vrha!) in se usmeri zahodno na široko sleme. Vzpenjamo se naravnost navzgor v strmo pobočje. Višje se pot nekoliko položi in visoko nad Vrati (mestoma izpostavljeno in plazovito, ograje) zavije levo okoli vrha Čelesnik (1532 m). V tem delu je pot razgledna, hodimo nad dolino Vrta, v daljavi je Triglavova soseščina. Za tem delom stopimo na prostrano planoto, kjer stoji Vrtaška planina (1462 m, pastirska koča, razgled). V redkem gozdu je orientacija otežena, brez gazi je pravo smer težje slediti. Nad kočo zavijemo severozahodno in se vzpenjamo skozi redek gozd s posekami. Pot po slemenu nas čez več "kucljev" (ki nas slepijo, da so že pravi vrh) pripelje na Vrtaški vrh. Do sem bomo v snegu hodili kake 3 ure, višinska razlika je 1250 m. Razgled je bogat, pred nami Sleme in Kukova špica, desno zadaj Špik, levo spet Triglav s podložniki.

Če smo za cilj izbrali dvatisočak, potem nadaljujemo s hojo. V tem primeru se nam na Vrtaški vrh niti ni treba vzpeti, ker ga markirana pot namreč obhodi po prečnici nad dolino Vrat. V vsakem primeru se je bolje držati uhojene gazi, kot pa da bi utirali svojo. Prečna spodnja pot nas čez lepo razgledišče pripelje na prostrano poseko imenovano Njivice, ki je pravzaprav sedlo. Sem z Vrtaškega vrha pridemo brez težav tako, da z vrha sestopimo po slemenu ali v loku med posekanim ruševjem. Pot proti Slemenu vodi skozi valovit ruševnati svet. Po njem dosežemo vznožje vršnega golega pobočja Slemena. Vrh je lahko dostopen, vseeno pa je pomrznjenem pot do vršnega grebena lahko zahtevna. Običajno se vzpnemo do malega sedelca na vršnem grebenu. Greben je kar oster, pobočja na levi so strma in izpostavljena ter plazovita, zato previdno. Tudi na drugi strani je mestoma prepadno. Vrh je v snegu kar premalo prostoren. Z Vrtašega vrha do sem je 2 uri, višina z Mojstrane približno 1500 m, če smo se vzpeli čez Vrtaški vrh, še več.

Sestopimo lahko po isti poti ali pa si izberemo nekoliko bolj divjo različico. Kje poteka? Na južni strani vrha bomo videli široko kotanjo, ki se nižje oblikuje v grapo. To je zgornji del grape Mali Črlovec, ki se vije vse do ceste v dolini Vrat. Pa pojdimo! Sestop ima nekaj kratkih zahtevnih mest. Z vrha krenemo na jug kratko po grebenu, nato skozi bolj skalnat svet desno po prehodih v široko grapo (kratka izpostavljena prečka v desno). Prečimo plazovito snežišče in sestopimo do zoženja, kjer je kratek skok, ki ga obidemo po sredinskem grebenčku. Nižje se grapa razširi, brez težav sestopamo do nekaj metrskega skalnega skoka. Preplezamo ga po levi strani. Spet sestopamo po široki grapi do prečne poti Planica – Pokljuka. Od tu imamo več različic sestopa, vse imajo nekaj strmih delov poti, zato se raje odpravimo po poti prečno desno do gozdnega hrbta med grapama Veliki in mali Črlovec. Vmes je kratka izpostavljena prečka (kjer je podor). Po hrbtu vodi skromna stezica, ki nas brez posebnih težav pripelje do ceste. Po njej se vrnemo na izhodišče. Sestop nam bo vzel 2 do 3 ure, pot do avta še eno uro. Sestop je zelo zahteven in primeren le za izurjene. Še literatura in vodniki: Tine Mihelič, Julijske Alpe (Planinska založba), Tine Mihelič, Julijske Alpe, Severni pristopi (Sidarta), Andrej Stritar, 111 izletov po slovenskih gorah (Sidarta), Kranjska Gora, 1:30.000, Julijske Alpe, vzhodni del, 1:50.000.

Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker