Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tičarica

(2584);
(2376);
(2222);
(2034);
(1835);
(1427);
(1155);
(1042);
(850);
(688);
(386);
(263);
(78);
(2759);
(2764);

sreda, 23. februar 2005, ob 20:30, Vladimir Habjan, ogledov: 877

Naš Stik, oktober 2003 – Vladimir Habjan: Visokogorje je pobelil prvi sneg. Vzponi postanejo zato precej zahtevnejši kot v kopnem, posebno še na severnih straneh. Zato bo naša pot vodila v nezahteven svet zlatorumenih macesnov in prostranih travnikov, od koder bomo visoke gore spremljali le s pogledi.

PLANINARJENJE

Tičarica


Visokogorje je pobelil prvi sneg. Vzponi postanejo zato precej zahtevnejši kot v kopnem, posebno še na severnih straneh. Zato bo naša pot vodila v nezahteven svet zlatorumenih macesnov in prostranih travnikov, od koder bomo visoke gore spremljali le s pogledi.

Pot me popelje v dolino Trente. Pri oznaki Vrsnik zavijem z glavne ceste in se peljem skozi vasico z redkimi domačijami. Parkiram pri prvi zapornici v Vasi na Skali (druga je nekaj višje; ceste vodijo še precej dlje po planoti, vendar le za izbrance). Zanimivih imen je tu cela vrsta, vsa pa odkrivajo svojevrstno romantično pokrajino: Dol pod plazmi, Ravni dol, Sončna korita, Klanci, Plazič, Krbuljnik, Skerlavje, Na jamah … Jutro je hladno, mogočno ostenje Velikega Špičja zapira pot sončnim žarkom. Pot me vodi po gozdnih cestah, bližnjicah in neoznačenih stezicah. Zemlja je zmrznjena in je prekrita s spolzko slano. Spremlja me ptičje petje, drugih živali ni, čeprav je svizčevih lukenj polno. Edini stik s civilizacijo so bele sledi letal na modrem nebu. Po dveh urah hoje se znajdem na razglednem grebenu, kjer me končno pozdravi toplo sonce. Še preden jih zagledam, jih zaslišim: gamse, ki "pihanjo". S tem me hočejo pregnati iz svojega kraljestva. Prišel pa sem samo na kratek obisk in bom kmalu tudi odšel …

Pred mano je dolgo valovito ruševnato sleme, ki se tu in tam izostri v greben. Ustavim se na prvem vrhu z imenom Plaski Vršac. Razgled je izreden, kontrasti tudi, vse naokrog visoki beli vrhovi, nad njimi temna modrina in spet beli igrivi oblaki. Greben je dolg, zato pot pod noge! Toda "pot" je le sled predhodnikov, zato ne gre tako hitro. Pred prevalom Čez Drt obidem strmi stolp v grebenu, kjer je treba tudi malce poplezati. Prehod je na južni strani. Čez preval je včasih vodila tovorna pot, kjer so prenašali sir s planine V Plazeh v sosednjo dolino, imenovano Trebiški dol. Naslednji vrh je bolj travnat kot ostali, to je Čisti vrh. Nadaljujem po valovitem kraškem svetu z vse več redkimi macesni, ki s svojo barvo izrazito izstopajo. Nekateri so še zeleni, drugi rumeni, so pa tudi rjavo-oranžni. Paleto barv popestrijo zlate trave in rdeči pasovi "zahajajočih" listavcev. Čaka me še zadnji vrh v dolgi verigi. Pot do tja pa je zapletena. Z nekaj iskanja se le odkrije zakrita polička, ki me povede na vršno pobočje v labirintu ruševja. Pred mano paleta visokih prvakov, globoko pod mano vijuga Soče. Sestop je dokaj hiter in vodi po igrivo speljani komaj vidni stezici do planine V Plazeh. Prav lep svet miru in tišine in primeren za jesensko lahkotno pohajkovanje.

Še nekaj podatkov: Z imenom Tičarica večina pozna vrh (pravzaprav sta dva, Velika in Mala) nad Dolino Triglavskih jezer. Obstajata pa tudi vrhova z enakima imenoma na drugi strani iste doline, nad Sočo, točneje nad Spodnjo Trento. Velika Tičarica (1892 m) je najvišji vrh travnato gozdnate planote pod mogočnim ostenjem Velikega Špičja. Planota prepada proti Soči s strmimi pobočji, na SV strani je dolinica Trebiški dol (kjer vodi markirana pot na Prehodavce), na JV je skalna barijera Špičja, proti JZ pa se izteče v prostrani vasi Vrsnik ob Soči. Na planoti je planina V Plazeh (1548 m), kjer so včasih pasli. Na robu planote proti Trebiškemu dolu je vrsta blagih sredogorskih vrhov z zanimivimi imeni (od Z proti V): Mala (1798 m) in Velika Tičarica, Košutnik (1818), Šnita (1803 m), Čisti vrh (1875 m), Plaski Vršac (1868 m), Griva (1804 m), vmes je preval Čez Drt (1808 m). Do vrhov vodijo tri neoznačene stezice, ki jim je mestoma težko slediti (markacij ni nobenih!). Prav veliko obiskovalcev sem ne pride. Še največ je plezalcev, ki se tu in tam odpravijo v visoke stene mogočnega ostenja Špičja (najenostavnejši prehod na greben je Tumova smer, ki poteka naravnost z Grive, v bližini pa je markantni 500 m visoki Centralni steber, ki se izteče prav na vrhu Velikega Špičja). V zimskem času se na prostrana snežišča podajo turni smučarji, večinoma sta njihov cilj Čisti vrh in Plaski Vršac. Literatura: Andrej Stritar: Gore nad Sočo, zemljevid: Trenta, 1:25.000.

Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker