Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Krnčica

(2584);
(2376);
(2222);
(2034);
(1835);
(1427);
(1155);
(1042);
(850);
(688);
(386);
(263);
(78);
(2759);
(2764);

sreda, 23. februar 2005, ob 13:12, Vladimir Habjan, ogledov: 876

Naš Stik, november 2004 – Vladimir Habjan: Spremenljivo novembrsko vreme s pogostimi snežnimi padavinami v gorah in vmesnimi odjugami preprečuje natančnejše načrtovanje tur v visokih gorah. Tako smo zelo odvisni od trenutne vremenske napovedi za vikend. Vseeno smo za ta čas uspeli izvesti lepo gorsko turo.

PLANINARJENJE

Krnčica


Spremenljivo novembrsko vreme s pogostimi snežnimi padavinami v gorah in vmesnimi odjugami preprečuje natančnejše načrtovanje tur v visokih gorah. Tako smo zelo odvisni od trenutne vremenske napovedi za vikend. Vseeno smo za ta čas uspeli izvesti lepo gorsko turo.

Pot me iz Kobarida vodi mimo prijetne vasice Drežnice z znamenito župno cerkvijo srca Jezusovega in popotresno obnovljenih Drežniških Raven na skromno lokalno cesto. Komaj vidno obvestilo ob cesti mi pove, da je bila cesta skoraj dva tedna vse do včerajšnjega dne zaprta za promet. Posledice tega so kmalu vidne, saj so prav grdo narejeni odtočni kanali. To ima za posledico precej previdno in počasno vožnjo do planine Zapleč. Temperatura je nizka, "ničla", vendar je sončno in zato prijetno. Snega je glede na obilico predhodnih padavin presenetljivo malo, le na dolgem grebenu Krnčice ga je nekaj videti. Cepin vseeno roma na nahrbtnik. Do grebena je več kot 700 višinskih metrov, čeprav do tja izgleda kar blizu. Stara vojaška mulatjera vijuga v ključih, razgledi pa so z vsakim pridobljenim metrom obsežnejši. Ostanki prve vojne so stalnica ture v tem predelu: vsepovsod srečuješ kaverne, strelske jarke, bunkerje, železje in še in še. Pod grebenom zavijem na prečno mulatjero, ki preseka strma pobočja Krnčice. Ta se silovito dvigne nad sedlom Vrata. Po policah nad strmoglavimi prepadi so zanimivi mali obročki, kjer so bile nekoč napete žične ograje – vse zaradi varnosti vojakov. Trd sneg mestoma otežuje hojo, za varnost pa precej pomaga cepin. Pot vodi skozi kratek rov. Kmalu stopim na vršni greben. Odkrije se druga stran. Tu je čudovito Julijsko prostranstvo, cela množica vrhov, večinoma v snežni preobleki! Z vrha je razgled še obširnejši, tam v daljavi razločim celo koroško Peco! Prvak Krn je tik pred menoj, na vrhu je nekaj obiskovalcev. Čas za počitek in razgledovanje.

Do sedla Vrata se vrnem po isti poti. Pred mano je dolg, skalnato-travnat greben, ki se znižuje le postopoma. Hoja po njem ali tik pod njim, kjer spet varno vodi mulatjera, je prav prijetna. Na desni strani so strma snežna pobočja, ki se končujejo globoko v dolini Lepene, na levo pa strme trave, ki sežejo vse do planin Zapleč in Zaprikraj. Strehe pastirskih stanov se bleščijo v soncu. V snegu zasledim sveže sledi gamsov, vidim pa jih ne. Za robom presenetim dve belki – to je precej plašen nekakšen beli gorski golob. Kucljev je cela vrsta, zato je pot razgibana, gor in dol gre vse do najvišjega vrha tega dela, to je Vršič. Globoko na desni se vidi lovska koča na planini Zagreben pod zanimivo glavo, imenovano Konj. Greben vse bolj prehaja v širše sleme in se začne zniževati. Stezica v travah postane bolj vidna. Dolgo prečenje končam na vrhu Kala, kjer je vse polno ruševin nekdanjih vojaških stavb. Na desni je ostri Lipnik, nad dolino Soče zasneženi Kanin. Na severu se oblači, pred temnim obzorjem žarijo visoki sončni vrhovi. Kratek jesenski dan počasi ugaša, sonce je že nizko. Meglice na dolinami tvorijo nekakšno zasanjano pokrajino. Od nekod se z juga prikradejo goste megle in zagrnejo Krnsko pogorje. Vrhovi ostanejo v soncu, spodaj pa je megla v ravni črti – kot bi jo potegnil z ravnilom. Sonce za grebenom Polovnika pošlje zadnji pozdrav, nato pa mrak hitro požira pokrajino. Treba bo nazaj. Do izhodišča ni daleč, le dolgo prečenje skozi meglo in prostrane travnike …

Krnčica, 2142 m, je vrh v Krnskem pogorju. Nanjo ni markirane poti. Naša pot na vrh je potekala s planine Zapleč mimo sedla Vrata, 1938 m (vzpon v snežnih razmerah je zelo zahteven). Nadaljevali smo z grebenskim prečenjem: sedlo Vrata –Vršič, 1897 m (tu je ohranjenih veliko ostankov fronte, saj so se na tem mestu neposredno stikali avstrijski in italijanski položaji) – Kal, 1698 m. Grebensko prečenje je v snegu zahtevno, v kopnem pa ne. Zemljevidi: Krnsko pogorje in Kobarid, 1:25.000, Julijske Alpe, zahodni del, 1:50.000.

Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker