Delo, 22.02.05 – Tomaž Branc: V dolini je lahko pisati o nesrečah drugih in se učiti na njihovih napakah - Najemanje gorskih vodnikov je za številne tujce nekaj samoumevnega
po spletni objavi
Lahko se zgodi tudi nam
Slovenske gore so letos terjale že tri smrtne žrtve, očak Triglav pa v svojih nedrjih po vsej verjetnosti skriva trupli še dveh tujih planincev. Če k temu dodamo še nekaj hujših telesnih poškodb med plezalci, gorniki in smučarji, lahko trdimo, da se je leto začelo kot nesrečno leto 2003, ko so gore vzele 38 življenj, lani je bilo žrtev 32, od tega 18 med plezalci in gorniki. Slovenske gore obiskuje čedalje več plezalcev in navadnih gornikov. Ljudje, ki si želijo, da so v gorah čim bolj varni, pridobivajo znanja o tehnikah, opremi, orientaciji in nevarnostih, ki jim tako ali drugače ne ubeži noben obiskovalec. Vsa ta znanja si je mogoče pridobiti na številne načine; najboljši so praktični tečaji, ki jih prirejajo alpinistični odseki ali pa jih samo za vas pripravijo vaši izkušeni gorski tovariši. Po drugi strani pa se povečuje število ljudi, ki za lastno varnost ali za varnost drugih storijo bistveno premalo. Čeprav v gorah nisi nikoli povsem varen, se je treba zavedati, da je treba zmanjšati tveganje, kolikor je le mogoče. Poleg tako imenovanih objektivnih nevarnosti, kakršne so padajoče kamenje, plazovi, krušljivost ali nenadne spremembe vremena, je med najhujšimi sovražnik alpinistov in gornikov nečimrnost, pomanjkanje spoštovanja in tovarištva. Besede »nič se mi ne more zgoditi,« bi si moral izbiti iz glave vsak, ki bi se rad vedno znova vračal z gora duhovno in telesno bogatejši. Dobri alpinisti in gorniki se pogosto počutijo kot nadljudje, kakor da bi ne bi bili iz mesa in krvi, zmotljivi in potrebni pomoči prav toliko, kot potrebujejo njihovo pomoč drugi. Najemanje gorskih vodnikov je za številne tujce nekaj samoumevnega, za Slovence pa nepotreben strošek, malodane sramota, pa čeprav so ti ljudje najbolj usposobljeni za varno vodenje manj izkušenih.
Seveda je v dolini lahko pisati o nesrečah drugih in se učiti na njihovih napakah. Ne vem, komu se lahko zahvalimo, če nas kakšna huda neumnost ne stane zasmehovanja, poškodbe ali celo glave. V srednješolskih časih smo z druščino prijateljev, vsi po vrsti neizkušeni, pravi »greenhorni« sklenili, da osvojimo znan slovenski vrh. Ko smo stali v dolini, smo opazili planinca, ki se je začel vzpenjati pred nami. »Pojdimo za njim, zagotovo pozna pot.« Capljali smo nekaj časa za njim, dokler ni vse skupaj postajalo čedalje bolj strmo, krušljivo in nevarno, čeprav je pot na goro nadelana. Naš planinec se je usedel in začel malicati. Ko smo ga dohiteli, smo ugotovili, da je tujec, ki se je izgubil in bo šel nazaj. Vračanje na ravna tla zaradi varnosti ni nikakršne sramota. Takrat smo se dogodivščini smejali, počasi pa se začneš zavedati, kako kratka je lahko meja med življenjem in smrtjo in kako pomembna sta znanje in izkušnje v svetu bogov, kamor dolga stoletja ni zahajal skoraj nihče.
Ko tole pišem, se spominjam nekaterih znancev in tudi tovarišev, ki so se v gorah ponesrečili. Sneženje pričara še posebno razpoloženje. Do včeraj zjutraj je zapadlo od pet do deset centimetrov snega, v Julijskih Alpah do 25 centimetrov. Ker je bila stara snežna odeja trda, se novi sneg ni dobro sprijel s podlago. Severovzhodni veter ga je precej spihal v zamete. V Julijskih Alpah je na 1000 metrih do 30 centimetrov snega, nad 1500 metri pa od 100 do 130 centimetrov. V Karavankah je na 1500 metri do 60 centimetrov snega. Višina snežne odeje je precej neizenačena. Obsežna so območja napihanega snega. Manj snega je na prisojnih pobočjih. Na stari, deloma poledeneli podlagi je različno debela plast suhega snega. Na vetru izpostavljenih legah je novi sneg spihan do stare, deloma poledenele podlage. Nevarnost snežnih plazov je v visokogorju nad 2000 metri, v Julijcih pa tudi nižje. Zlasti nevarna so mesta z napihanim snegom, kjer lahko ob dodatni obremenitvi sprožite snežni plaz. Na vetru izpostavljenih legah je tudi nevarnost zdrsov. Stara modrost, da se vsaj tri dni po sneženju ne hodi v gore, še vedno velja. Torej previdno.
Tomaž Branc