Nedelo, 25.01.2004, Konec tedna - Urban Golob: Led je zadnja leta tako navdušil plezalce po vsem svetu, da je plezanje po tej mrzli in hudo zdrsni podlagi postalo ena najbolj priljubljenih plezalnih zvrsti. Pri nas smo se je lotili pred 25 leti.

Konec tedna

Juriš na Luciferja, lambada s cepinom in
derezami in drugi izzivi zaledenelih slapov

Led je zadnja leta tako navdušil plezalce po vsem svetu, da je plezanje po tej mrzli in hudo zdrsni podlagi postalo ena najbolj priljubljenih plezalnih zvrsti. Pri nas smo se je lotili pred 25 leti.

Besedilo in fotografije Urban Golob, ipa press

Plezanje je dejavnost, ki se odvija v človeku tujem okolju. Če ne zaradi drugega, vsaj zaradi strmine terena. Homo sapiens se pač najraje giblje po bolj ali manj ravni podlagi. Pri plezanju so človeku poleg strmali lahko nedomače tudi nadmorska višina, mraz in podlaga. In prav zadnja pojma sta značilna za snov, ki je človeku zaradi svoje hladnosti in spolzkosti v normalnih okoliščinah navadno precej zoprna in dobrodošla morda le v viskiju ali kozarcu kokakole. Led je zadnja leta tako navdušil plezalce po vsem svetu, da je plezanje po tej mrzli in hudo drsni podlagi postalo ena izmed najbolj priljubljenih plezalnih zvrsti. Tudi pri nas.

Pionirji gorništva so se dolgo časa raje držali skal in so si sekali stopinje v strma snežišča Alp le, če je bilo to nujno potrebno. Trda snežna pobočja so postala malo varnejša z nastopom posebne opreme za tovrstno početje. Cepin je nudil vsaj nekaj opore za roke in je bil orodje za klesanje stopinj v snežno strmino, dereze pa so kasneje dale nekaj stabilnosti tudi nogam. Obe orodji sta bili potrebni, da so se pionirji alpinizma lotili tudi pravih ledenih pobočij.

A ledno plezanje je bilo takrat šele v povojih. Precej izboljšav je bilo potrebno opraviti v opremi, nekaj jo je bilo treba šele izumiti. Pri razvoju derez je imel pred približno petdesetimi timi leti pomemben delež tudi dr. France Avčin, naš znani gornik in alpinist, ki je izumil sicer zapletene a nastavljive dereze, ki so pomenile novost v tedanji alpinistični opremi. Toda plezanje v ledu je še nekaj časa capljalo za skalnim plezanjem. Alpinisti so se v ledu vzpenjali počasneje kot v skali, zaradi oblike takratnih cepinov in derez pa je bil zelo strm led sploh nepreplezljiv.

Deviška avantura v Martuljku

Nekako do sredine sedemdesetih let se je po ledu in snegu vzpenjalo le v gorah. Tam se sneg zaradi nihanja temperatur, sesedanja itd. počasi »predela« in se lahko spremeni v t. i. »snežni led«, ki je precej mehkejši od pravega vodnega ledu. V sedemdesetih pa je novi val plezalcev odkril krajše, a še kako strme možnosti plezanja po pravem ledu. Podali so se v zaledenele slapove.

Nova zimska plezalna pogruntavščina je kmalu pljusknila tudi k nam in prvi zaledeneli slap so pri nas preplezali pozimi leta 1979. Glede na strmino slapu, ki so si ga prvi slovenski plezalci po ledenih slapovih izbrali, bi danes pomislili, da je še precej lažjih slapov, ki bi bili morda primernejši za soočanje z novim načinom plezanja. Toda Vanja Matijevec, Lado Vidmar in Blaž Oblak so posegli v srčiko in se podali naravnost v Luciferja, ledenega mogotca, ki ga lahko vsako zimo občudujete iz avtomobila malo pred Martuljkom.

»Pravzaprav smo takrat hoteli plezati v Špiku, pa je bilo preslabo vreme. Namesto tega smo šli pogledat, kako bi se pri nas dalo plezati v ledu. Tako, bolj za trening. Sploh nismo niti pomislili, da delamo kaj posebnega oziroma da so na škotskem podobne zadeve že zdavnaj plezali. Sploh pa se nam ni sanjalo, da bo v naslednjih letih postalo plezanje po slapovih tako rekoč samostojna plezalna disciplina,« pripoveduje Vanja Matijevec. Lado Vidmar pa se spominja, da je bil trening potreben zaradi izkušenj iz Grandes Jorasses, ene izmed največjih alpskih sten, kjer so z Matijevcem, Frančkom Knezom in Jožetom Zupanom dve leti pred tem preplezali novo strmo ledeno smer, visoko kar 1100 metrov.

»Takrat v Jorrassih nismo veliko vedeli o lednem plezanju in zato nam je vodni led na nekaterih mestih delal kar poštene preglavice. Zato je bilo treba najti nekaj primernega za trening čim bližje doma. Vanja se je takrat vsak vikend vozil v Kranjsko Goro, kjer je učil smučanje in vsakič gledal proti temu slapu. Skratka, šli smo v Luciferja, ker je bil najbolj na očeh.«

Prvič se je vzpon kar kmalu končal. »Mislim, da sem prvi raztežaj plezal vsaj štiri ure, če ne več, še prej pa smo motovili spodaj in nismo vedeli, kako bi se lotili zadeve,« pripoveduje Matijevec. »Potem, ko smo prvič odnehali, smo naredili še začetniško napako in pustili vrv pritrjeno v slapu in ko smo se naslednjega dne vrnili, je bila vsa pod ledom in zato neuporabna. Ko smo drugič vstopili v slap, pa je šlo hitreje in smo v enem dnevu opravili ves vzpon, pa še posneli smo ga na 8 mm filmsko kamero. Ttakrat smo uporabljali vse, kar nam je padlo na pamet, da smo prišli čez vse strme, tudi navpične odstavke. Lado je po skoraj navpičnem ledu plezal npr. tako, da je za nekaj sekund pritisnil volnene rokavice na ledene poličke, da je volna primrznila na led in tako nekaj metrov preplezal kar brez cepinov,« se spominja Matijevec.

Slapovi so klonili drug za drugim

Oprema in obleka, s katero so takrat preplezali Luciferja, je bila za takšno ledeno naklonino (v prvih 70 metrih ledu se naklonina giblje med 75 stopinjami in popolno vertikalo) precej neustrezna, z današnjimi očmi pa popolnoma predpotopna. Na takšen način je bilo plezanje v tako strmem slapu prav hudičevo težko (in nevarno tudi), zato ni čudno, da so prvi plezalci svojo mojstrovino poimenovali Lucifer.

Že dve leti kasneje je bila ena najugodnejših zim za ledne plezalce. Zamrznjeno je bilo vse po vrsti, tako slapovi kot tudi velike stene Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp. Takrat so preplezali številne slapove, med njimi tudi vsem dobro znanega Peričnika, pa slapove v Tamarju, Peračico pri Soteski pri Bohinju, Zelene slapove nad Logom pod Mangartom itd. V naslednjih letih so ljubitelji ledu v Sloveniji preplezali tako rekoč vse slapove, ki so bili zanimivi in za tedanjo opremo še sprejemljivi. Samo Boka, slap blizu Bovca, ki poleti pada v prostem padu kar 106 metrov, se je zaradi svoje južne lege, nizke nadmorske višine in izpostavljenosti južnemu vetru upiral do leta 1993, ko ga je s prijateljem v drznem vzponu preplezal legendarni Slavko Svetičič.

Slovenija sicer na mednarodnem zemljevidu ne slovi kot raj za plezanje zaledenelih slapov. Teh je sicer ob mrzlih zimah kar veliko, so pa »razmetani« po vsem alpskem in tudi predalpskem svetu naše dežele, brez izrazitih centrov, ki bi na enem koncu omogočili vzpone številnih slapovih, od najlažjih do najtežjih.

Z derezami v previsne skalne stene

V zadnjih letih pa se je ledno plezanje izredno razvilo. Ne samo, da se je neverjetno izboljšala oprema, plezaci so naredili velik korak naprej tudi v svoji miselnosti. Danes vzpon po nekaj deset metrov visoki navpični ledeni sveči ni več nobena posebna stvar. Najboljši ledni plezalci so kmalu trčili ob mejo, ki jim jo je postavila fizika. Ledena sveča je namreč lahko le navpična, morda za spoznanje previsna, zelo previsnega ledu pa se v slapovih ne da najti. Sam led je bil za nadaljni razvoj premalo. A zastoj te plezalske discipline je bil kratek. Na tekmah so začeli plezati tudi po previsnem umetno oblikovanem ledu in tudi na serakih ob robovih ledenikov se lahko najde precej ledu onkraj vertikale. Ker pa v naravnih stenah takšnih oblik ni, so si vrhunski ledni plezalci izmislili t.i. »dry tooling« oziroma plezanje po skali s cepini in derezami.

Presenetljivo je, kako previsne skalne stene lahko dobri plezalci premagujejo z lednimi orodji. S cepini in derezami lahko preplezajo celo marsikaj, česar z golimi rokami ne bi bilo mogoče. Začetek dry toolinga je bil skrit v ideji, da bi plezalci lahko povezali dva ledena odstavka, ki ju je ločilo nekaj metrov skale. Novim plezalnim idejam so sledili tudi proizvajalci opreme in cepini pa tudi dereze so začeli dobivati prav nenavadne oblike. Tudi ta zvrst se je kar hitro prijela v Sloveniji, gonilna sila razvoja pa sta že od vsega začetka Klemen Premrl in Aljaž Anderle, naša odlična plezalca v ledu in v kombiniranih ledno-skalnih smereh.

Aljaž je tudi eden izmed redkih profesionalnih plezalcev v Sloveniji. Njegov najodmevnejši rezultat je vsekakor kombinirana smer Musaši v Kanadi, najtežja te vrste na svetu, v kateri je opravil drugi vzpon. Pri tem je pomemben podatek, da so Musaši kljub poskusom številnih najboljših plezalcev na svetu preplezali le trije. Kljub temu, da Aljaž Anderle sodi med najboljše ledne plezalce na svetu, od svojih dosežkov ne živi ravno razkošno. Letos tudi ne bo svetovnega pokala v lednem plezanju, kjer se je Aljaž v zadnjih sezonah redno uvrščal okoli vrha in zaslužil nekaj denarja z nagradami ter promoviral svoje sponzorje. A vseh teh svojih uspehov – tako tekmovalnih kot v plezanju najtežjih smeri - nikakor ne bi dosegel, če se lednemu plezanju ne bi popolnoma posvetil. Navezal je stike s tujimi proizvajalci opreme in že nekaj let uspešno sodeluje z švicarskim Mammutom, z Adidasom in francoskim Petzlom, za katere je kot tehnični svetovalec pomagal oblikovati posebne cepine za najtežje kombinirane ledno – skalne smeri.

Najtežjo ledno kombinirano smer preplezal tudi Aljaž

Do svojega vrhunstva je danes tridesetletni Aljaž potreboval šest let, plezati pa je začel že pri trinajstih. Najprej se je ukvarjal z vsemi zvrstmi alpinizma, še najmanj pa ga je privlačil pravzaprav – led. »Pozimi leta 1996 sem se s prijateljem udeležil srečanja lednih plezalcev v Franciji. Tam sem se mučil v neki ledeni sveči, poleg mene pa je Kanadčan Guy Lacelle plezal gor in dol, kot bi se sprehajal po promenadi,« se spominja Anderle. »Takrat sem se pošteno zamislil in se odločil, da tudi sam pridem to takšnega mojstrstva pri plezanju v ledu.«

Že naslednje leto sta s prijateljem Klemenom Premrlom v eni sezoni ponovila praktično vse najtežje slovenske slapove. Začela sta s plezanjem krajših a še kako težkih kombiniranih smeri, hoditi na tekmovanja svetovnega pokala in štiri leta kasneje je Aljaž v Kanadski provinci Alberti uspel preplezati še danes najtežjo ledno kombinirano smer na svetu.

Po vseh uspehih so Aljaža letos povabili v Ouray, majhno mestece v Skalnem gorovju, sredi Kolorada. Tam se vsako leto zberejo najboljši ledni plezalci na svetu, tekmujejo in učijo svojih veščin tiste, ki bi se radi naučili elegantnega plezanja po ledenih vertikalah. Tako bomo letos, petindvajset let po prvem vzponu v zaledenelem slapu v Sloveniji, imeli na tej najodmevnejši ledno plezalni prireditvi na svetu tudi predstavnika naše, slovenske šole lednega plezanja.