Anton Cedilnik bilo nas je enajst, na vrhu sedem – Za aklimatizacijo vzpon na Bonete, za zaključek pa solo na Mercedario – Za smučanje ni bilo dovolj snega
Poročilo o odpravi na Aconcaguo
Gre seveda za vsem znano goro z uradnim imenom Cerro Aconcagua (najbolj verjetna višina je 6962 m) v Argentini, katere glavna zanimivost je v tem, da je najvišji vrh tako južne kot tudi zahodne poloble, višji od česar koli izven Centralne Azije. Lani, torej 2004, je Anton Cedilnik dal pobudo in sestavil ekipo 11 gornikov za vzpon na to goro po
Normalni poti.
V ekipi so bili: Janko Arh (49), Anton Cedilnik (55), Aleš Hojs (43), Janez Krek (57), Janez Mencinger (40), Marko Nabergoj (30), Simon Petrič (46), Jani Predalič (53), Aleksandar Regent (55), Anton Sfiligoj (49) in Jožef Vrabec (64).
Koncept odprave: skupina posameznikov, vsak je odgovoren samo sebi in samo zase. Odprava ni imela vodje v običajnem pomenu izraza, na poti pa nas je v stikih z ljudmi in institucijami zastopal Anton Sfiligoj.
Odprava je večinsko odpotovala iz Ljubljane v Santiago 15. januarja, dva člana pa že dva dni prej iz Benetk v Mendozo. Vrnitev domov: eden 4. februarja, glavnina 6. februarja in še dva člana 8. februarja.
Začetek hoje proti gori iz kraja Puenta del Inca: 18. januarja, vrnitev v Puento del Inca: 30. in 31. januarja. Kadar nismo bili na gori, smo bivali v šotorih baznega tabora Plaza de Mulas. Transport materiala in šotore v bazi nam je oskrbela agencija Rudy Parra (Los Puquios).
Na vrh je prišlo 7 članov v temle vrstnem redu:
25. januarja Marko Nabergoj in Janez Mencinger;
28. januarja Anton Cedilnik, Janez Krek, Aleš Hojs, Simon Petrič in Janko Arh.
Vsi vzponi so bili opravljeni iz višinskega tabora Nido de Condores.
Janko Arh in Simon Petrič sta imela s seboj tudi smuči, vendar je bilo smučanje bolj ali manj nemogoče zaradi pomanjkanja snega.
Za aklimatizacijsko turo se je večina članov prvih dneh povzpela na Cerro Bonette (višina po GPS je okoli 5060 m), lahek, a zelo razgleden vrh nad baznim taborom.
Janko Arh je poznejši povratek v domovino izkoristil tako, da se je 3. februarja povzpel še na Cerro Mercedario, četrti najvišji vrh v Andih (6770 m). Svoj solo podvig je začinil z bivakiranjem na višini 6100 metrov, zaradi tehničnih težav pri sestopu. Smučati z vrha pa tudi tu ni bilo mogoče, ni dovolj snega.
Zdravstveno stanje. Če zanemarimo običajne težave, je omembe vredno: eden je imel začetek pljučnega edema, drugi – vsaj tako kažejo trenutne preiskave – akutni koronarni sindrom, tretji pa si je pri padcu nalomil kost leve noge. Vsi trije so bili prepeljani s helikopterjem iz baznega tabora v Puento del Inca in prva dva potem z rešilnim avtom v bolnišnico (kjer pa sta bila le krajši čas na opazovanju), tretji pa je - zaradi pomanjkljive diagnoze zdravnika v bazi - dobil medicinsko oskrbo šele v domovini.
Glede na koncept bi bila odprava v celoti uspešna le, če bi vsi prišli na vrh in se zdravi vrnili domov. To se sicer ni zgodilo, vseeno pa jo je mogoče šteti med bolj uspešne, če jo primerjamo s podobnimi skupinami. Dobili smo namreč (nepreverjeno) informacijo, da je povprečna uspešnost pri vzponu na Aconcaguo po Normalni poti komaj okoli 10 %.
Poročilo pripravil Anton Cedilnik
info: anton.cedilnik@bf.uni-lj.si
foto: Janez Mencinger
Dodano 07.03.05
Kratko poročilo o vzponu na Mercedario
Po vrnitvi z Aconcague v Mendozo, sem se sam odpravil še na 6770 m visoki Cerro Mercedario. Podatke in opis poti mi je posredoval Miro Pogačar (AO Radovljica), ki je bil tam leta 1996. O drugih slovenskih vzponih nimam podatkov.
3. februarja sem odpotoval z avtobusom iz Mendoze v San Juan, nato v z večernim (vozi le dvakrat) v Barreal, kamor sem prišel šele naslednji dan, ob dveh po polnoči. Imel sem srečo, da sem (skupaj še z dvema Američanoma) hitro dobil prevoz s terencem (4x4, ker je zelo slaba cesta) do izhodišča na višini 2280 metrov.
Ker nisem imel časa čakati na mule, sem si tudi opremo nosil sam. K sreči mi je v taboru na 3850 metrov nekdo, ki se je vračal z vrha povedal, da snega s te strani ni, tako da potem vsaj teh nisem nosil naprej. Ker sem bil v precejšni časovni stiski (odhod letala), sem odšel proti vrhu kar iz tabora na višini 3850 metrov. Vreme je bilo prej zelo lepo, jasno brez oblačka, le ob zadnjem delu vzpona je prišla močna nevihta iznad Pacifika, zelo močan leden veter s sneženjem, tako da sem se moral za vrh pošteno potruditi. Na vrhu sem bil 5. februarja 2005 ob 21. uri.
Na sestopu mi je crknila baterija, tako da sem bil prisiljen bivakirati nekako na 6100 metrov. S seboj sem imel samo astronavtsko folijo tako da ponoči ni bilo ravno toplo. Drugo jutro sem potem preko ledenika sestopil v dolino. 7. februarja sem bil spet v Mendozi, od koder sva z Mencingerjem poslednja odletela v Buenos Aires in …
V nasprotju s Aconcaguo je hrib zelo malo obiskan. Ves čas vzpona sem bil praktično sam, srečal sem vsega skupaj pet ljudi. Za hrib tudi ni potrebno plačati (za Aconcaguo smo morali plačali po 300 USD). Snega pa je bilo tako na Aconcagui kot na Mercedariu letos tako malo, da smučanje v območju normalnih pristopov ni bilo mogoče.
Janko Arh
info: janko_arh@email.si