Več, 28.01.05 – Borut Perko: Bojan Šrot, 45-letni diplomirani pravnik po izobrazbi, sodnik in odvetnik po poklicu, trenutno že drugi mandat župan Celja je bil nekoč vrhunski alpinist, plezalec, ki se je udeležil neštetih odprav
po spletni objavi na portalu Dela
Celjski grof ni izbirčen
Če vam povem čisto iskreno, nisem kakšen poseben gurman, še manj pa znam kuhati, vsaj česa posebnega ne. Nikdar se nisem ukvarjal s kuhanjem in pripravljanjem hrane, in če sem še bolj odkrit: kuhanje in nasploh opravila glede izbire, nabave, priprave in celo po vsem tem kulinaričnih užitkov so se mi zmerom zdele rahla izguba časa. Človek seveda mora jesti, o tem ni dvoma, in seveda rad jem dobro, čim boljše in okusnejše, a nisem zahteven jedec in sem zadovoljen tudi s preprostimi jedmi,« nas je, ko smo se pred obiskom v Celju po telefonu pogovarjali z njim, kar malce presenetil in razočaral celjski župan
Bojan Šrot, čigar gosti smo bili prejšnji teden. Še zlasti po treh takih ljubiteljskih velemojstrih kuhanja in jedcih, kot so župan Ivančne Gorice
Jernej Lampret, pa novogoriški
Mirko Brulc in župan Velikih Lašč
Anton Zakrajšek.
Očitno nas je prav zato, na južino, kot je dejal, povabil kar v celjsko restavracijo Nobile, pod tribuno novega nogometnega štadiona Arena Petrol, na katerega so poleg na rokometno dvorano Zlatorog tako ponosni vsi pravi Celjani. Tam sta nas gostila lastnik Damjan Ačkun in kuhar Ludvik, priznati pa je treba, da je slednjemu okoli štedilnika vendarle nekoliko priskočil na pomoč tudi prvi mož Celja. Odlično mu je šlo od rok praženje jurčkov, ki smo jih snedli za predjed. Zelo dobro mu gre od rok tudi županovanje, čeprav pravi, da je večkrat sit politike, saj je tudi podpredsednik SLS, in ga vleče nazaj v odvetniške vode.
Pozneje, ko smo sedeli ob mizi in začetno nelagodje razbili s kozarcem dolenjskega cvička, ki ga tudi župan Šrot, ne glede na to, da je čistokrvni Štajerec, rad spije in je stekla beseda, smo ugotovili, da je pravzaprav popolnoma razumljivo, od kod županova nezahtevnost pri izbire hrane. Izvemo, da so bili doma na Pečovniku, podeželskem, skoraj kmečkem okolju tik ob Celju, pod znamenitim gradom, trije sinovi: najstarejši Srečko, srednji Boško in najmlajši Bojan; četrti od bratov Šrot je žal umrl že pri desetih mesecih. Mama Neža, ki pri Šrotovih danes skrbi za sobotna in nedeljska kosila, in pokojni oče Anton, sta se tudi okoli kuhe znašla, kot sta vedela in znala. »Mama je delala v tekstilni tovarni Metka, očeta se najbolj spominjam, ko je bil že upokojen, prej je bil rudar. Težko sta ob treh sinovih sestavljala konec s koncem, prav zato je morala mama hodit delat v fabriko; in ker je bil oče kot rudar že zgodaj v pokoju, je kuhal pač on. Preprosto in kolikor se je dalo poceni. Od tedaj imam rad jedi na žlico, kot se reče, pa segedinar in sarmo, vampe in makaronovo meso. Nekoč smo imeli doma tudi domače kunce, zdaj jih že dolgo nimamo več,« pripoveduje 45-letni diplomirani pravnik po izobrazbi, sodnik in odvetnik po poklicu, trenutno že drugi mandat župan Celja. In še doda, da je vendarle imel čudovito in brezskrbno otroštvo.
Šrotovi, mama in najmlajši sin Bojan, so še vedno skupaj, v pritličju hiše na Pečovniku živi gospa Neža, v prvem nadstropju županova družina. Ob sobotah in nedeljah pa za praznike babica kuha tudi za vnuka in vnukinjo, 12-letnega Luko in komaj dobro leto mlajšo Hano. Takrat ne jejo na žlico ali pa česar koli na hitro pripravljeno, na mizi je pravo nedeljsko kosilo, značilno slovensko: goveja juha, pečenka, tudi pečen žrebiček, ki ga imajo radi otroci, krompir, takšen ali drugačen, solata.
Tudi mi smo v restavraciji v nedrju celjskega štadiona kot glavno jed s prikuhami jedli zelo klasično slovensko: za predjed pražene jurčke, za glavno pa potem purana v omaki, ocvrto piško, pražen krompir, riž in motovilčevo solato. Za konec smo se posladkali s panakoto, popili še kratko kavico in medtem izvedeli, da je bil Bojan Šrot nekoč vrhunski alpinist, plezalec, ki se je udeležil neštetih odprav v azijska visokogorja, tudi na Himalajo. Do leta 1990 je hodil v gore, bil soplezalec vrhunskega alpinista Frančka Kneza, med drugim vodil odpravo na Nanga Parbat in najviše zlezel na vrh Broad Peaka, 7500 metrov visoko v Karakorumu. Na morje sploh ni hodil, ampak vsak podaljšani vikend v gore, tudi v Francijo. Plezat so hodili v Chamonix, italijanske Dolomite, ki jih župan ne more prehvaliti, pa tudi v Paklenico. Biksali so ga na Okrešlju. »V hribih in na plezariji, pa na odpravah, smo jedli skromno, razmeram primerno pač, saj veste, kakšno juhico smo stisnili s prepečencem ali pa odprli konzervo in jo na špiritnem gorilniku pogreli.«
Smeje nam pripoveduje o čudežni jedi, imenovani parlamajs, ki jo je vsako leto ob zaprtju koče na Smrekovcu pripravljal tedanji oskrbnik. »Vse, kar je ostalo po policah, shrambah in po omarah, je vrgel v lonec. Bila je neverjetna jed, nedoločenega okusa, vsako leto drugačna, odvisno od tega, iz česa vse je bila pripravljena.«
»Pozneje sem se oženil, si ustvaril družino, okupirala me je služba in zdaj ne hodim več toliko v hribe, kaj šele na plezarijo in v daljna azijska gorovja. Imam prikolico na Pagu, tik ob morju, tja hodim z družino, pozimi pa večkrat, tudi med tednom, zvečer seveda, ko imam čas, skočim na nočno smuko na Celjsko kočo, ki je tik nad našo hišo. Toda najboljši prijatelji so mi ostali iz tistih časov, še danes smo si blizu, in mislim, da bo vedno ostalo tako.«
S celjskim grofom deškega obraza (pravi, da morda zato, ker sta si mama in oče po treh fantih želela deklice), županom mesta ob Savinji, Bojanom Šrotom, sva jedla, klepetala in vmes spila nekaj kozarcev rujnega.
Borut Perko
in fotoreporter Igor Mali