Naš Stik, januar 2004 – Vladimir Habjan: Mimo samotne kmetije jo mahnem čez travnike do gozda. Začetek poti je skrit, vendar pravo smer pokaže star, lesen smerokaz
Zimska pravljica na Govcih
Pozimi razmere večkrat niso primerne za "orng" ture v visoke gore. Takrat jo običajno mahnem v smeri Primorske. Tokrat se odpravim v Gorenjo Trebušo. To je zanimiva, precej odmaknjena in razpotegnjena dolina, kjer so še ljudje redkost.
Z mnogih vrhov tukajšnjih planot kot je Trnovski gozd, Vojsko, Banjšice, so lepi razgledi na Julijce v daljavi s sprednjo linijo zasneženih Spodnjih Bohinjskih gora. Moj cilj je Poldanovec, razglednik v Govcih. To je eden najbolj divjih predelov Trnovskega gozda. Nekaj čez tisoč metrov visok "zid" prepada s strmimi, poraščenimi in delno skalnatimi pobočji v dolino Trebuše. Ko sem bil prvič na vrhu, me je na robu planote pritegnila skromna stezica, ki je vodila iz te doline. No, zdaj stojim na izhodišču, pred menoj pa je več kot tisoč višinskih metrov vzpona. Kje je začetek poti, mi pove tukajšnji poznavalec terena, Edo Kozorog, iz Modreja.
Poldanovec - foto Vladimir Habjan
Mimo samotne kmetije jo mahnem čez travnike do gozda. Začetek poti je skrit, vendar pravo smer pokaže star, lesen smerokaz. Takoj se oblikuje grapa, ki je stalnica vzpona. Snega je z vsakim metrom več, presenetljivo trd je - čeprav je v visokogorju zaradi novozapadlega snega ravno nasprotno - zato nataknem dereze. Struga je polna malih idiličnih tolmunov, na stenah pa visijo ledene zavese. Iskanje poti ni pretirano problematično čeprav je sneg, pot gre levo ali desno od grape. Pri prvem skoku je vseeno treba desno okoli malega turna, pomaga mi jeklenica. Potem se spet znajdem v grapi. Visoko nad mano je strm izpostavljen skalnati stolp, za katerim se skriva glavni vrh. Metre pa pridobivam počasi, čeprav dereze dobro prijemajo v strmem trdem snegu. Počasi stezica, ki je v snegu le skromna sled, zavije v desno pobočje. V ključih se dvignem do malega sedelca. Nad mano se končno odkrije rob planote. Tu vodijo prečne lovske stezice levo in desno. Ta bo moj cilj naslednjič. Zadnji del vzpona na planoto postane sneg mehkejši, čuti se vpliv vetra, ki brije s planote navzdol in nanaša sneg.
Končno me objame sonce, ki se je skrivalo ves čas vzpona. Za robom se odkrije prava zimska pravljica! Vse je požledeno. Beli ledeni oklep okoli drevja zaradi sončnih žarkov glasno poka. Ob snežnih zavesah se prebijem do vrha. Ledeno mraz je, pa še piha, zato se kmalu odpravim nazaj na "toplejšo" stran. Ko še tu ugasne sonce, spet pritisne neznosen mraz, tako da je treba nazaj dol. Sestop je ena sama pesem uživanja v gibanju. Tudi vse topleje postaja. Pri kmetiji me spet pozdravi domači pes, ki se oglasi šele takrat, ko mu obrnem hrbet …
Še podatki: Opisana tura je primerna bolj za gorske uživače pa še to v kopnem času. Začetek poti bomo našli v dolini Trebuše, nad križiščem pod kmetijo Svetin. Lovska pot, ki ji kolikor toliko lahko sledimo, je mestoma označena z markacijami. Za 1000 metrov vzpona bomo porabili 2-3 ure. Komur se ne da toliko hoditi, obstaja tudi lažja in hitrejša različica. V tem primeru se pripeljemo na planoto do vasice Lokve. Naprej sledimo oznakam za Dom na Lazni in znaku "P". V drugem križišču zavijemo desno proti Mojski dragi. Na prevalu, kjer se nam odkrije Poldanovec, zavijemo levo in vozimo do markacij na drevesu za Poldanovec (mimo oznak za Dom v Lazni). Široka pot nas s ceste povede na bližnji greben (tu pride opisana stezica iz Trebuše) ob robu planote. Po valovitem svetu dosežemo vznožje in po stezici razgledni vrh. Vrnemo se po isti poti. Vse skupaj bo trajalo kako urico, če odštejem morebitno hojo po zasneženi cesti. In dosežena višina? Poldanovec jih ima 1299 m. V pomoč nam bo zemljevid Goriška (1:50.000). Pa srečno pot in lep razgled vam želim!
Vladimir Habjan