Loška stena, Bavh: Aleš Koželj, Gregor Kresal in Anže Mareče 15. in 16. januarja 2005.
Ogledana nova linija nama z Grego ni dala miru ...
DIVJI LOVEC
Penzion Bavh
Loška stena, Bavh: Aleš Koželj, Gregor Kresal in Anže Mareče 15. in 16. januarja 2005
Ogledana nova linija v Loški steni, konkretno v Bavhu, nama z Grego ni dala miru. Tine se je plezariji odpovedal, tako da sem spet poklical Alija. Priprave so bile v kranjskih lokalih in se v petek nadaljevale v bovških.
Pri Lukežu nas je budilka zbudila ob štirih zjutraj. S precej težkimi glavami smo se pripravili in se odpeljali proti Koritnici. Ko smo nahrbtnike zavihteli na ramena, se je dvodnevna avantura začela.
Dostop je potekal po znani poti mimo slapov pod Bavhom. Nekoliko višje smo si pričvrstili dereze in poprijeli za cepine. V nadaljevanju smo kakšnih 250 dolžinskim metrov plezali po 45 - 65 stopinskem snežnem žlebu. Tik pred veliko luknjo, ki je dobro vidna tudi iz doline, nas je pričakal krajši a zaguljen kombiniran skok. Jaz sem ga splezal kar nenavezan. Grega in Ali pa sta mi potem sledila, po dveh različnih variantah. V luknji smo se odločili, da nadaljujemo raje levo, po lepem naravnem prehodu.
Kmalu smo se morali zopet navezati. V ozkem kaminu je v boj odšel Ali. Hitro je napredoval. Midva z Grego pa sva si spodaj belila glavi, kako s tremi nahrbtniki neroden raztežaj preplezati za njim. Prav na koncu sva potem okusila tudi vso slast kaminskega plezanja z nahrbtniki na ramenih. Sledil je raztežaj z manjšim previsom, ki je Grego pripeljal v lažji svet. Z Alijem sva prav uživala, ko sva kot druga ‘pikala’ po 70 - 80 stopinjski zmrznjeni travi. V nadaljevanju me je smer kar sama vodila na grebenček in naprej v strme trave, ki so spet dosegale ‘nore’ strmine. Vrv se mi je iztekla ravno pri prvem debelejšem ruševju. Da se ne bi spet prevezovali, sem v sipek sneg nad nami zarinil zopet jaz. Na koncu raztežaja sem si varovališče tokrat moral skopati kar v sneg. Sledil je manjši skok in že smo bili na snežni vesini, ki nas je zapeljala proti levi. Prečili smo že preplezano linijo – smer Točno opoldan in nadaljevali proti luknji - kaminu, kjer smo nameravali prebivakirati.
Sledila je taktična odločitev: Ali je začel urejati bivak v kaminu, s strmim gruščnatim dnom, midva z Grego pa sva začela plezati v najtežjem in najbolj strmem delu smeri. Ob štirih popoldan sem se tako ‘pognal’ v strmo zajedo. Po tridesetih metrih kombiniranega plezanja (M6) me je ujela noč. Tam sva fiksirala vrv in se vrnila k Aliju v udoben bivak. Medtem je namreč skopal ogromno polico z opornim zidom. Pred spanjem smo veliko jedli in pili, ter se pogovarjali kako naprej. Dober bivak nam je omogočil, da smo se vsi dobro naspali.
Ura nas je na noge postavila ob pol šestih. Liter mleka in otrobi so bili dovolj, da smo si ogreli motorje. Grega je, z vso robo za pasom, priplezal do mesta, kjer sem prejšnji dan odnehal jaz. Nato pa se je takoj lotil težke, gladke prečnice proti levi, kar tehnično. Medtem, ko je Ali varoval sem jaz skuhal še dva litra čaja.
Kmalu sva se lahko tudi midva z Alijem, z vso našo kramo zapodila v to ključno mesto smeri. Težko plezanje in izbijanje klinov naju je precej utrudilo. Ko sva prisopihala do Grege, sem za seboj potegnil še njegov nahrbtnik. Vsi smo bili zadovoljni, ker je v nadaljevanju svet izgledalo mnogo lažji. Vodstvo je prevzel Ali. Skalo in strme trave (75°) ja zmogel že precej rutinirano.
Tudi midva sva mu sledila, kot bi bila v vertikalnih travah doma. Te trave so se nam prav prikupile, kljub temu, da smo s cepini večkrat ‘užgali’ naravnost v skalo. Nadaljevanje je zopet pripadlo meni. Svet je postajal vedno bolj prijazen t.j. ‘položen.’ Znašli smo se na snežni polici, po kateri smo prečili dvajset metrov v desno.
Končno smo se lahko razvezali. Kljub temu, da so strmine tudi v nadaljevanju dosegale naklonine med 55 in 75 stopinjami in se je vmes našel tudi kakšen skalen skok, smo ves čas plezali nenavezani. Na vrhu sem se čez manjšo opast prvi prikobacal iz stene jaz. Ob pol dveh popoldan smo bili vsi zbrani na vrhu, veseli da je 1100 metrov stena za nami. Sledilo je kuhanje tekočine, skupinska slika in nastavljanje toplemu soncu. V dolino smo potem priracali v slabih dveh urah.
Proslavljali smo kar med vožnjo domov, seveda z obveznimi postanki.
Tako smo Aleš Koželj, Gregor Kresal in Anže Mareče zlezli še eno resno smer v steni, ki predstavlja enega najboljših zimskoplezalnih poligonov pri nas: Loški steni.
Večina smeri v tej steni od plezalca zahteva dobro psihično in fizično pripravljenost ter veliko iznajdljivosti.
Loška stena, Bavh (2184 m): Divji lovec – Penzion Bavh: V/5, M6/A0, 1100 m, 16 h (efektivno)
Za plezanje v tej smeri, zaradi številnih trav, niso potrebne dobre snežno – ledne razmere, ampak predvsem lepo vreme…
Vendar to je v Loški steni že skorajda konstanta. Mi smo v smeri preplezali le dva skalna in tri kombinirane raztežaja, vse ostalo pa smo odpikali po bolj ali manj debeli travni preprogi.
Besedilo in fotografije: Anže Marenče
Fotografije z vrisi smeri: Grega Kresal
Fotografije si slede od zgoraj navzdol, najprej med besedilom - podpis se pokaže pod kazalcem miške - potem v stranskem stolpcu, kjer so povečljive.
Smeri v Bavhu, na zadnji sliki desno (posneta je bila z Mangartskega sedla):
1. Mali Koritniški medved: V/6, M6, 900 m; Humar, Kajzelj, Kresal 1994
2. Stečina: 6/A1, 800 m; Kozorog, Škamperle 1984
3. Bitka za neznano: 8-/7, 800 m; Kajzelj, Kresal 1994)
4. Nekoč so bili bojevniki: V/6, A2, 800 m; Golob, Mlinarič 1997
5. Točno opoldne: V-/5; 700 m; T. Golob, U. Golob 1997 - razen izstopnega dela je smer v celoti skrita
6. Divji Lovec - Penzion Bavh: V/M6, A0, 1100 m; Koželj, Kresal, A. Marenče 2005