Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Menina

torek, 25. januar 2005, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 826

Naš Stik, januar 2005 – Vladimir Habjan: Menina planina, pašniški raj v kopnem, pozimi pa samotna valovita planota, kjer lahko v snegu v miru prostranih gozdov pohajkujemo

PLANINARJENJE

Menina


Tik pred novim letom smo v tej sezoni dobili prvo obsežnejšo snežno pošiljko. Snega je bilo sicer nekaj že prej, vendar zdaj je hribe zares šele prav pobelilo. To pa je bil razlog, da sem jo mahnil tja, kjer je snežne romantike res obilo.

Od daleč je bil videti vrh planote pobeljen, vendar ko se vozim po Tuhinjski dolini bolj diši po pomladi kot pa po zimi. Hm, jaz pa imam s seboj še smuči … Makadamska cesta vijuga levo in desno in me vodi vedno višje. Dolinski vrvež zamre, kmalu sem sam v prostranih gozdovih. Čez cesto skoči srna, znak, da tu res vlada mir. Ko se pripeljem v višino travnikov, kjer je nekakšen zgornji rob planote, se le začne sneg. In tako hitro se debeli, da avto pustim tik pod bajto pašne skupnosti. Zdaj lahko nadaljujem s smučmi. Prvič letos in kar precej trd sem. Na teh prostranstvih je res prijetno s smučmi na nogah. Hladno je čeprav sije sonce. Grem kar po cesti. Kmalu se kolesnice končajo. To mi je res všeč, saj od tu naprej ne moreš več z avtom. Saj veste, danes bi se rad vsak pripeljal prav pred vrata … tu pa to ni možno. Vrhovi smrek so še pobeljeni, snežilo je ne dolgo nazaj. Na odprtih travnikih mrzlo zapiha. Igre vetra in snega so sestavile celo vrsto zanimivih snežnih skulptur. Naenkrat se znajdem pred veličastno kuliso – Grintovci pred menoj v vsej mogočnosti in belini! Za robom je koča. Zanimivo, iz dimnika se kadi! Telefon »zacinglja«. Sporočilo od Toneta. Trdo in neizprosno. Hribovskega kolega ni več. Umrl v plazu. Ne morem in morem verjeti ... Pokličem ga, pa ne izvem nič več.


Menina - foto Vladimir Habjan

V koči se mladci iz Zadrečke doline pripravljajo na silvestrovanje. Res uživajo. Po čaju se brez smuči opravim proti bližnjemu vrhu. Povzpnem se na razgledni stolp. Razgled je res dober. Najbolj markantna je Ojstrica, izstopata vzhodni in južni greben. Dolgo sem gor. Potem se le vrnem in odsmučam nazaj. Pa smučanja ni bilo prav veliko, saj je sama ravnina … Zapeljem proti dolini. V gozdu srečam lovca, ki ravno vleče mlado košuto čez cesto. Ustavim in gledam ubogo žival. Nima niti dve leti. Iz sveže rane na prsih še krvavi … Čeprav naredijo tudi kako dobro delo, lovcev ne bom nikoli razumel. Prijeten izlet, kratek, lep sončen dan v samoti, ki pa jo je pokvarila slaba novica. Žal je tako življenje.

Menina planina, pašniški raj v kopnem, pozimi pa samotna valovita planota, kjer lahko v snegu v miru prostranih gozdov pohajkujemo. Ker ni hudih vzponov, je hoja tudi v globokem snegu varna. Dostopi iz dolin so dolgi: običajno se na Menino vzpnemo iz Tuhinjske doline z juga ali iz severne strani iz Zadrečke doline. Z obeh strani vodijo na vrh, kjer stoji planinska koča, makadamski cesti in označene poti. Lahko pa izvedemo dolgo prečenje planote, ki ga začnemo na prelazu Črnivec, kjer se stikata Menina in skupina Rogatca (označena pot). Vodnik: Kamniško-Savinjske Alpe (Planinska založba, 2004), zemljevid: Zgornja Savinjska dolina (1 : 50.000, Geodetski zavod Slovenije).

Vladimir Habjan


eXTReMe Tracker