Večer, 26.01.05 - Jože Praprotnik: Vrh Pasje ravni je zravnala nekdanja JLA in je zdaj za nogometno igrišče velika planota - Pasjo ravan zdaj po višini prekaša bližnji Tošc
NARAVA, GORE IN LJUDJE
Manj znane poti po Polhograjskih dolomitih
Z Ločnice na Veliki Babnik
Vrh Pasje ravni je zravnala nekdanja JLA in je zdaj za nogometno igrišče velika planota
Veliki Babnik je s svojimi 905 metri eden višjih vrhov v Polhograjskih dolomitih. Za najvišji vrh po kartah velja Pasja ravan s 1029 metri, a jo zdaj prekaša bližnji Tošc z 1021 metri. Kako to? Mnogo preveč zagnana JLA je vrh Pasje ravni kar precej znižala, ko je na njem gradila svojo postojanko, a je nikdar dogradila. Njen vrh je zdaj za nogometno igrišče velika planota.
Avto bomo pustili v vasi Trnovec, kilometer višje od znane gostilne Legastja. Gremo po cesti, ki vodi na Gonte in naprej na Grmado. Dolina je vkovana v led, ki ga v tej senci ne pobere zlahka. Pa ne bomo dolgo pešačili po tej hladnoti, saj že pri drugem cestnem odcepu na desno rečemo adijo dolinici in šumečem potočku. Dobrih deset minut nad dolino tiči kmetija Omejc. Nekdaj trdna domačija z letnico 1808 zdaj ne daje videza kmečke dejavnosti. Pot postane kar strma in onkraj doline Ločnice pogledujemo na piramido Jakoba s cerkvijo na vrhu, ko se ustavimo in si brišemo potno čelo. Pot se vije sem in tja in kmalu pridemo na rob slemena, pod katerim v globini slišimo oddaljeno šumenje. To je skrivnostna dolina Belega potoka. Prečkamo pobočje, ki ga je v julijski vročini pred desetletjem upepelil ogorek malomarnega pohodnika. Še danes kaže žalostno podobo. K sreči plameni niso planili v dolino Belega potoka, prizadevni gasilci in številni domačini pa mu niso dovolili pustošenja proti Tošcu, poraslem z mogočnimi bukvami. Od tod naprej se pot polagoma vzpenja skozi pravcato mediteransko gorsko krajino: peščena pot, krušljive skale, z rdečkasto obarvanim resjem borno porasla tla, nad njimi pa skrivenčeni bori in brinje. Pot ni markirana, po njej hodijo največ lovci in pohodniki, ki iščejo nove poti, ter kajpak domačini, ki v gori sekajo les. Na desni nas nad dolino Belega potoka zdaj spremljajo pečine in krušljive skale grebena, ki se spušča z Velikega Babnika v dolino Ločnice. Po njem vodi le borna stezica, v gozdovih srečuješ lisice in gamse, pod nogami pa kače, kajpak ne zdaj. Višje se pot polagoma zravna, borno borovo gmajno pa zamenja gozd mogočnih bukev. Še nekaj sproščujočih ovinkov pa smo na makadamski cesti, ki vodi z Gont do kmeta Kozjeka nad dolino Hrastnice (nad Škofjo Loko). Na njej še nisem srečal avtomobila. Tu zavijemo desno, pogled pa nam uhaja levo na bližnji Ožbolt in Lubnik, pa na nekaj bolj oddaljen Blegoš z Julijci v ozadju. Ko se cesta že povsem približa kmetiji, opazimo odcep v desno. Steza se v kratkih serpentinah dviga, potem zavije bolj levo. Dobrih deset minut, pa je strmine konec.
Veliki Babnik pravzaprav nima kakega značilnega vrha, zato je prav, da ga sami nekoliko raziščemo. Ob poti, ki vodi naprej proti Govejku, bomo opazili prav čudno oblikovane skale in skalnate stolpiče, s katerih je lep razgled proti Julijcem. Še naprej se pot spušča v kotanjo, v kateri še daleč v pomlad obleži sneg, ko ga drugje več ni. Kotanja ima namreč svojo mikroklimo. Če se vrnemo do tja, kjer smo premagali strmino, se lahko napotimo po slemenu levo. Tu so proti jugu strma travnata pobočja in s pogledi na Grmado, na severni strani pa bogat bukov gozd, med obema pa nekaj metrov širok pas bogate preproge resja. Po teh slemenih je speljana steza v dolino Ločnice. Ta del poti vodi skozi najbolj divji in slikovit predel Polhograjskega hribovja. Vrnemo se lahko tudi po poti, po kateri smo prilezli gor.
Jože Praprotnik