Iztok Bokavšek, Gregor Kresal in Dejan Miškovič lani 13. do 15. decembra opravili 2.P
Prvi dan smo tako plezali do devete zvečer in si klavstrofobičen bivak uredili ...
Stena: Metropolis
Iztok Bokavšek, Gregor Kresal in Dejan Miškovič, (vsi AO Ljubljana - Matica) smo od 13. do 15. decembra opravili 2.P in prvo v zimskih razmerah smeri Metropolis 8/A0, (A3 – z varianto), 350 m, 22 h (efektivno) v Steni, Severni steni Triglava.
Smer sva si z Dejanom, do šestega raztežaja, ogledala že poleti, vseeno pa kljub ogledni turi nisem pričakoval tako zahtevnega zimskega plezanja. V steni je bilo ravno toliko snega in ledu, da smo imeli v spodnji polovici, dela čez glavo. Klini so v zamrznjenih počeh tokrat prijemali prav katastrofalno slabo, metulji in zatiči pa so kar tekmovali med seboj, kdo bo slabše držal in prej padel ven.
Prvi dan smo tako plezali do devete zvečer in si klavstrofobičen, za tri plezalce približno trikrat premajhen bivak, uredili za veliko lusko, med Helbo in Jubilejno. Ne vem zakaj, a vedno sem imel občutek, da je tam prostora več...
Pogled iz stene
Misleč, da bo vse šlo gladko, smo zjutraj začeli bolj pozno. Proti koncu dolge prečnice v zgornjem delu pa sem potem euforično in prehitro zaplezal navzgor proti streham in si ob
bolano slabem varovanju postregel z majavim previsjem desno od prave smeri. Iz
vroče situacije sem se rešil šele po nekaj urah. Minilo je ravno toliko časa, da se je čisto prekratek decemberski dan začel poslavljati. Nikomur ni bilo do ponovnega nočnega plezanja, tokrat v težavnem izstopnem delu, ki nas je še čakal. Spustili smo se kar nazaj v fobični preduh luske.
Kruha nam je nekaj še ostalo, velika količina močno razredčene paradižnikove mezge pa nas je tudi kar lepo odžejala.
Tretji dan smo začeli dve uri pred svitom in v doglednem času preplezali še preostanek. Smer se zaključi v široki, lahki zajedi Skalaške smeri. Nazaj smo se spustili po vrvi; 80-metrca nam je za zgornji, previsni del prišla še kako prav.
Ocene posameznih raztežajev v smeri delujejo včasih malo togo. V teh razmerah je bil, poleg mojega »obvoza« zgoraj, najbolj nevaren že kar prvi težak raztežaj. Pri najtežjem, tistem nad lusko, se je z oceno, 8, ki je bila podana ob prvem vzponu kar malo težko strinjati. Z Dejanom sva si edina, da je v Ospu kar nekaj tako težkih smeri, le da nosijo oceno 9-. To sva itak ugotovila že poleti... Dobra stran tega raztežaja je, da je verjetno eden najlepših tako težkih, kar jih stoji v slovenskih stenah. Tudi začetek prečnice je prav goveje težak. Za živčno tehniko v nadaljevanju pa sem si kriv sam. Ostalo tudi če pustimo.
Vsa obvezna mesta so suverena in v decemberskem mrazu večinoma kar težavna. Zaradi redkih nameščenih klinov je pester izbor varoval za pasom več kot priporočljiv. Razen na enem visečem, kjer sta dva, je na varovališčih po en svedrovec, kar vedno ni najbolj posrečeno, saj se ponekod zraven ne da zabiti niti približno dobrega klina.
Z Dejanom sva se v vodstvu izmenjevala, Iztok pa je plezal kot drugi. Nekaj detajlov nam tokrat, v tem mrazu ni uspelo preplezati prosto.
(Moje) ocene po raztežajih: M4+, 75˚, 7/A0, 7+, 6/5, 6/5, 8/A0, 7+/A3, 7+/A0, 5+, 4.
Gregor Kresal