Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kdaj drugič, morda, bom prišla tudi gor

petek, 28. januar 2005, ob 05:40, Franci Savenc, ogledov: 1288

Delo, 26.01.05 - Tanja Volarič: Z vodnikom v Julijce na prvo turno smuko

Z vodnikom v Julijce na prvo turno smuko

Kdaj drugič, morda, bom prišla tudi gor

Najprej spoznavam pse in žolne, srenače vzljubim pozneje Na polovici poti sklenem, da je bilo dovolj – Spust je božanski užitek


Pogled mi je počil na bleščeči belini, čez katero se je vila ena sama nepretrgana črta in izginjala za obzorjem. Le sem ter tja je po bližnjem smučišču vijugal osamljen smučar, medtem ko so žičnice večinoma samevale. A te me niso zanimale. Oči so se mi zazrle proti vrhu skalnega grebena sredi Julijcev, mogočne stvaritve narave, ki vzbuja strah in spoštovanje. Kako drugače si je zamisliti pot nanj sredi toplega poletnega dne. Ubogljivo sledim navodilom vodnika ter iz nahrbtnika vlečem »pse«. Skoraj nepredstavljivo se mi zdi, da se bom po strmem pobočju navkreber povzpela s smučmi. Turna smuka. Brezmejni užitek, kot sem spoznala pozneje.

Na spodnji del smuči pripneva pse, sintetične trakove, zaradi katerih se noga takojci počuti varnejša, saj v pobočju preprečujejo zdrs, in si opasava lavinsko žolno. Ne da jo bova potrebovala, mi poreče Peter, a v nevarnejših razmerah, ko plazu ni mogoče izvzeti, se brez nje ni dobro podati na pot. Če te zasuje bela gmota, imaš s signalom, ki ga oddaja, precej večjo možnost preživetja. V nahrbtniku pustim srenače. »Smučarske dereze« bodo prišle prav pozneje, ko se bo naklon povečal in psi ne bodo več zadoščali, da bi smučke neovirano drsele proti vrhu. S smučišča se spustiva k bližnji vzpetinici in na njej ponovim, kako naj prestavim smuči, ko bova v pobočju spreminjala smer. Vsaka malenkost bo prišla še kako prav.

V želodcu se mi poraja čuden občutek, tudi kanček strahu, priznam, kot vsakič, ko se podam v objem gora. »Narava te ceni toliko, kot jo ceniš ti,« se spomnim dedkovih besed iz otroštva, naj ne izzivam njene moči in ne precenjujem svojih. Počasi začneva drseti prek dolinice. Korak za korakom se drug za drugim pomikava po edini sledi pred nama, ki jo je v belino nekdo vrezal že pred nama. Teren se počasi vzpenja in vse bolj zaupam psom na smučeh, saj tudi v strmini pomikam noge, kot da bi se naklon komajda kaj spremenil. Vsake toliko časa postaneva in Peter mi vedno znova razkriva nove stvari. Medtem ko se ozirava proti previsu, ki levo v daljavi daje občutek čiste nedolžnosti, a bi ob preobilici snega – letos ga pač nikjer ni toliko – vsakomur prižgal rdečo luč, mimo naju oddrsa skupinica starejših ljudi.

90 km vetra na uro je zame preveč

Kakšnih šestdeset, sedemdeset let bi jim prisodila. Spomnim se, da sva izbrala eno lažjih tur in da leta ob poznavanju razmer ter zadostni telesni pripravljenosti niso pomembna. Strmina je vse večja in ko mi noga dvakrat malce zdrsne, se ustaviva ter preizkusiva srenače. Odtlej gre vse kot po maslu. Uživam v čudoviti tišini in poeziji beline, nad katero se preči modro nebo. Peter za vsak primer nekaj časa hodi pod mano; pravi, da ima takšno navado, saj tako nenehno nadzoruje položaj, pa še bolj družabno je.

Čeprav je jutro mrzlo, se pod sloji flisa hitro segrejem. Ozrem se proti dolini in ob robu smučišča, ki je že precej oddaljeno, uzrem že novo skupino, pripravljeno na vzpon. Nekateri medtem mimo naju že vijugajo proti dnu krnice. Zadnja leta je na lažjih ali srednje zahtevnih turah že kar gneča, mi pove Peter, tudi na tisto zahtevnejšo na Triglav se prek Kredarice podaja že vse več ljudi.

Nad prévali pred nama se dvigajo oblački prahu, divja igra narave naznanja veter prav tam, kjer naj bi odmerila prvo polovico poti. Željno zrem proti njej, vsej obsijani s soncem, saj telo že kliče po krajšem počitku, misli pa se radovedno sprašujejo, kaj se skriva na drugi strani. Korak sem že davno ujela in tudi pri navpičnem korakanju proti vrhu se s srenači na smučeh počutim nadvse varno. A slika vara in na sedlo se potegnem skorajda po vseh štirih. V oči mi sili sneg, obraz je kot vpet v leden oklep. Moj spremljevalec strokovno presodi, da veter vleče do 90 km/h, in z roko pokaže desno pobočje, kamor naj bi nadaljevala pot. Bi, a ob takšnih orkanskih sunkih, ko še stati ne morem brez velikih naporov, se globoko zamislim.

Skleneva kompromis. Polovica poti je za nama in ko se zazrem v globino, proti dolini, potegnem črto. Kdaj drugič bova morda odrinila tudi tja gor. Do konca. Zdaj raje snameva srenače, odlepiva pse in se prepustiva božanskemu spustu …

Tanja Volarič


Za enodnevno izposojo smuči za turno smuko, ob kateri smo dobili še srenače in pse, smo v eni od ljubljanskih trgovin odšteli 2600 tolarjev, medtem ko bi bilo treba za izposojo prek vikenda odšteti dobrih šest tisočakov.

eXTReMe Tracker