Delo, 26.01.05 – Blaž Kovšca: Pravi kolesarski zasvojenci ne poznajo počitka
Trip
turizem, rekteacija in prosti čas
Pravi kolesarski zasvojenci ne poznajo počitka
Ni zime za »ekstrime«
Letošnja zima bo očitno bolj zelenega odtenka, a mraz in kratki dnevi so tudi letos zdesetkali kolesarske vrste. No, nekateri med njimi se ne dajo in prosti čas porabijo za lovljenje redkih sončnih žarkov ter tako ohranjajo dobro kondicijo in počutje tudi v teh sivih dneh. Pri uživanju na dveh kolesih se jim lahko pridruži kdor koli – upoštevati mora le nekaj osnovnih pravil.
Konjiček
Pravi kolesarski zasvojenci ne poznajo počitka. Vozijo se tudi pozimi – v blatu, plundri, mrazu, vetru ali snegu – nič jim ne more izbrisati nasmeha z obraza. Še najraje pa »ekstremisti« delijo občutke s somišljeniki; če so le iz pravega testa in primerno opremljeni. Osnova je seveda vzdrževano in tehnično brezhibno kolo, cenovni razred ali oprema nista pomembna, le kolesar mora vožnjo prilagoditi svojemu vrancu. Sicer pa velja preprosto pravilo: boljša kot je oprema, manjša je možnost, da vožnja postane drsanje, kotaljenje ali kegljanje smrek. Vsekakor so priporočljive gume z globokim profilom (v ekstremnih razmerah celo ježevke) in kolutne zavore.
Jezdec
Če se družba namerava zbrati pod vzpetino tudi naslednji teden, je priporočljivo, da kolegi in kolegice poskrbijo za svojo opremo. Razni termo, nepremočljivi in neprepihljivi materiali so železni repertoar vsakega zimskega kolesarja. Ob koži naj za prijetno toplino in hkratno odvajanje vode skrbi tehnično športno perilo, ki ga po potrebi objemajo še termo oblačila, z zunanje strani objeta s površniki »windstoper« in »goretex«. Glavo zavarujemo s termo (najbolje neprepihljivo) kapo, na katero nato obvezno (!) poveznemo še čelado, oči bodo najbolje zavarovane s tesno prilegajočimi se očali. Še posebno v bolj mrzlih dneh je za zaščito dihal priporočljiva športna maska iz neprepihljivega materiala. Najbolj izpostavljeni deli telesa: dlani in stopala naj bodo zavarovani s kakovostnimi rokavicami in čevlji, ki jih oblečemo še v galoše, če je treba.
Ježa
V Sloveniji je pač tako, da (gorski) kolesarji še vedno spadajo med uničevalce narave in »urejenega« okolja, naprav ter še česa. To na svoji koži še posebno občutijo v zimskih dneh,
ko večinoma neuspešno prosijo za naklonjenost in razumevanje souživalcev naravnih danosti. Če poleti žičničarji zaradi pomanjkanja gostov še zamižijo na eno oko (kljub temu je to že napredek glede na stanje pred nekaj leti) in tudi kolesarje potegnejo do vrha – da jih tam opljuvajo planinci – je pozimi to praktično nemogoče. Preostane jim torej le brcanje v hrib, kar sicer lepo ogreje prezeble ude, a tudi poveča nevarnost prehlada, še posebno če kolesar nima s sabo rezervnih oblačil. Tudi če je ostal suh na poti do vrha, bo zagotovo – tako ali drugače – moker na poti navzdol.
Kolesarjenje v snegu ali po razmočenem terenu je namreč veliko bolj naporno od vožnje po običajnem terenu. Voznik mora težišče premakniti še bolj nazaj kot sicer (počepne za spuščeni sedež), s čimer razbremeni sprednje kolo (da se ne ugreza), in tako je kolo še manj obvladljivo. Kakršni koli hitri gibi s krmilom ali odločno zaviranje so zato strogo prepovedani. Kolo usmerja predvsem s premikanjem težišča. In če mu vse to delo ne omoči čela, mu ga bodo zagotovo padci v belo ali rjavo brozgo.
Drsalnice
Prepirov in pravnih posledic manj željni kolesarji se zaradi že opisanega torej smučiščem pozimi izogibajo v velikem loku ali pa se njihovim vrhovom poskušajo približati z močjo lastnih nog in volje. Še bolj preudarni se zaženejo v bližnje vrhove (v okolici Ljubljane: Krim, Katarina, Rašica ...) in tam poskušajo najti bolj ali manj utrjene poti in se izogniti sovražnim lokalcem. So pa tudi svetle izjeme. Med njimi najbolj žari Črna na Koroškem (www.mtbpark.com), kjer poskušajo vsako leto organizirati vsaj eno uradno tekmo s kolesi po urejenem vaškem smučišču. Kmalu se jim bodo menda pridružili Kranjskogorčani, ki so z odprtimi rokami že sprejeli letni kolesarski park.
Blaž Kovšca