Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Izpod Triglava – v širni svet?

nedelja, 30. januar 2005, ob 05:07, Franci Savenc, ogledov: 2400

Zlatorog: Zdaj, po sto letih, je neutrudna zbirateljica ljudskega gradiva, Dušica Kunaver, to pesnitev znova oživila.

književni listi

Izpod Triglava – v širni svet?


"Anton Aškerc: Zlatorog: narodna pravljica izpod Triglava, več spremnih besedil Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek, Imprimo, samozaložba D. Kunaver, Ljubljana, 2004, 103 str."

Zanimivo. Pred dobrimi sto leti je Anton Aškerc v dramski pesnitvi Zlatorog, v razmišljanju glavnega junaka Bojana, zapisal o tujcih tudi tele verze: »In mi priklanjamo se jim globoko in čislamo jih, cenimo visoko ... in hlapčevati jim, nas nič ni sram ...« O slovenskem ponosu nekaj pove že to, da je naša narodna pravljica o Zlatorogu v tujino prišla preko Rudolfa Baumbacha, ki jo je leta 1877 upesnil v nemščini, na osnovi zapisa Karla Dežmana iz leta 1868 v Ljubljanskem zvonu; pri tem je ohranil slovenska imena, celo Zlatoroga samega. V slovenščino je pesnitev prevedel Anton Funtek leta 1886. Slovensko izvirno dramsko pesnitev smo dobili šele leta 1904, ko je to pravljico, z nekaj umetniške svobode, zapisal A. Aškerc. Zdaj, po sto letih, je neutrudna zbirateljica ljudskega gradiva, Dušica Kunaver, to pesnitev znova oživila. Lična knjižica z ilustracijami Igorja Ribiča pred bralca razgrne Aškerčevo pesnitev, ki je pri Slovencih malo znana. Pravljica o Zlatorogu je v spremni besedi označena kot brezčasna, saj so tako dogodki, kot tudi sporočila pravljice, značilnost vseh obdobij. Človekovo ošabnost, človekovo navidezno moč nad naravo, najbolje izrazi zeleni lovec, demonska pošat, ko pravi: »In vse, kar večne vstvarjajo moči, seve, zaradi vas je to, ljudij«! Prestopanje meja, ki jih dovoljuje narava, je pogubno. Prav pohlep je uničil trentarskega lovca, uničil tudi njegovo nekdanjo ljubezen, pogubil pa tudi gorsko naravo, ki jo je zlatorogi kozel v besu razril in opustošil do golega skalovja. Prispodoba današnjih dni. Obe pesnitvi, Baumbachova in Aškerčeva, sta sporočilno primerljivi, medtem ko je razlika v izvedbi očitna. Aškerčeva liberalnost si ni mogla kaj, da ne bi trentarskemu lovcu nadela slovanskega imena Bojan (morda zaradi boja, upornosti), nestalnemu dekletu pa Vida (pri Baumbachu Jerica). Najzanimivejša pa je zelo izrazita vloga demona, zelenega lovca (dekla Špela pri Baumbachu). Morda je prav ta, precej poganska interpretacija Zlatoroga razlog, da je bilo delo potisnjeno nekoliko vstran in ni doživelo samostojnega ponatisa prej. Res pa je tudi, da je ob času prve izdaje Aškercu ustvarjalna moč že pojemala, kar je razvidno tudi iz občasno nekoliko okornejših verzov. Sicer pa so planinske podobe nad Trento v Aškerčevih verzih čudovite, kot bi z Bojanom stali na grebenu in se razgledovali po gorskem svetu. Spremna beseda avtoric je nekoliko skromna (tudi nekaj napak je najti), a sporočilo je jasno – Slovenci premalo negujemo dediščino, ki nam jo daje Zlatorog. Zakaj ne bi v dneh, ko je človekov odnos z naravo na vse večji preizkušnji, Evropi prinašali prav take, povsem svoje dediščine? Zagotovo bi bila pravljica lepo sprejeta. Samo poglejmo Norvežane in njihove Trole – na letališču v Oslu jih mrgoli v številnih podobah, oblikah in jezikih – čisto njihovo, a bogastvo vseh.

Marjan Bradeško

eXTReMe Tracker