Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kjer cepin utira pot in je dereza edina opora

četrtek, 27. januar 2005, ob 05:47, Franci Savenc, ogledov: 1816

Delo, 26.01.05 – Mateja Gruden: Led mi je zmeraj vzbujal strahospoštovanje in niti v domišljiji se nisem videla v njem - Obetaven začetek po položnejšem delu slapa ...

Trip
turizem, rekreacija in prosti čas

Kjer cepin utira pot in je dereza edina opora

Obetaven začetek po položnejšem delu slapa, optimum samozavesti v srednjem, razmeroma stabilno v navpičnem delu, malce pred vrhom pa odpoved prstov in konec veselja


»Ko vidim, kdo vse danes leze po ledenih slapovih, sem začuden, da ni v njih več nesreč,« mi, medtem ko čakam, da se krstim v ledeni steni, brodi po glavi pripomba znane slovenske alpinistke Ines Božič Skok. Pred časom sva namreč govorili o slovenskem alpinizmu in beseda je nanesla tudi na razmah lednih plezalcev v zadnjih letih. Sogovornica je menila, da jih v led rine preveč s premalo znanja. V sebi sem tedaj pordela od sramu: če ji povem, da nameravam kmalu tudi sama zagristi vanj, a zgolj z izkušnjami iz večinoma krajših skalnih smeri v urejenih plezališčih – bo videla v meni prenapeto in nepremišljeno plezalno brucko, ki meni, da je treba izkusiti vse, kar je (očitno) modna muha!?

Čeravno ... bi ji v svoj zagovor nemudoma pojasnila, da sem resna brucka, nikakor ne napihnjena in obremenjena s trendi, ampak me je zgolj zapeljala dolgoletna in kdo ve čemu dolgo neuresničena želja po plezanju, sicer predvsem v skali. Led mi je zmeraj vzbujal strahospoštovanje in niti v domišljiji se nisem videla v njem. Ne samo zaradi smrtnih žrtev, ki jih občasno zahteva – ne nazadnje tudi skale sem in tja poberejo krvni davek; bržkone tudi zato, ker sem bila tedaj še brez vsakršnih izkušenj z vzponi, ki bi zahtevali uporabo cepina (cepinov) in derez, obveznih pripomočkov za ledno plezanje, in torej brez vsakršnega občutka za to, kako se led odziva na poskuse navpičnega gibanja v njem.

Prepričal me je moj siceršnji soplezalec, ki ima nekajletne izkušnje z njim – s preprostim »poskusi« in zagotovilom, da se mi kot drugi v navezi, varni na vrvi, na enem koncu pripeti na svoj pas in na drugem speljani skozi varovalni mehanizem na njegovem, kaj več kot zdrs za meter ali dva ne more zgoditi. Izkušnje iz plezališč so mi omogočale vsaj plastično predstavo občutka (ne)varnosti v ledeni steni.

Cepin proč od vrvi!


Trije slapovi padajo v osenčeni ovalni kotanji v objemu gozda, z bleščečimi pobeljenimi vršaci masivnih skalnatih grebenov, ki se ta dan razlivajo v sinjemodro nebo. Samo en, levi, je zamrznjen (ne sicer povsem ...), preostala bučita, ledni oklep ju le počasi uklešča. Z vrha enega od njiju se sem in tja utrga ledeni grušč in hrumoma trešči ob tla. Smo pod trdnjavo tik pod slovensko stranjo mejnega prehoda Predel, nad Logom pod Mangartom.

Dereze so pritrjene na trde in visoke planinske čevlje, čelada poveznjena na glavo, cepini pripeti na jermene okoli zapestij. Preden zagrizem v ledeno steno, se najprej učim zapikovanja cepina ob vznožju slapu, z derezami stabilizirana na ravnih trdih pomrznjenih tleh. Leva roka je sprva zmedena, le stežka obvlada cepin; ta ob poskusih zapikovanja poskakuje povsem po svoje, kot kakšen utrgan hiperaktivec. Zlagoma se roka le začne vesti kot uporaben del telesa in cepin končno ulovi točke, v katere merim z njegovim ostrim nazobčanim oklom.

Prvi iz družbe spleza slap, tudi on je že varovan z vrha. Led je premalo čvrst, zato izkušeni presodijo, da smeri ne gre vrtati, ampak je varneje zaokrožiti do vrha in urediti na njem varovališče, še preden se kdo povzpne v slap (varovališče = čvrst borovec). Ob spustu skomigne z rameni: drugi, strmejši del sicer skupaj nekaj deset metrov visokega slapa utegne biti za začetnika malce težji. To malce načne moj optimizem.

V temni kotanji pritiska mraz in mudi se mi v led že zato, da se ogrejem. »Pazi, da ne usekaš s cepinom v vrv!« slišim že ... ne vem kolikič. Jasno, da ne!!! Menda se ne bom ločila od popkovine, še preden ugledam svet! Svarilo v bistvu ni bilo odveč. Sem in tja se je vrv skorajda nastavljala cepinu kot kakšen obseden zaljubljenec, ki vztrajno obletava dekle, ki ga ne mara.

Ledno ni za ženske?


Prva polovica, morda tretjina slapa je precej zložna in tako kot nalašč za premierni vzpon. Led se zdi precej voden in cepin se dobro zapikuje vanj – kot bi ga led posesal vase. Leva roka je prilagojena in enakovredna desni. Dereze dolbejo večinoma stabilne stopničke. Brez težav splezam prvi del slapa. Zelo zelo zadovoljna! In nato ... se blago pobočje postavi skorajda navpično! Nad mano se dviguje svečasta stena, priseči bi si upala, da je celo malce previsna! (Verjetno ni, bržkone strah, ki me popade, očem slika popačeno podobo.) Prvi del slapa je vendarle toliko zložen, da se je mogoče nanj opirati tudi z rokami. Sprijete sveče nad mano so mi dajale jasno vedeti, da so v njih edine oporne točke oba cepina in dereze.

Pogoltnem slino in globoko vdihnem. Zapičim cepin v eno od vidnih razpok v steni. Oprem se nanj in pocukam. Dokler še stojim trdno na široki ploščadi, se počutim varno. Okel brezpogojno tiči v razpoki. Vlije mi dovolj zaupanja, da se dvignem še z nogo. Zamahnem z drugo roko in zapičim v led še drugi cepin, dvignem drugo nogo, izbrcam stop ... in tako naprej. Premišljeno, sicer počasi se dvigam, iščoč ustrezne razpoke in dober led za stopničke. Na vrvi se počutim varno, a se kljub temu karseda trudim, da se obdržim.

Pomislim, kako je plezati prvi v navezi, brez varovanja »od zgoraj«. Kako je, ko vlečeš vrv za sabo in jo postopoma vpenjaš, pri čemer moraš najprej v led zavrtati vijak (in verjeti ali vsaj upati, da bo vzdržal morebitni padec oziroma da ga ta ne bo izruval), na katerega lahko nato vpneš vrv; kako je, če je razdalja med zadnjim vijakom, v katerem si vpet, in tem, ki ga vrtaš na novo, več metrov. Kako je, če ti za vrtanje vijaka ni uspelo najti povsem stabilnih opornikov ne za roke ne za noge, koliko moči ti potemtakem pobere ...

»Ledno plezanje ni za ženske. V ledu je mraz in mokro pa še nevarno je,« se spomnim moških kvak, ki sem jih slišala, ko sem omenila, da bi se preskusila v ledu. Nanje dam sicer manj kot za zametke prahu na domačih policah (ženska primerjava!). Poleg tega ti, ki so jih proizvedli, skorajda gotovo ne bodo nikdar premagovali slapov, ki jih recimo trikratna slovenska alpinistka leta, mlada Tina di Batista. Pa verjetno še kakšno žensko ime bi se našlo, ki bi jim pobilo moški ego.

Prstov ni več


Kakor koli, sem tik pod vrhom najdaljšega in najbolj strmega dela slapa. Presenečena nad sabo, nad zvestobo cepina, ki le sem in tja malenkost zdrsne po zapiku, prav tako se čvrsto prijemajo ledu dereze. Gre, gre! Potem pa me napade ... Koktajl tistega mraza in mokrote, o kateri so modrovala moška usta. Kljub toplim rokavicam naenkrat ne čutim več prstov in začnem izgubljati nadzor nad cepinoma. Prvi zamah ni več uspešen, kvečjemu drugi, tretji. Stiskam zobe in se plazim proti vrhu. Vmes poskušam razmigati odrevenele prste, a učinek je jalov. Prstov ni. Ajoj!?

Na vrhu sem, stojim na prostorni polici, pred mano je le še en, razmeroma kratek skok in na vrhu sem. Krčim in raztegujem prste, pa nič. Nevajeno podobnih izkušenj me občutek odmrlosti delčka telesa dejansko navda z nelagodjem oziroma celo s, priznam, strahom. Obenem vem, da pretiravam. Tiho preklinjam, ne vem, ali bolj svoj prenapihnjeni strah ali otopelost pod razmočenimi rokavicami. Do vrha je še tako malo, a presneti prsti nočejo oživeti.

Zberem se: rada stopim na vrhove, na katere se vzpnem, a obenem mi je cilj predvsem vzpon in manj vrh. Zato še zadnjič prekolnem prste, ki so še vedno v nezavesti, in se spustim. Pa naslednjič! Prsti se začnejo med spuščanjem hitro prebujati (pospremljeno s skelečo bolečino). A to je to? Začutim zametek sramu, ampak ... Briga me, izkušnja šteje in naslednjič podobna ne bo več tako moteča. Izkušnja na izkušnjo, počasi, premišljeno. Vse je enkrat prvič.

Mateja Gruden

eXTReMe Tracker