Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gorniška popotnica 25.01.05

(2511);
(2466);
(2417);
(2386);
(2331);
(2286);
(2248);
(2197);
(2156);
(2058);
(2031);
(1912);
(1836);
(1788);
(1752);
(1701);
(1658);
(1607);
(1552);
(1512);
(1469);
(1398);
(1196);
(1151);
(1053);
(1009);
(972);
(920);
(879);
(798);
(763);

torek, 25. januar 2005, ob 15:05, Miha Pavšek, ogledov: 1739

Radio Dur - Miha Pavšek: Zadnje dni je videti, kot da je sneg vse povsod okrog nas, izogiba pa se tistih delov Slovenije, kjer ga je ponavadi največ. Konec tedna pa bo spet vsaj nekaj več sonca!

Gorniška popotnica

Kdor hoče doživeti zimo tu spodaj, v dolini, bo moral oditi ta konec tedna na Kočevsko, v Belo krajino, nekaj opojne beline pa imajo tudi v Zasavju, na Koroškem, Štajerskem ter celo v Prekmurju. V vseh ostalih pokrajinah pa je sneg le višje zgoraj. Pač razlog več, da jo bomo lahko tudi tokrat odrinili kam višje. Če se v zahodni in osrednji Sloveniji že pritožujemo nad pomanjkanjem snega, pa se nikakor ne moremo nad pomanjkanjem mraza. Kali, bajerji, ribniki, jezerca in najrazličnejše druge vrste stoječih voda so pod vse bolj debelim ledenim oklepom. Tudi srednjeročni obeti, to so vremenska predvidevanja za naslednjih pet do deset dni, so mrazu naklonjeni. Dobra plat mraza je tudi ta, da je skregan z meglo, česar smo še posebej veseli tu spodaj v »Ljubljanskem« kotlu.

Do vikenda je pred nami še nekaj večinoma oblačnih dni, več sonca pa nam bo narava to pot namenila prav za sobotni in nedeljski dan. Resnici na ljubo v teh dneh tako ali tako nimamo kaj dosti od sonca tudi takrat, ko posije! Pa saj pogosto pravimo, da je mraz zdrav, zakaj bi se torej zdaj sploh pritoževali, le temu primerno se moramo obleči. Ne pozabimo na toplotno pravilo čebule - torej čim več tanjših plasti oblačil, bolj toplo nam bo. Spodnje plasti morajo seveda dihati, zgornje pa preprečiti vetru, da bi nas dodatno ohlajal. Seveda sodi k zimskemu izletu še termovka z vročim čajem ali pa si ga privoščimo kje med potjo, da se pogrejemo. Še posebej velja v takih primerih paziti na otroke, ki se ohladijo precej prej kot odrasli, zato moramo med izletom stalno preverjati njihovo toplotno stanje.

Zdaj pa na izlet, to pot na »obmejno« sleme med Kranjsko in Štajersko, natančneje na Kranjsko reber (1435 m), vzhodnega soseda Velike planine v Kamniško-Savinjskih Alpah. Oba masiva nista neposredno povezana, saj jih je preščipnil Kranjski Rak, nekaj čez tisoč metrov visoko sedlo oziroma prelaz, prek katerega vodi tudi cesta iz doline potoka Črne v Podvolovljek, kjer se vije Lučnica. Omenjeni rak je torej kar pošteno, natančneje kar za okrog pol kilometra znižal oba sredogorska masiva. Pločevinastega osvajalca višav bomo pustili kar na sedlu in se odpravili naprej po gozdni cesti, ki se odcepi na desno, torej proti vzhodu. Ta nas po okrog 4 km pripelje dobrih 200 m višje na Kašno planino, kjer se nam odpre razgled proti sosednjim vrhovom in slemenom, ki obkrožajo Zadrečko dolino. V prijaznem zavetju tamkajšnjega stanu in bližnjega hleva bomo našli ravno pravšnji izgovor za malico. In potem sledi, namesto posladka, še vršni vzpon prek prostranih pašnikov, med katerim se nam iz koraka v korak odpirajo novi in novi pogledi.

Med polurno hojo s Kašne planine proti vrhu Kranjske rebri se lahkooziramo naokoli brez občutka slabe vesti prav ves čas. Za nami sta sosedova Lepenatka in Rogatec, nekoliko naprej pa vzhodni »zid« Savinjskga dela Kamniško-Savinjskih Alp, namreč sleme, ki se niza od Raduhe, prek Travnika, Komna in Smrekovca vse do Golt. Na naši levi pa lahko občudujemo podolgovatost vršnega slemena sosednje Menine planine. Zdi se, da je dolgo za ponedeljek in torek skupaj. Pogled proti osrednjemu delu Grintovcem nam sprva zakrivajo mogočne smreke, proti vrhu rebri pa se že toliko razredčijo, da so tudi ti vrhovi vse bolj vidni. Kaj ne bi bili, ko pa so postavljeni tako pokonci! Izjemi sta le »pladnja« Velike planine in Dleskovške planote, njene severne sosede, ki sta z našega vrha kot na pladnju. Medtem, ko je prva precej gola, pa kraljujejo na drugi gozdovi. In to je šele bližnji razgled, kje so potem še vsi ostali višinski in nižinski pogledi. Ni kaj, treba bo z vrha nazaj na sedlo med rakove klešče, še najhitreje bo šlo po grebenu zahodno od vrha, ki nas pripelje prav na izhodišče. Seveda s kakšnim vmesnim ovinkom, saj je ponekod precej strm. Kaj pa je lepšega, kot zimsko vijuganje med smrekami? Peš ali pa na s smučeh, je vseeno, snega je ravno premalo za ene in druge!

Gorniški pozdrav, Miha

eXTReMe Tracker