ali Aljaža Anderleta Poročilo o aktivnosti v Koloradu.
Od 8. do 17. januarja sem plezal v okolici Ouraya v Koloradu in se 15. in 16. udeležil jubilejnega desetega festivala lednega plezanja...
Ouray ice festival 2005
Od 8. do 17. januarja sem plezal v okolici Ouraya v Koloradu in se 15. in 16. udeležil jubilejnega desetega festivala lednega plezanja.
9. januarja sem z Guyem Lacellom v Box canyonu preplezal vrsto zaledenelih slapov in nekaj kombiniranih smeri - to je bilo moje prvo srečanje z ledom to sezono in Guy je bil vsekakor najbolj zaželjen soplezalec za takšno otvoritev. Če ne drugega, je to pomenilo trenutno preklopitev v svet strmega in psihično zahtevnega plezanja v votlodonečih naluknjanih svečah z enim ali dvema vijakoma na raztežaj. Guy je v Kanadi letos že imel za seboj poldrugi mesec dni plezanja v ledu, zato sem se moral, predvsem v glavi, zelo potruditi, da sem že v enem dnevu ujel njegov tempo.
Sledila sta dva dneva prenašanja znanja na vedoželjne petzlove distributerje. Zavzeto mahanje s cepinom pa mi je pustilo precej zoprn tendinitis (nekakšno vnetje kit) v zapestju, zaradi česar sem nekaj dni natakal pijačo le z desno roko (ker mi levica ni držala niti teže steklenice). K sreči pa sem lahko visel na cepinih...
Nenavadno toplo vreme se je končalo v noči na sredo, ko je zapadlo 15 centimetrov snega in se ohladilo za kakih deset stopinj. Pa smo odšli plezat kombinirane smeri v sosednjo dolino, kjer sem zaradi lepote pokrajine kar malce pozabil na roko; s Harijem in Robom smo multikrat splezali Gold mine, ki ima oceno M10.
Dan je bil poln presenečenj. Med manj prijetnimi naj omenim spoznanje, da rentacar agenti ne vedo vedno, kakšne avtomobile izposojajo, zaradi česar lahko preveč zaupljive stranke postanejo odvisne od intuicije Guya Lacella in njegovih snežnih verig, ki potem rešujejo "not a 4WD !?" Chevy blazer iz prestrmih zasneženih klancev. Med prijetnimi pa lahko omenim spoznanje, da tudi fizično nekoliko skrokan in z blažjo obliko jet laga na 3000 metrih še lahko prepraskam kak miks. Seveda komajda, s težavo in z obilico sape.
Dneva pred tekmovanjem sta minila v posvečanju ledenim svečam in Guillaumeu, petzlovemu videočarodeju, ki je me je uspel prepričati, da je videooprema cenejša od videoposnetkov.
Najprej je vzel moj cepin, na katerega je z obilo duct tapea prilepil video kamero, nato pa si je predstavljal, da bo nekdo z njim plezal po kombinacijah. Tisti nekdo pa naj bi bil seveda Slovenec… Priložnosti za razbijanje kamere se sicer nisem izognil, izkoristil je pa tudi nisem. Guillaume pa mi je naslednjo priložnost dal že kmalu, ko mi je povedal, kako fino bi bilo imeti kamero pritrjeno kak meter nad glavo. Zato mi je v nahrbtnik pritrdil monopod, ki je s kamero na vrhu štrlel meter in pol nad mojo glavo, vse skupaj prevezal z lepilnim trakom, in - mimogrede pozabil v nahrbtniku še mojo fotografsko opremo in nekaj železja."It’s for counter balance, Aljaž." mi je odzvanjalo prek cele sveče, ko se mi je 10 kil na hrbtu vozilo sem ter tja. Niti k nogam nisem mogel pogledati, ne da bi s cyber prijateljico ne bušknil ob led. Aja, Guillaume je pomislil tudi na to in je celotno zadevo oblepil še s tistim mehurčkastim ovojem, da je vse skupaj videti kot nekakšna eksperimentalna sonda za spremljanje neverbalne komunikacije med plezalčevimi možgani in bližnjo okolico. Nič čudnega, da mi je Guy, režeč se, ko sem se kobacal preko roba, rekel "Aljaž, you look like an Alien. Maybe I don’t want to know you any more..." Bilo je pa vredno! Zvečer smo se spogledovali ob gledanju posnetkov, ki sovideti natanko tako, kot bi nekdo ves čas lebdel v varni razdalji nad mojo glavo, in nekoliko preblizu mahajočim cepinom.
Potem je prišel dan tekmovanja. Začel se je z nesrečo dekleta iz Arizone, ki je med poskusom spusta po vrvi, padlo z roba kanjona na skale na njegovem dnu. K sreči že okreva. To je najbrž nekoliko prispevalo k nekoliko mlačnejšemu vzdušju prek dneva, v katerem se je zvrstilo 30 tekmovalcev in temovalk. Organizatorji, ki so menda smer pripravljali že od poletja, so uspeli naredi selekcijo. Smer so v celoti preplezali le trije, ostali pa smo pocepali zaradi cepinov ki so zdrsnili na položnih in krušečih se oprimkih. Ni kaj, bil je real mixed climbing.
Jaz sem z rahlo preveč ziheraštva, docela nenavit končal na petem mestu. Jezico sem si ohladil v nekaj dodatnih krogih in margarito brez soli. Zmagala je Ines Papert, ki je v rit sunila prav vse moške, vključno z Willom Gaddom in Harijem Bergerjem. Punca pleza odlično, čelado dol!
Dva dni pred odhodom domov se je dogodila še hitrostna tekma, kakršnih sem se do sedaj, zaradi divje in nekoliko nevarne narave početja, izogibal.
Tokrat pa smo plezali 2 x 30 metrov strmega ledu, zapored. Če dodam še to, da se nisem ogrel niti s toplim čajem, kaj šele kakšnim raztežajem, potem ni čudno, da sem bil na koncu podoben nekomu, ki je v osnovni šoli ravno prišel iz kabineta Janeza Vagnerja, kamor je bil zaradi neresnosti pri pouku telesne vzgoje, povabljen na izdatno dozo sklec. Pridihal pa sem si drugo mesto.
Zvečer je sledil program, katerega glavna točka je bil izraz spoštovanja in hvaležnosti Jeffu Loweu, pionirju lednega plezanja, snovalcu lednih orodij, začetniku lednih tekmovanj, ideologu kombiniranega plezanja in ustanovitelju Ouray Ice festivala - prireditve, ki je vzniknila pred desetimi leti, in je iz gostilniškega srečanja nekaj lokalnih plezalcev preraslo v mednarodni dogodek precejšnje medijske teže. V lednoplezalskem merilu, seveda. Jeffu so priznanje izrazili njegovi sopotniki različnih generacij, ki so mu po severnoameriško povedali, da je car: "Jeff, vsaka ti čast, za to, kar si naredil. Če ne bi bilo tebe, potem bi to pač storil nekdo drug!". Potem so na dražbi bombažno majico z napisom "I’m stumped" prodali za 3000 dolarjev, je prišel čas za nastop Tomaža Humarja in Jima Doninija ... In moj čas v Ouraju se je iztekel.
Ko sem še ves zaspan na letališču čakal, da naš airbus naložijo z mojimi prasicami, lososom, nemškimi stevardesami in nemara tudi gorivom, sem še zadnjič ošinil oddaljene vrhove Skalnega gorovja, preden so se potopili v mrak, in jim rekel: Še se vidimo!
Besedilo Aljaž Anderle
fotografije John Evans in Aljaž Anderle
