Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nekega jutra, ko se zdani ...

ponedeljek, 24. januar 2005, ob 05:27, Franci Savenc, ogledov: 1385

Prva skupna tura vertikalcev v letu 2005 - Katja Podergajs
Sobota je, četrta ura zjutraj. Nežna melodija iz mobilnega telefona mi ...

Nekega jutra,
ko se zdani ...


Sobota je, 8. januarja, četrta ura zjutraj. Nežna melodija iz mobilnega telefona mi odzvanja v ušesih že lep čas, preden se zavem, da me skuša prebuditi. Samo vstati moraš, potem bo bolje, se prepričujem.

Daleč sem še od naziva alpinistke, a med prve korake do tja sodi gotovo tudi privajanje na vstajanje sredi noči. Prvi jutranji sončni žarki na zasneženih vrhovih ne čakajo zaspancev.

Ob 5.30, se je začela prva skupna tura Vertikalcev v letu 2005. Izpred gasilskega doma v Tacnu smo jo mahnili proti Tamarju. Načrt: dva dni pohodništva, turnega smučanja in lednega plezanja. No ja, pa seveda veselega druženja v prijetno topli sobi tamarske koče ...

Prihod v Planico je v znamenju še vedno sijočih zvezd in ostrega jutranjega mraza, ko nenadoma zaslišimo hrumenje motornih sani - oskrbnik koče v Tamarju je pripeljal dva obiskovalca. Naš vrli Zlato seveda takoj izkoristi priložnost in možakarja hitro prepriča, da naloži najtežje kose naše krame in Majo za spremstvo, preden se odpelje nazaj (1). Nekaj srečnežev s smučmi se priveže z vrvjo in "konvoj" veselo odhrumi v belino zasnežene doline. Pet preostalih "pešakov" pa se nas počasi odpravi jutru naproti, poslušajoč škripanje snega pod svojimi nogami (2) ...

Tamar nas je sprejel v vsej svoji zimski lepoti. Vrh Jalovca gori v prvih jutranjih žarkih, obdan z neskončno modrino neba, še vedno rahlo sivo pred dokončnim prihodom dneva (3). Pozabljeno je zgodnje vstajanje, pozabljen težak nahrbtnik, pozabljeni dvomi o telesni pripravljenosti za vzpon. Gremo gor!

Zlato odpelje Majo in Špelo, ki ostaneta samo v soboto, do zaledenelih slapov – dekleti bosta preizkušali svoje moči v plezanju po ledu. Ostali se entuziastično zaženemo proti Jalovčevemu ozebniku. Bolj izkušeni del skupine skoraj teče naprej in kmalu so samo še črne pike v beli strmini pod ozebnikom (4). Okoli nas, začetnikov z zmernejšim tempom, pridno kroži vodja Jože na turnih smučeh in nas spodbuja. Sipek sneg se udira na vsakem koraku, kljub temu, da je skupina "šprinterjev" pustila za seboj kar lepo gaz. Utrujenost pričenja kazati zobe in pavze z lovljenjem zraka so vse pogostejše. Vrh se vseskozi zdi tako zelo blizu, a urini kazalci so neusmiljeni – kaj res še nismo niti na pol poti (5)?!

Pred vstopom v ozek lijak ozebnika naredimo krajši postanek, da se okrepčamo in dodatno opremimo z derezami, cepini in čeladami. Zdaj se šele začne "ta zaresni" del poti. Strmina se povečuje, levo in desno pa se skalni steni vse bolj približujeta druga drugi. Postanek me je ravno toliko ohladil, da me začne zebsti, zato nekoliko pospešim tempo in se "prerinem" na čelo četice (6). Mrzel zrak v pljučih me sili na kašelj, težki čevlji z derezami so kot utež na nogah. Poskušam izklopiti misel na svoje telo in napor in se osredotočim na ritem hoje. Zabodem cepin, stopim z levo nogo, stopim z desno nogo in se dvignem. Pa spet – cepin, leva noga, desna noga, hop! Cepin, leva, desna, hop! Nekaj časa uspešno vztrajam kot lokomotiva, nato mi zmanjka sape. Ustavim se in dvignem glavo proti vrhu ozebnika. Mamica, kakšen pogled! Pred nami se odpira ozek izhod, ves obsijan s soncem, da komaj gledamo. Medtem ko "polnim baterije" z božanskim razgledom, pustim mimo par sledilcev – ravno prav bodo za dodaten motiv na fotki. Škljoc, škljoc (7) in že sem nazaj na poti.

Sonce na vrhu ozebnika (8) vleče kot magnet in zadnji del poti je premagan kot za šalo. Ko smo vsi zbrani na vrhu grebena je navdušenje popolno. Sonček boža utrujena telesa, sendviči, čokolada in čaj polnijo želodčke in digitalci škljocajo kot po tekočem traku (9). Prav kmalu zagledamo še "šprinterje", ki sestopajo proti nam (10) – seveda so bili medtem že na vrhu! Kakšne so razmere? Veter? Sneg? Skala? Bo šlo z začetniki? Večina nas ja za, da poskusimo in končno se odpravimo kar vsi proti vrhu.

Zdaj smo na južni strani in sonce pripeka z vso močjo, vendar mu veter neumorno sledi. Takoj po začetnem prečenju naletimo na vzpon preko krajšega skalnega dela skoraj brez snega. Stojimo in se pregovarjamo – bi šli, ne bi šli, koliko smo sposobni, kakšno je tveganje, kako smo opremljeni ... Na koncu Jože, kot vodja odprave, zaključi, da se obrnemo nazaj. Zelo verjetno bi nam uspelo priti čez, ampak mogoče pa tudi ne in odgovornost je prevelika. Ne želimo si ponovno kakšne nesreče. Jalovec bo še nekaj časa stal in naslednjič pridemo njegov vrh osvajati bolj izkušeni, z več kondicije in popolnejšo opremo. Sestopimo nazaj do grebena in si privoščimo še malo uživanja na soncu, saj je zdaj časa dovolj za vrnitev v dolino.

Z zaprtimi očmi se nastavljam sončnim žarkom in razmišljam o gorah, o gorništvu. O njegovi neverjetni lastnosti, da te popolnoma posrka vase. Iztrga iz vsakdanjega sveta in izvrže v nekega drugega, vzporednega, kjer imajo lepota, bogastvo, čustva, telo in duhovnost čisto drug pomen. Spoznavam pojem "odvisnosti od gora", postaja mi jasno, kaj žene vse tiste "norce", ki osvajajo najvišje vrhove sveta. Začenjam jih razumeti. Kdo ve, ali bo tudi mene kdaj tako zelo zasvojilo ...

Čas je, da se vrnemo v dolino. Pešaki se odpravimo naprej, smučarji še malo počakajo, saj nas bodo tako slej ko prej dohiteli in prehiteli. Še zadnji pogledi s sončnega grebena in nato spust v senčni lijak ozebnika. Smučke pripršijo mimo nas in odbrzijo dalje (11), medtem ko jih občudujoče opazujemo in si želimo, da bi tudi mi lahko. Ampak prej bo treba nabrati še nekaj kondicije in opreme.

Navzdol se sneg še bolj udira, a vseeno gre hitreje kot gor. Preizkušamo vse mogoče načine za hitrejši spust – poskakovanje, drsanje po trebuhu, drsanje po riti (ne priporočam, zebe!), drsanje po podplatih (brez derez, seveda), stanje na smučeh katerega od smučarjev (gre do prvega zavoja) itd. Na koncu ostanemo pri klasični hoji in ugotavljamo, kako se zadnji deli poti vedno neznansko vlečejo. Kje je vendar ta koča?! Saj bi že morali biti tam!

Ni lepšega kot popolnoma izčrpan zagledati pred seboj luči v oknih koče in zavohati dim peči.

Sobotni dan se bliža koncu. Večer preživimo udobno zavaljeni po klopeh jedilnice, ob vročem čaju, joti in ajdovih žgancih, ob pivu in podarjenem cvičku enega od obiskovalcev, ob šalah, vročih debatah in taroku. Še zadnji enodnevni gostje odidejo in jedilnica se umirja. Utrujenost nas drugega za drugim počasi odnese v postelje.

Čudovit dan je bil. In jutri bo spet ...

Besedilo in fotografije:
Katja Podergajs, AK Vertikala

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker