Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zimski tabor v Grohotu pod Raduho

ponedeljek, 24. januar 2005, ob 05:59, Franci Savenc, ogledov: 1256

ali načrtovano bivakiranje v okviru alpinistične šole AO Kamnik.
Z avtomobili smo se odpravili iz Kamnika proti Bukovniku, najvišje ležeči slovenski kmetiji. Še prej smo se šli reševalno akcijo avtomobila...

Alpinistična šola AO Kamnik

Zimski tabor v Grohotu pod Raduho


Od petka, 14. januarja do sobote 15. januarja, je bil v Grohotu pod Raduho zimski alpinistični tečaj za kamniško alpinistično šolo; pravzaprav šlo je za načrtovano bivakiranje.

Z avtomobili smo se odpravili iz Kamnika proti Bukovniku, najvišje ležeči slovenski kmetiji. Še prej smo se šli reševalno akcijo avtomobila našega tečajnika Boyda, ki je zdrsnil s ceste. Tečajniki so videli, da je poznavanje reševalne tehnike oz. reševanje padlega soplezalca uporabno tudi za avtomobile. Do Grohota smo prispeli v poznih večernih urah, kjer nas je gorski reševalec Mali s postaje Prevalje pričakal s toplim čajem. Prostor za bivak smo si izbrali pri balvanih, nekoliko višje kot je nekoč stala koča katero je pred veliko leti odnesel snežni plaz. Imeli smo samo eno lopato tako, da so tečajniki doživeli čar kopanja lukenj s cepini. Izkopali smo tudi ogromen plato za kurišče, kjer smo se vsi zbrali in ob debati pekli hrenovke. Nekateri so še posebej uživali ob mojem kuhalniku, ki je bruhal bencin in nikakor ni hotel goreti. Po dveh urah trdega dela, razmišljanja in kletja sem ugotovil, da manjka zelo pomemben del. No, potem je bilo čaja za cel tabor in to samo iz dveh filter vreč.
...in ko so nekateri spali, drugi razmišljali o prihodnosti in kuhali za svojo “rit”, so se tretji še vedno borili ob ognju in razmišljali o dolgi noči in dnevu, ki ga bo prineslo jutro.

...in končno, bilo je jutro drugi dan. Ta dan se je Bog odločil, da bo nekaj naredil zase. Vzel je nahrbtnik in se podal proti steni. Ja, proti steni, ki jo je prejšnji dan ustvaril zase. Poskusil je in ker je bila tako kurč... krušljiva jo je prepustil svojim ovčicam. “Imejte jo, plezajte in bogatite svojega duha” jim je rekel. Ovčice so ubogale in mu sledile, bilo jih je petindvajset. Deset še cisto neizkušenih, nekaj takih, ki vedo kaj je plezanje in nekaj takih, ki se imajo za “Jacke”, pa ne Danielse. Vreme je bilo čudovito, grebeni in vrhovi so se že nastavljali soncu. Zagazili smo v sneg in vsak s svojimi tečajniki odrinili proti smeri, ki smo si jo zadali. Nekateri v Lanež, drugi v srednjo Raduho proti smeri Vetrne police. Bile so dobre razmere. Sicer snega ne prav veliko ampak tisti trd, da so cepini kar vriskali, še posebej če si zadel skalo. Plezal sem z Anjo, z nama pa bi moral biti Boyd ampak je včeraj v vsej noriji ob “reševanju padlega avta” pozabil vzeti dereze. Dobro nama gre in po dveh urah se tudi midva nastavljava soncu.

In ker imava dovolj časa, se odločiva še za smer Originalna ali Kamin pri Durcah. Lepo plezanje v skali četrte težavnostne stopnje. Smer pa cisto suha, takšne ne najdeš niti poleti. Z vrha opazujem Boštjana in Matjaža, ki predavata spust na dveh cepinih in uživam ob Matjaževih komentarjih.

Počasi se je ura bližala peti popoldan, ko smo se vsi zbrali v taboru, pospravili in se odpravili proti zavetišču GRS postaje Prevalje, kjer smo imeli kratko analizo tečaja. Bila sta res lepa dneva in ko sem hodil proti Bukovniku se je sonce poslavljalo za danes. Srečno jutri.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Vlado Habjan, Aleš Hočevar in Lado Kladnik


Oznake: ALP
eXTReMe Tracker