Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mangart pozimi meka za sankače

četrtek, 20. januar 2005, ob 15:26, Franci Savenc, ogledov: 1368

Delo, 19.01.05 – Katja Roš: Gora brez motornega prometa

Po objavi na spletnem mestu Dela

Mangart pozimi meka za sankače

Režim sankanja vzorec, po katerem naj bi se ravnali tudi pri krotenju poletnih množic na Soči Vizionarstvo Soča raftinga – Zadruga: gora brez motornega prometa


Bovec, Log pod Mangartom – Česar Bovčanom na poleti od kajakašev in raftarjev preoblegani Soči z vzpostavitvijo reda glede varnosti plovbe, kakovosti ponudbe in števila obiskovalcev še ni uspelo narediti, je uspelo vaški razvojni zadrugi iz Loga pod Mangartom pri trženju zimske ponudbe sankanja na pobočjih Mangarta. V primerjavi z »veletrgovino« poletnega raftanja po Soči je sankanje na mangartski cesti trgovina »na malo». Butik! Ne gre za monopol, ki ga narekuje vaška zadruga, ko zavrača ponudbe raznih agencij, ki bi se še rade »sankale» na Mangartu, gre za razumno odločitev, kaj Mangart pozimi prenese brez bolečin na področju varstva okolja in duševnega ter telesnega zdravja ljudi na sankah.

V Logu pod Mangartom se zdi vse, kar se dogaja po strašni nesreči s plazom sredi novembra leta 2000, tako zelo premišljeno. Morda je tako bilo že prej, le da na to nismo bili dovolj pozorni. Premišljene so odločitve, kako sanirati posledice plazu, pri čemer naj bi bila vsaka naložba večnamenska. Viadukt, ki bo nadomestil montažni most pri Mlinču, naj bi omogočil gradnjo večjega parkirišča pod Mangartom. To na bi poleg večjega parkirišča pri Mangartski planini omogočilo uresničitev zamisli, da na Mangartu ne bi imeli večjega prometa z motornimi vozili. Mangart naj bi bil poleti rezerviran za planince-pešče in planince-kolesarje. Ta novi rod ljubiteljev planin si je, kot opaža vodja loške vaške zadruge Žarko Mlekuž, Mangart izbral za kraj, ki ima enako veljavo kot Triglav za planice.

Goran Kavs, solastnik bovškega družinskega podjetja Soča rafting, na katerega Ložani zaradi njegovega pogleda, vpetega v prihodnjost, najbolj stavijo, je povedal, da je za podjetje sankanje na Mangartu stvar preživetja. Podjetje, specializirano za doživetja v naravi, je zdaj svoje družinske moči razporedilo tudi na zimski čas. Poleg sankanja na Mangartu se v Bovcu podjetje ukvarja še z izposojo sodobne smučarske opreme in s smučarsko šolo na Kaninu. Vse tri zimske dejavnosti, ki kajpak po obsegu ne morejo odtehtati poletnih na Soči, so po zagotovilih lastnikov v koraku s časom in potrebami sodobnih smučarjev. Za izposojevalnico so se odločili na podlagi statistik, da sodobni smučar, ki pozimi smuča le nekajkrat, ne kupuje več lastne opreme, ampak se sproti opremi v izposojevalnici, kakršna je letos odprta Soča raftinga v Bovcu.

Kot je povedal Žarko Mlekuž, se z vprašanji, kako neizmerne lepote Mangarta vpreči v človeku in naravi prijazen turizem, ukvarjajo v projektni skupini, v kateri so poleg zadruge tudi člani pašne skupnosti planine Mangart, upravitelji koče na Mangartskem sedlu in člani uprave Triglavskega narodnega parka. Njihovo geslo je vse, kar bi se na Mangartu poslej organiziranega dogajalo, vpreči v varnost in kakovost. Pri sankanju to pomeni, da se sme nahajati več kot 60 sankačev hkrati, več kot šest vozil za njihov prevoz in tako naprej do pravil, kakšna naj bodo vozila za prevoz turistov in kakšna oprema sankačev. Tako je loška zadruga, ki je prevzela skrb za urejanje sankaške proge in vzpostavljanje režima na njem, zavrnila prošnje nekaterih, ki bi se radi »prilepili« trojici, ki se s sankanjem na Mangartu že ukvarja že od prej.

Če je zima na Mangartu ukrotljiva do take mere, da je zimski režim na gori postal vzorec, po katerem naj bi na Bovškem poslej urejevali tudi druge z izrabljanjem naravnih danosti povezane reči, so poletja tudi na gori nad Logom pod Mangartom zaradi množičnosti obiskovalcev problematična. Po evidencah vaške zadruge goro poleti obišče do 25 tisoč ljudi, potnikov v do 10 tisoč vozlih. Ložani čakajo na spremembno zakona o Triglavskem narodnem parku in pričakujejo, da bo pri upravljanju s kraji v parku dal več veljave besedi lokalnih skupnosti. Takrat naj bi Ložani želi sadove svojih dosedanjih prizadevanj, da bi Mangart osvobodili motornega prometa, da bi gora in njeno pogorje, ki sta privlačna zaradi visoko speljane mangartske ceste, postala kraj za peš hojo oziroma največ za kolesarje. Kdor bi se hotel peljati, bi uporabil organizirane javne prevoze.

»Paradni konj našega poslovanja je rafting, ki predstavlja 75 odstotkov prihodkov. Gre za dejavnost, ki je še kar v vzponu. Zato smo od nekdaj med tistimi, ki si v imenu domačih podjetij, ki se s tem ukvarjajo, v prvih vrstah bitke za uveljavitev pravic domačinov pred pravicami tujih podjetij, katerih poslovanje je sporno. Živimo od tega, kar bovški turizem skozi vse leto potrebuje. Ob tem zaposlujemo, redno in pogodbeno, predvsem študente. Osem domačih podjetij poleti dela z okoli 30 tisoč turisti in nudi zaposlitev okoli sto mladim domačinom. Gre za številke, ki jih nihče od zadolženih za socialno varnost občine ne more spregledati,« je svojim prizadevanjem v prid povedal Goran Kavs. Podjetje Soča rafting, ki je nedolgo tega postalo družinsko in s tem lokalno podjetje, se pridružuje prizadevanjem Ložanov, ki bi goro želeli spremeniti v kraj, ki bi ga tako poleti kot pozimi ljudje obiskovali kot svetišče, kjer ni prostora za hrup in divjanje in kjer naj bi bilo vse po meri človeka in predvsem narave.

Katja Roš

eXTReMe Tracker