Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vršič vabi

petek, 21. januar 2005, ob 06:09, Marko Renčelj, ogledov: 1172

Večer, 19.01.05: V tem prostranstvu je dovolj prostora in miru za vse, ki se znj odločijo v tem času

Gazi na Vratca ni, sneg se udira do kolen in ponekod še globje


Vršič vabi


V tem prostranstvu je dovolj prostora in miru za vse, ki se odločijo za pot na Vršič v tem času



Pogled z melišča pod Mojstrovko na Tičarjev dom, sto metrov više pa se sveti Poštarski dom. Foto: Lidija Jež Lepi januarski dnevi vabijo v naravo. Ne le smučišča, tudi gore so vabljive; seveda tisti predeli, kjer ni nevarnosti plazov, predeli, ki so sorazmerno lahko dostopni in ki hkrati nudijo gorske užitke. Gremo na Vršič, in če bo gaz narejena, bomo odšli na Vratca in od tam desno proti Slemenu. Če nam zaradi visokega snega to ne bi uspelo, se bomo obrnili v nasprotno smer, proti Sovni glavi, ali pa kar tako uživali na vrhu Vršiča.

Cesta iz Kranjske Gore na Vršič je lepo pripravljena; spodnji del je kopen, nekoliko više je na senčnih straneh nekaj snega, toda dobre zimske pnevmatike to zlahka zmorejo, ugotavljamo. Toda že naslednji trenutek srečamo kombi s francosko registracijo, ki je s kljunom zarit v sneg. Pomagamo in si s tujcema izmenjamo nekaj besed v angleščini in po nekaj minutah preizkusimo tudi našo francoščino. Avto je ponovno na cesti. Na parkirišču je kar nekaj avtomobilov, toda vsi s tujimi registracijami. Gazi na Vratca ni, sneg se nam udira do kolen in ponekod še dlje. Ne bo šlo, ugotavljamo, ko gledamo kristalno jasno nebo in bleščeče vrhove. Pogled se nam ustavi na zasneženem melišču pod Mojstrovko. Tja gor lezeta dva pogumneža; opazujemo ju, kako počasi napredujeta, in se odločamo, ali bi poskusili tudi mi. Ko sta za skalami in ju izgubimo, pa zagledamo pod vrhom dva druga nadobudneža, ki se spuščata s smučmi in si večkrat vzameta čas za oddih in pogled v ta goski raj. Ko smo v višini Poštarskega doma, ki se zasveti izza skalovja, se nam že približata turna smučarja. Avstrijca sta in pohvalita se s čudovitim izletom. Za njima čez nekaj časa prismučata še dva, ki pa pogumno brzita v dolino. Mi pa gremo do polovice melišča. Pogled na drugo stran nam razgrne Ajdovsko deklico v novem kotu, tako, da je skoraj nerazpoznavna, in druge vrhove.

Pod nami na cesti pa je vse več ljudi; parkirišče se polni. Toda v tem prostranstvu je dovolj prostora in miru za vse, ki se odločijo za pot na Vršič v tem času. Tam je družina z majhnima otrokoma, ki se je prišla sankat, mladi pari prihajajo z deskami, nekateri pa se samo sprehajajo. Mi pa se odločimo še za skok do Poštarskega doma, ki je sto metrov višje, kar v teh pogojih za hojo zahteva nekaj več časa kot sicer. Velik del poti je sicer uhojen, saj je bilo tu za novo leto precej živo; pa vendar je tu in tam na določenih predelih veliko snega, da se nam globoko udira. Ker so takšni le posamezni predeli, je to zabavno; če bi morali tako hoditi na daljše razdalje, pa nam verjetno ne bi bilo več do smeha. Pri domu si vzamemo čas za uživanje, za opazovanje hribov vse od južnega dela Mojstrovke in do Bovškega Grintovca ter Ozebnika; na jugovzhodni strani pa nas pozdravlja skupina vrhov s Špikom na čelu. Lepo in toplo je. Mir nam poboža dušo in zdi se, da smo si za nekaj časa napolnili baterije.

Lidija Jež

eXTReMe Tracker