Večer, 19.01.05, Narava, gore in ljudje: Lani je bilo največ nesreč zaradi padcev in zdrsov
Lanske nesreče v gorah po poročilih Gorske reševalne službe
Najslabše so opremljeni turni smučarji in pohodniki v visokogorju
Najprej je treba izdelati psihološki planinski profil pogrešanega - Veliko nesreč je v gorah poleti in ob menjavah letnih časov - Lani je bilo največ nesreč zaradi padcev in zdrsov - Huje se je poškodoval tudi zdravnik reševalec
Štirje zagrebški planinci so se v na novo zapadlem snegu vzpeli na Grintovec in se kot po čudežu srečno vrnili na Kokrško sedlo, pri sestopu pa sprožili plaz - dva pohodnika nista prispela v dolino. To je le eden izmed 295 primerov, v katerih so morali lani posredovati reševalci Gorske reševalne službe, ki vsako zimsko sezono opozarjajo obiskovalce gora na posebno previdnost.
Leta 2004 se je v primerjavi z letom poprej v slovenskih gorah najbolj povečalo število nesreč zaradi padcev in zdrsov, za kar lahko iščemo vzroke tudi v obilici zapadlega snega, ki je deloma ostal na poteh tudi v poletni sezoni. Več je bilo nesreč zaradi bolezni in izčrpanosti, število nesreč zaradi nepoznavanja terena pa se je zmanjšalo. Ker je potres v Posočju razrahljal tla in s tem povzročil večjo nevarnost podorov, je bilo več nesreč tudi zaradi padajočega kamenja.
Najbolj se je lani povečalo število nesreč poleti, kar za 15 odstotkov ali 34 intervencij, v vseh drugih letnih časih se je njihovo število zmanjšalo, gore pa so vzele skupno 31 življenj. Največkrat je bilo torej treba posredovati v mesecih, ko je gneča na gorskih poteh največja, še posebno na najbolj priljubljenih območjih, kot so Triglav, Triglavska jezera, osrednje Kamniške Alpe in skupina Prisank - Razor. Še vedno je največ nesreč med neorganiziranimi skupinami, med planinci, starimi 40 do 49 let, in največ poškodb na spodnjih okončinah, glavi in zgornjih okončinah.
Zdravnike iskali tudi po več ur
Glavno načelo reševalcev je sicer, da vodijo akcijo, dokler niso sami ogroženi, a so tudi lani morali na lastni koži spoznati, kako pomembno je sprejemanje pravilnih odločitev v ekstremnih situacijah. V eni izmed reševalnih akcij se je namreč med spustom iz helikopterja v steno resno poškodoval eden od zdravnikov. Ta nesreča je ponovno sprožila debate, ali ponesrečenca oskrbeti takoj na kraju nesreče ali pa ga čim prej prepeljati v bolnišnico. Prakse v tujini so različne. Za delovanje Gorske reševalne službe Uprava RS za zaščito in reševanje vsako leto nameni 98 milijonov tolarjev (408.772 €), iz tega dobi 430 reševalcev povrnjene potne stroške in dnevnico do višine 1800 tolarjev (7,5 €). Ker imajo v svojih vrstah premajhno število zdravnikov, jih bodo letos nekaj dodatno izobrazili, tako da upajo, da se ne bodo več ponovile lanske situacije, ko so jih iskali tudi po več ur, saj helikopter brez medicinca ne sme vzleteti. Načelnik Gorske reševalne službe Toni Smolej je ob tem zelo zadovoljen zaradi uvedbe rednega petkovega, sobotnega in nedeljskega dežurstva helikopterja, ki je bilo po njegovih besedah "zadetek v polno". Čeprav helikopter uporabijo v manj kot 50 odstotkih intervencij, razmišljajo celo o dežuranju ob ponedeljkih. Ob tem je predvsem pomembno, da jim je uspelo zmanjšati odzivni čas od obvestila o nesreči do prihoda na teren, tako da so ponesrečeni v povprečju v bolnišnici po eni uri in petnajstih minutah.
"Slovenci svoje glave ne spoštujejo dovolj"
Da Gorska reševalna služba ni vedno vključena v iskalne akcije pogrešanih, opozarja načelnik Podkomisije za analize in informiranje Janez Kosec. Iskanja so namreč v pristojnosti policije, zato želijo doseči, da bi jih ta bolj sprotno obveščala. Kot dober primer sodelovanja je navedel iskalno akcijo na Veliki planini, ki je trajala kar tri dni, vendar so ponesrečenega planinca - žal mrtvega - našli. "Na začetku iskalne akcije smo izdelali psihološki planinski profil pogrešanega, s pomočjo katerega smo nato tudi vedeli, kje naj iščemo. Med drugim smo izvedeli, da iskani planinec pogosto ni povedal, v katero smer se je namenil, vendar ni zahajal s poti. Res smo ga našli ob eni izmed njih, čeprav smo pred tem preiskali vso okolico," je iskalno akcijo razložil načelnik Kosec.
Že na začetku zimske sezone sta oba sogovornika ponovno pozvala obiskovalce gora, naj se ustrezno pripravijo, kajti največ nesreč naštejejo prav ob menjavah letnih časov. Pohodniki naj še več pozornosti namenijo načrtu ture, spremljajo podatke o snežnih padavinah in razmerah, spoznajo pravila o gibanju na plazovitem območju in osnove reševanja izpod plazov ter poskrbijo za ustrezno opremo, ki jo naj tudi uporabljajo. "Slovenci svoje glave ne spoštujejo dovolj, saj je še vedno mogoče opaziti neustrezno opremljene pohodnike in gornike. Plazovna žolna nam je tujka, čeprav rešuje življenje," je opozoril Toni Smolej. Po anketi, ki jo je opravila Gorska reševalna služba, so slabo opremljeni predvsem turni smučarji in tisti, ki se podajajo na pohode nad 2000 metrov. Lani je bilo že drugo sezono zapored s cepinom opremljenih le 30 odstotkov planincev, z derezami samo 20, s snežno lopato le 15 in s plazovno žolno 20 odstotkov. Rezultati bi bili še slabši, če v anketi ne bi bili zajeti popolno opremljeni tujci, po katerih pa se Slovenci očitno ne zgledujemo.
Iztok Šori