Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Bela Peč, Gorenjski ukradena lepota

petek, 14. januar 2005, ob 22:59, Franci Savenc, ogledov: 2883

Slovenske novice, 13.01.05 – Drago Kralj: Belopeška vas s slikovitimi zaselki ter romantična Mangartska dolina in samotni Remšendol

Prepogosto spregledan izletniški cilj med Kranjsko Goro in Trbižem: belopeška vas s slikovitimi zaselki ter romantična Mangartska dolina in samotni Remšendol

Večina nas pozna Mangartska jezera, komaj kdo od Slovencev pa ve, da leže pravzaprav na – Gorenjskem. Kako? Saj med gorenjskimi Ratečami in omenjenimi jezeri stoji državna meja! Zakoličena je na dolinskem razvodju med povirjem Save Dolinke in tokom Bele, rečice, ki teče v Ziljico, pritok Zilje. Pa vendar, vse do konca prve svetovne vojne so bila Mangartska jezera in seveda tudi vas Bela Peč del Gorenjske; deželna ločnica med slednjo in takrat sosednjo Koroško je bila na rečici Beli.

Vas Bela Peč (722 m) z vsemi svojimi dolinskimi zaselki – Pri Jalnu (Fusine Laghi), Pod Klancem (Villa Alta), Fužine (Fusine) in Bela Peč (Villa Basa) – je nanizana ob glavni cesti Rateče–Trbiž; na petih kilometrih med rateškim mejnim prehodom in mostom čez Belo. Celotno vas Italijani imenujejo Fusine in Valromana, Nemci pa ji še vedno pravijo Weissenfels. Poleg omenjenih zaselkov v dolini so v hribih na julijski strani še majhna zaselka Koprivnik (Ortigara), Spodnji in Zgornji, in pod grebenom Karavank še majceni Zagrad (Poscolle).

Trgovine, kapelice, tovarna verig

V Beli Peči se ob cesti nizajo od meje najprej opustele trgovine, prazna vojašnica, nekaj kapelic, sorazmerno velika tovarna verig in komaj kaj, kar lahko spominja na nekdanje fužinarstvo in furmanstvo ter na poznejši tujski promet, ki je začel cveteti že v sedemdesetih letih predprejšnjega stoletja, potem ko je stekla Rudolfova železnica iz ljubljanske Šiške do Trbiža. Le tu in tam se danes ponujajo skromna gostišča in enako neprestižna prenočišča.

Kraj je nekoliko razdrobljen, njegovo središče z nekaj starimi in številnimi novimi poslopji je nabrano pri belopeški cerkvi, ki stoji malo nad veliko cesto na karavanškem vznožju. Nad naseljem se vzpenja kar štiristo metrov višji hrib Stari grad (Monte Castello), na katerem so zaznavne sledi nekoč velikega in mogočnega gradu. Cerkev sv. Lenarta so postavili leta 1493 na temeljih podrte Barbarine kapelice. Župnija pod ljubljansko škofijo je bila tu ustanovljena šele leta 1820, prej je kraj spadal v kranjskogorsko župnijo. Natanko sto let pozneje so belopeško župnijo prisodili goriški škofiji.

Že v 13. stoletju je vrh hriba postavila svoj gradič saška plemiška rodbina Weissenfels, po kateri je selišče dobilo tudi slovensko ime Bela Peč. Prišli so tudi saški rudarji, ki so v soseščini grebli za železovo rudo. Prve belopeške fužine so zagorele leta 1404 pod Ortenburžani, še bolj pa so se razgorele pod oblastjo Celjanov (1431–1456), ko je knez Friderik II na hribu postavil velik grad, ki naj bi bil tudi eden od mejnikov celjskih posesti na Kranjskem. Po Celjanih je prišel grad s posestjo in fužinami v roke Habsburžanov, ki so ga dajali v zakup in ga nazadnje tudi prodali.

Valvasor je v 17. stoletju, ko je zbiral gradivo za svojo Topografijo Vojvodine Kranjske (izšla je leta 1679), obiskal takratnega gospoda Bele Peči, grofa Janeza Friderika Trillegkha, in upodobil njegov grad ter trg pod njim.

Odmeven dogodek se je v tem kraju zgodil leta 1685, ko so stalna nesoglasja med Korošci in Kranjci prerasla celo v oborožen spopad. Prepirali so se zaradi vsega – rude in lesa ter planin in senožeti. V dolino je prišla vojska, ki je ljudi razorožila in nekaj kolovodij celo obsodila na smrt. Voditelj kranjskih vročekrvnežev, neki rudar z Nemškega, je poslal ženo h grajskemu oskrbniku, da je prosila za pomilostitev. V moževem imenu je obljubila, da bodo obsojenci, če jih bodo pomilostili, razkrili grajskim nova nahajališča železove rude. Zdraharje so res pomilostili in našli so dokaj bogata nahajališča železa v Remšendolu.

Konec 17. stoletja je tu gospodoval in uspešno železaril baron Schmiedenhofer - Kovačič. Po njegovi smrti (1709) je fužine prevzela država, ki je vanje precej vlagala; leta 1716 je naprave odkupil cesarski oskrbnik Rechbach, ki je opustil že deloma razsut grad na hribu in si v vasi postavil gradič. Konec 19. stoletja so z nemškim denarjem pognali pravo jeklarno, ki je kmalu začela izdelovati kakovostne težke verige za ladje, ki so si kmalu pridobile svetovni sloves. Že v devetdesetih letih 19. stoletja so tovarno opremili z ameriškimi stroji in kmalu zatem postavili tudi dve manjši elektrarni. Po letu 1920, ko so podjetje prevzeli Italijani, je verigarna slovela naprej in bila najpomembnejša v Italiji.

Bela Peč in njeni zaselki so bili vedno skoraj bolj nemški kakor slovenski. Popis prebivalstva leta 1880 beleži 606 nemško govorečih in 53 slovensko. Deset let pozneje sta bili številki 535 in 96, na prelomu stoletij (1900) pa 55 Slovencev, 618 Nemcev in dva Italijana. Leta 1919 je bilo Italijanov 31, Nemcev 775 in Slovencev 141. V prvem popisu pod Italijo je bilo 44 Italijanov, 426 Nemcev in 27 Slovencev. Zadnji podatki iz začetka devetdesetih let trdijo, da je še vedno največ nemško govorečih, Slovencev pa naj bi bilo komaj kaj.

Med drugo svetovno vojno se je večina Slovencev in Nemcev morala odseliti v Avstrijo. Po vojni se jih je le malo vrnilo; največ v vasi Kanalske doline, onstran Trbiža. Tam se poleg uradne italijanščine tudi še dokaj glasno sliši slovenščina – v Rablju, Žabnici, Ovčji vasi in Ukvah. Slovenci so v tem kotičku Italije zadnje čase zelo dejavni, pogoste so zlasti kulturne prireditve. Organizirajo tečaje slovenščine, posebej pa imajo enkrat na teden tudi uro slovenskega informativnega pouka v vseh javnih vrtcih in osnovnih šolah, tudi v Beli Peči. 

Jezera s petimi imeni

Izletnika pa bolj kakor Bela Peč in vsa njena pestra zgodovina zanimajo jezera pod Mangartom. V zaselku Pod Klancem (787 m) se od glavne ceste odcepi dobra dva kilometra dolga, malce ozka, a lepo asfaltirana pot, ki seže do Gornjega jezera na koncu Mangartske doline.

Uradno so jezera – za nas – Mangartska, po starem so Belopeška, po nemško pa Weissenfelser Seen. Nekateri jim tudi pri nas vsiljujejo ime Fužinska, kar je zgolj prevod italijanskega imena Laghi di Fusine. Ohranjen je tudi spomin, da so se svojčas imenovala Klanška, menda po priimku nekoga iz Rateč, ki je imel pri njih svojo planino.

Poleg dveh sorazmerno velikih jezer, Gornjega (Lago Superiore) in Dolnjega (Lago Inferiore), sta med skalami v gozdu skriti še Malo in Majceno jezero (Lago Piccolo in Piccolissimo). Voda v obeh je zelo mrzla, v Gornjem od 8 do 10 stopinj, v Spodnjem pa le kanček več.

Gornje jezero (350 x 350 m, 928 m) polni voda, ki pronica pod površino skozi grušč. Tudi vodni tok med obema je skrit pod skalovjem in gozdom. Iz Spodnjega jezera (350 x 520 m, 924 m) pa se rojeva vedno dokaj vodnata Jezernica, ki si je v morenskem skalovju izdolbla tesno in dokaj globoko strugo, po kateri teče v Belo.

Mangartska dolina je zasuta z debelo plastjo grušča, ledeniških grobelj in velikih balvanov. Med slednjimi so nekateri pravi velikani; eden od njih, imenovan Pirona ali Rudolffels, je visok 50 metrov in širok 40 (50.000 kubikov kamna). Dolino zapira široka kočna, nad katero se boči kakor mogočen zid 1300 metrov visoke in dva kilometra široke Mangartove severne stene. Nad jezerom sta pod ostenji še planini, Jezerska (1006 m) in Tamar (1010 m), zaradi katere so se nekoč prepirali Ratečani in Belopečani. Danes so obe planini ter precej travnikov in gozda na tem območju še v posesti Ratečanov, ki kljub pritiskom niso nikoli hoteli te zemlje prodati Italijanom. Še danes tja ženejo živino na pašo.

Leta 1971 so dobršen del jezerske okolice razglasili za narodni park, imenovan Fužinski gozd (Foresta di Fusine). Obsega 1700 hektarjev in je preprežen s številnimi pohodniškimi potmi. Posebnost parka niso le jezera, temveč predvsem ostanki ledeniškega delovanja – moren in balvanov. Ob jezerih so poleti in jeseni na voljo tri sezonska gostišča, stojnice z domačimi pridelki (med, žganje), čolnarna ter pri Gornjem jezeru veliko parkirišče.

Nad jezeri se dviga veličastni Mangart (2679 m), četrti Julijec po višini – za Triglavom, Montažem in Škrlatico. Tako mu pravijo tudi Italijani, Furlani in Nemci. Nekoč so mu Slovenci rekli kar Baba ali Košata Baba. Medtem ko je dostop na Mangart s Predela sorazmerno zelo lahek, pa so težji vzponi iz zatrepa Koritnice in po njegovi Severni steni, ki se dviga nad jezeri. Po slednji sta speljani dve izjemno zahtevni smeri: Via della Vita in Ferrata italiana, ki veljata za najtežji zavarovani poti v Julijskih Alpah.

Poleg Mangartske doline se v okolici Bele Peči ponuja še izletniški Remšendol (750–1108 m), dolina ob nekoč mejnem potoku Beli. Dolga je za uro hoje in zaprta za javni motorni promet; ni poseljena, v njej je le nekaj počitniških hišic in senikov. To je lep in romantičen kotiček, dolina miru in tišine. Svojčas so v njej domovali drvarji, oglarji in rudarji. Nemški rudarji so jo kdo ve zakaj imenovali Römertal, iz tega sta nastali imeni: slovensko Remšendol in italijansko Valromana. Sledi o Rimljanih pa tu doslej niso našli.

Kolesarska pot iz železnice

Skozi Belo Peč je vse do konca druge svetovne vojne vodila Gorenjska železnica. Ohranjeno traso zdaj preurejajo v kolesarsko pot, katere nemalo kilometrov je že nared, tako na trbiški strani kakor tudi na rateški. Načrtujejo, da bosta obe kolesarski poti sklenjeni še letos, če je verjeti obljubam.

Prav tukajšnja Gorenjska železnica pa je bila skupaj z Bohinjsko progo po koncu prve svetovne vojne med mirovnimi pregovori v Parizu več mesecev predmet vročih razprav ob pohlepnih zahtevah italijanskih diplomatov po tako imenovanem jeseniškem trikotniku. Izgovor za to zahtevo je bila predvsem Bohinjska železnica, ki naj bi ne smela teči po jugoslovanskem ozemlju, ker bi bila zaradi tega ogrožena življenjska povezava Italije z Avstrijo. Zavezniki naj bi Italiji poleg vseh primorskih in notranjskih slovenskih ozemelj, obljubljenih (in takrat že zasedenih) po londonskem sporazumu iz leta 1915, dodelili še celotne Vzhodne Julijske Alpe s Kranjsko Goro, Jesenicami, Radovljico, Bledom in Bohinjem.

Italijani so najprej velikodušno predlagali, naj omenjeni trikotnik pripade Avstriji, vedoč, da zavezniki v to ne bodo privolili. Potem so ga hinavsko zahtevali zase. Ker zavezniki o tem niso hoteli niti slišati, so Italijani postopama popuščali; najprej so se odrekli Radovljici, potem pa tudi Jesenicam, naprej pa so vztrajali pri zahtevi po Mojstrani, Bledu in Bohinju; dejali so, da bodo po dolini Radovne zgradili svojo železnico mimo Jugoslavije.

Na koncu je obveljalo odločno ameriško stališče, za katerega je zagnano lobiral ameriški znanstvenik jugoslovanskega rodu Mihajlo Pupin. Predsednik Wilson je pribil: »Železniški zaplet naj bo rešen kompromisno: Italijanom Trbiž, Avstrijcem Beljak in Jugoslovanom Jesenice!« Tako so se Italijani dokopali Trbiža, ki jim sicer ni bil namenjen po londonskem sporazumu, saj je bil del Koroške. Ko so ga zasedli, so tako rekoč mimogrede pograbili še občino Bela Peč, ki je bila del Kranjske. Poseg so potem opravičevali s postavitvijo meje na razvodje pri Ratečah, kar naj bi bilo za Italijo velikanskega strateškega pomena. Od italijanskega pohlepa že utrujeni diplomati pa so to italijansko krajo spregledali ali pa se jim ni zdela velika v primerjavi s prejšnjimi zahtevami.

Drago Kralj

eXTReMe Tracker