in otovorjenih nosačev na 5895 metrov – Nedelo, Petra Vladimirov

V koloni sopihajočih osvajalcev
in otovorjenih nosačev na 5895 metrov

Na Kilimandžaru je lepo. Vsakič znova. Ni pa lahko. Najprej organizacijski maraton, potem grmičkanje, k temu višinske neprijetnosti in nazadnje nočno oranje neskončnega peščenega pobočja. Za nagrado pa: sončni vzhod ob robu ognjenika.

»Pa da se ne boš nadejala, da je vrh mogoče doseči. Vrh je le za bogove in človek nima tam kaj iskati,« mi je navrgel tako mimogrede med srebanjem juhe.
Res? In kaj potem poreče tvoj ded, ko mu kažeš fotografije iznad oblakov, od prav tam, kjer ni naprej nič, povsod spodaj pa se v neskončnost širi zlato rumen pejsaž?« sem želela na kratko opraviti s tem tako otroškim afriškim praznoverjem in nekam vzvišeno zamotala špaget okoli vilic.

»Pravi, da smo nasedli. To, da smo na vrhu, se nam zgolj dozdeva. Vrh je v resnici čisto nekje drugje,« je skomignil in zdelo se je, kot da mu je pravzaprav vseeno, vrh ali zabloda, samo da tja pripelje več sto turistov na leto in tako preživi.

Molče sva zrla v nebo, ko je s kerozinom oplemeniteni čaj grel premrlo telo in so se nad nama apokaliptično parali oblaki, skoznje pa je kot v vstajenju poblisnil »večni« sneg Kilimandžara.

Že četrtič to poletje sem se s skupinico sopotnikov odpravila na vrh.

Z gamašami pot pod noge

Na Kilimandžaru je lepo. Vsakič znova. To zdaj vem.

Mogoče zato, ker je tam toliko zgodb, ki vsaka s svojim motivom drobi pusti vulkanski grušč, vsaka zase valja med zobmi zaprašeno kepo mesa in smrči v nemirnem snu za en sam skupni cilj. Verjetno kolone sopihajočih osvajalcev in kot kamioni otovorjenih nosačev porajajo nekakšno romarsko vznesenost, da dobijo neskončna gola pobočja in lepljive srage celo neki globlji pomen. Morda so suhe rože, podivjani sinecio in falični labelio tisti, ki predstavljajo skrite čare, ali pa je zgolj zaradi žarečega preliva, ki večer za večerom neusmiljeno zakuri nebo, tako fino zakoračiti v bohotno tropsko rast doli nad vasjo in zamrmrati si v brk: »No, pa pojdimo spet gor.«

Na vhodu v narodni park je bilo pestro kot vedno. Nekaj takega kot zavod za zaposlovanje se je zdela dolga lesena ograja, na kateri so dan za dnem sloneli fantje in možje, vztrajno čakajoč priložnosti, da si za nekaj dolarjev na dan zavihtijo na hrbte težke punklje in zagrizejo v breg. Nekateri so vmes tudi prodajali. Nujne hribovske pritikline, kot so zakrivljene palice, kake plastične hlače, safari klobuki in majice s primernimi motivi, denimo z zemljevidom raznih aktualnih teritorijev ali kar z napisom »Just done it«, seveda nanašajoč se na podvig, tako malo za vnaprej, za goljufivo vzpodbudo. Očitno pa je bilo, da so najbolj donosen posel gamaše, ne glede na dejstvo, da je fatalni sneg na Kilimandžaru skoraj le še spomin na Gregoryja Pecka in njegovo gangrenozno nogo. No, seveda gamaše so bile proti zloveščemu prahu in razni ekstremni planinci iz dežel večnih ravnic so si jih prav vneto in s ponosom ovijali na gole noge, kajti ni bila le umazanija tista preteča nam nadloga, tudi čez vojske gozdnih mravelj velikank se je bilo treba kdaj pa kdaj prebiti, da o kačah strupenjačah, ki v džungli morajo biti, sploh ne govorim.

Jaz sem se potrošništvu na vhodu vedno odrekla, kajti prava umetnost je bilo spet in spet urejati vse nujne formalnosti in vpisnine, z enim očesom kukati, da so sopotniki primerno prešerno razpoloženi, z drugim pa motriti lokalnega vodnika, da bi bil v svoji silni organiziranosti tudi količkaj funkcionalen. On je namreč urejal prtljago in za prihajajoči teden zaposloval na ograji sloneče. Vso šaro je bilo treba razporediti v skrivnostno logične enote, te pa po zakonu, ki varuje nosače pred pretiranim izkoriščanjem, niso smele presegati 20 kilogramov, potem vse to zamotati v morda vodotesne vreče in se še marsikaj pogovoriti, kar je mi je ostalo skrito pod tančico nerazumljivega svahilija.

Mi smo te otvoritvene dejavnosti trekinga vselej zapustili nekje na sredi, ko se je zdelo, da so stvari pod nadzorom, in se podali v gozd. V tisti pravi, tropski, kot se za Afriko spodobi, kjer se levo, desno in nad glavo prepreda spoštljivo neprehodna goščava, kjer te s potom vred moči cedeča se tropska megla in zadržuješ dih ob presunljivem cvrčanju vejevja, ko buljiš nekam predse v naivnem pričakovanju vsaj kakšnega manjšega slona. Ti pa so v Tanzaniji vsepovsod, le na pobočjih Kilimandžara jih ni, kakor je tudi bore malo drugih živalskih znamenitosti. Le kaka zablodela, čisto drobna gazelica se kje pojavi in opice poskočijo tu in tam čez glavo. A te v Afriki štejejo kot golob v Benetkah. No, pa da afriški biser ne bo izpadel docela opustošen: seveda so živali, progasta gorska miš je prav pogosta in orjaški krokarji so res že nadležni, ko zahtevajo svoj delež obeda, tudi orel te sem ter tja preleti in menda se nekje skriva leopard, a veselja ob tem eminentnem snidenju nismo bili deležni nikoli.

Pole, pole

Prvi dan je torej dan za trope. Ljubitelji prispodob radi porečejo, da je Kilimandžaro gora, kjer se na 4000 metrih zvrstijo vsi podnebni in rastlinski pasovi, ki se sicer nemarno razlezajo vse od ekvatorja pa do severnega tečaja. In ko smo na večer postavljali šotore še čisto v gozdu, ki je bradato zaraščen s štrenastimi lišaji, se je prav rado pripetilo, da so nad nami ošabno zasijali skoraj vsi omembe vredni ledeniki, še vedno mogočni, kljub svoji pojenjajoči veličini. Tam, na 3000 metrih, smo se še radostno pogreli s kakšnim razkužilom zoper prebavne tegobe, naprej pa je zavladal strog visokogorski režim, s poudarkom na vsesplošni vzdržnosti, preventivnem nacejanju s prekuhanino, se pravi z nekakšno predunstano vodo, vse skupaj pa pod mantro pole, pole, kar na tem koncu sveta pomeni počasi, zelo počasi, in je eden bistvenih pogojev za čim bolj udoben vzpon v višavje.

Na goro smo se vselej odpravili po poti Machame, ki med pivci velja za whiskey route. Kilimandžaro ima skoraj toliko pristopov kot Rožnik in vsak je seveda za nekaj »naj«. Tale naš whiskey je bil nemara najlepši, predvsem pa je vodil na vrh tako prebrisano, da si se kar najbolje ognil višinskim nevšečnostim, saj si se na način gori-doli res lahko temeljito prelevil v anaerobni organizem, ki potrebuje kisik le še za priboljšek.

Čez presušena kamnita pobočja

Drugi dan smo se razkomotili na platoju Shira. Ta 3800 metrov visoka planjava, porasla zgolj s trmastim, od vetra prečesanim grmičevjem, je gostila vsaj kakih sto romarjev in roji raznobarvnih šotorov na porjaveli grudi so dajali vtis pisanih sladkornih mrvic na zajetnem kosu kolača. Nekam veličastni trenutki so se dogajali, ko se je vrhnja kupola Kiba vselej odela v večerni roza kostum, ko je spet in spet zažarelo nad Katedralo Shire na zahodu in se je v daljavi kot kaka gromozanska piramida bohotil vulkan Meru. Dejstvo, da se z druge strani skoraj do sem lahko pripelje z avtom, sem zamolčala, sama pa redno ignorirala, da ne bi motilo ustrezne atmosfere popolne divjine.

»Please, madam. Dinner, madam. Thank you, madam,«nas je k večerji pozval šef kuhinje, in ko smo glodali kurja bedrca, je zunaj zakraljeval spoštljiv mraz, ki je vztrajno opominjal, da smo vsaj nekje v pribaltskem rajonu, po tisti prispodobi sodeč.

Naslednji dan smo jo mahnili čez plato.

Dolg zložen vzpon je bil čudovita priložnost za čvekanje, vodil nas je prek zakrnelih lavastih strugic, kjer se je grmičevje čisto neopazno prelevilo v suhe ikebane trdoživega cvetja, te pa so prav potuhnjeno zamenjali gluhonemi lišaji, dokler nas ni z vseh strani obdajalo le še kamenje. Nerodna stvar. V skupinicah se je namreč kaj hitro porodila kultura »bushanja«, grmičkanja po domače, ki se je nanašala predvsem na odvajanje odvečnih telesnih presnovkov. Ob poti, predvsem pa na območjih za taborjenje, kajpada obstajajo temu namenjene gradnje, a gre zgolj za močno specifično vonjajoče lesene preproščine z nemalokrat čez rob napolnjeno kotanjo. Seveda ni znano, kdaj se tam notri odvijajo intimne zadeve, in da ne bi prihajalo do nerodnih srečanj, si sleherni posameznik omisli sila svoj način vzbujanja pozornosti. Tako se je sem ter tja dogodilo, da si na vhodu naletel na kako skrivnostno rogovilo, nemalokrat je koliba prav vzneseno prepevala ali pa je dejavnega ravno tedaj popadel neustavljiv kašelj. Včasih ni bilo časa za vse te domislice in ni bilo volje za soočanje s higiensko eksotiko, zato si vso stvar opravil v grmu, skrivaje pred nadobudnim osebjem parka, ki je na tem področju želelo ohranjati že skrajno militarističen red. Torej, tretjega dne je grmovje zamenjalo kamenje, naposled še to kot nalašč sila bornih dimenzij, da smo bili prisiljeni opustiti malomeščanske kaprice in se sprijazniti z dejstvom, da to počne čisto vsak in da ni taka tragedija, če med tem malce kukaš na radovedne mimoidoče, ki komaj čakajo, da te zalotijo.

Tako smo zgodaj popoldne tistega dne zavzeli Lava Tower, ošiljen lavast stolp na 4600 metrih, potem pa se neusmiljeno spet spustili v globel. Čisto nad glavami se nam je ves čas šopiril Diamantni ledenik, ki ga povsem brez zadržkov razglašam za najlepšega tod naokoli, saj vztrajno daje vtis mogočnega kupa smetane, ki se vulgarno cedi čez rob velike, prevelike stene. In doli pod vso to krasoto je tabor. Da pa je mera občudujočega tarnanja še večja, so tam še mnogi razžuborjeni potočki, ljubki slapovi in kot nalašč te tik pred šotorom pretrese še pravi pragozd sinecia, nekakšne čudaške afriške visokogorske rastline, ki je roža, grm in drevo, vse v enem. To je dolina Barranco.

Četrti dan pohoda smo za zajtrk dobili steno.

Takoj po kaši, toastu in jajčkih nas je okrutno doletel tristometrski vzpon čez Breakfast Wall, surovo navkreber nas je ponesla med skalovje zamotana pot, dokler nas ni znova napadla nesramna lepota. Prav tam na vrhu so se nakopičili vsi priznani ledeniki oblegane gore in bili so res tako blizu, da si skoraj razločil fosilne ostanke pražuželk, ki jih je topla greda zagotovo pritopila na površje. Dolgo smo stopicali vzdolž te ledeniške inštalacije proti vzhodu, koračili smo prek nakodranih potočkov, vse dokler nas opazna vzpetinica ni razveselila še za kosilo. Nad dolino Karama se boči spoštljiv breg, tam pa je križišče, kjer se pot nepreklicno zažene proti vrhu, lahko jo ubereš naravnost proti klasičnemu pristopu Marango na skrajnem vzhodu. Ali pa se preprosto odločiš, da imaš vsega skupaj dovolj, in odideš dol po poti Mweka. Mi smo na tem kraju obedovali.

Napočila je ura za rdečo škatlo, za katero sem dan za dnem upala, da bo presenetila s kakšno kulinarično inovacijo, pa ni. Saj ne, da je bila njena vsebina kakorkoli slaba, a bila je vse te mesece tako vztrajno enaka, da sem goltala le še zavoljo preživetja. Kakih 200 jajc več je v moje življenje prinesel tisti čas, nostalgičen spomin na sendviče z maslom in korenjem, na suhe muffine pa nekakšno nerazumljivo navezanost, ki se rada porodi v takšnih trenutkih z brezčutno divjino borečega se junaštva. Uživali smo v prigrizkih, ko je pod nami zevalo prostranstvo savane in so se po zaobljenih bregovih podile nižinske izparine, kleli smo poslednjo ravan, pred nami pa je vzniknilo ostenje Mawenzija, ko smo pozno popoldne dosegli 4600 metrov in tam ležeči tabor Barafu.

Do tja, kjer naprej ni ničesar več

Ob polnoči smo krenili na vrh.
Prêcej nas je dodobra razgrela bitka na Kosovu, na natanko tako poimenovani vzpetini skalovja, ki se grmadi streljaj nad šotori. Kot svetlikajoča se gosenica so se skoz temo vili pohodniki, srebrn prah se je sipal čez nebesni svod in rezek vetrič je sem ter tja potegnil prek jekleno hladnega kamenja, ko nas je polnila tišina, le kak nekontroliran smrkelj je včasih zažgolel v noč. Pesem herojskih kavbojev je že zdavnaj potihnila v višinski omotici in slišalo se je zgolj enakomerno oranje neskončnega peščenega pobočja, ko sem začela izpraševanje poštevanke. Tam nad 5000 metri se namreč pogosto udejanji težnja organizma po zlovešči višinski bolezni in tega neljubega pripetljaja ne gre zanemariti, saj rad povzroči sila neprijetna počutja, v bolj zoprnih oblikah celo prezgodnje slovo. Da telo pridobi nekakšno neugledno okornost in da um postane nekam filozofsko zamaknjen, je skoraj povsem normalno, resnejše in potencialno usodne pa so razne popolne mentalne zamračenosti in na videz docela pijano telo. Zato sem borečo se druščino vedno budno spremljala s nujnimi pogovori o Prešernovem rojstnem kraju, glavnem mestu Romunije, o osem krat pet, šest krat sedem in devet krat dvanajst.

»Ko pride polnoč,« sem si mrmrala v slinasto poledenel ovratnik, ko je bil čas za intelektualni premor, terorizirala v svoji profesiji nemo resnega vodnika, naj zapoje raje tisto o Kilimandžaru, in malce pomislila o življenju, ko se je naposled nad Mawenzijem le zarisalo jutro.

Počasen in trmasto izborjen je bil sleherni korak osvajalcev, bogsigavedi kaj – če sploh kaj – se je pletlo po glavah nekaterih tujcev, ki so se obračali nazaj, in le kaj je sploh še občutila »zelena najlonka«, ko je sedela nekaj metrov pod Stello, pod 5750 metrov visokim robom kraterja, in bolščala predse.

»Najbrž ga je zeblo in si je čez obraz potegnil nogavico,« sem modrovala. »Prebrisan je tale tič,« sem z odobravanjem zagodla v skorjast šal, potem pa je iz pomodrelih mojih ustec skorajda kriknilo. Ni bilo najlonke na obrazu ždečega fanta, pač pa zgolj tista voščena pozelenelost, ki te nemara obarva v poslednjih trenutkih in ne pomeni nič kaj dobrega. Če kaj pomagam, sem pobarala zraven stoječega domačina, a je dejal, da »no problem«, in tako smo rinili naprej svojim ciljem.

Tedaj smo bili na Stelli. Dolga valovita ravan se je razprostirala v notranjosti kraterja, predano so umirali poslednji ledeniki, roza ožarjeni od kičaste mojstrovine vzhajajočega sonca, na levi, naprej po grebenu se je bohotil vrh Kilimandžara.

Kot dama na promenadi sem se spet sprehajala po zložnem robu ognjenika, to zadnjo uro je kot vselej žareča krogla odrešilno topila prezeble okončine in znova je bilo enostavno lepo priti sem in z druščino premagovati te zadnje korake na vrh.

»Come on, girl! You"re gonna make it!« je po ameriško zajodlal junak, drsajoč se po pesku navzdol, še nekaj bornih vdihov votlega zraka in smo prišli. Da smo res na vrhu afriške celine in da smo prav na vrhu ene najvišjih samostoječih gora, je trdila lesena tabla, zato smo si padli v objem, izkoristili priložnost za poljube, zato smo tudi bežno jokali. Kaj več pa tam gori nismo počeli. Med zobe sem si zataknila plastični cvet, ki me je spremljal v višavja še od enega izmed veseljačenj v Aruši, pozirala za domači album in nato nazaj.

Še vedno molčeča je bila druščina, ko smo se zaprašili čez vršno gričevje, še vedno nekam odsotna, a vendar se je v steklenih pogledih iz koraka v korak bolj svetlikalo kakšno pivce, porajali so se zrezki in solate v očeh in vedno bolj tudi čisto preprosta radost. In ko je druščina z lokalnim vodnikom stopicala proti šotorom odrešilnemu počitku naproti, sem jo sama v rahlem drncu ubrala čez ploščad, tja daleč na drugo stan, kjer je med večnim snegom zevalo brezno naravnost v zemljo, tja, kjer je nemara res skrito vsaj kakšno drobno, majceno božanstvo …

In bila so tam, celo kakšen ducat njih. Se mi zdi.

Besedilo in fotografije
Petra Vladimirov