Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Derin, Velika Milanja in Milanka

sobota, 15. januar 2005, ob 06:03, Marko Renčelj, ogledov: 1885

Večer, 12.01.05 – Jože Praprotnik: Prostrana dežela severovzhodno od Ilirske Bistrice

NARAVA, GORE IN LJUDJE

Manj znane planinske poti in vrhovi

Derin, Velika Milanja in Milanka

Gremo gledat, kako lepo je na Volovji rebri, kako prav je, da ne bo vetrnic, in kako lepo je poležavati v posušenih gostih tratah


Prostrana dežela severovzhodno od Ilirske Bistrice, s travnatimi slemeni poraščena slemena, med katerimi se kot osamelci dvigajo skalnati vršički, Devini. Tihotno življenje vznemirjajo le piši vetov, ki valovijo orumenele trave in se lovijo z osamelimi bori.

Nebodigatreba stolp, zadaj Na izlet se odpravimo s ceste Pivka-Knežak-Ilirska Bistrica in tik pred vasjo Šembije zavijemo levo. Prav lepa makadamska cesta vodi v tisti svet in le od našega veselja do hoje je odvisno, kje bomo avto pustili, saj se lahko peljemo prav v osrčje teh slemen. Kmalu onkraj vaških njiv in pašnikov cesta preko jamastega terena zavije v levo in se v klancu vzpne še kakšnih sto metrov, potem pa je tik pod travnato Milanko na levi strani jasica, porasla z revnimi sušečimi se bori. Tu je najdlje, do kamor bi se še dalo peljati, dalje bi bil greh. Oprtamo nahrbtnike in lepo po tisti cesti naprej. Le rahlo gre navkreber po travnati pokrajini. Nekakšna široka dolina je to, skorajda planota. Na levi pogledujemo greben Milanke, Veliko Milanje in južna travnata pobočja obeh vrhov, ki sta na drugi, po severni strani porasla. Po ravnem res ne bomo prišli gor, a tisti klanec je res "pesem", saj med opazovanjem okolice lahko brez kake hude sape še vse sproti prekomentiramo. Kmalu se pred nami pojavi Špičasti hrib (878 m). Cesta ima dva, tri ovinke, potem pa Špičasti hrib obide po levi strani, ki je letos še skoraj brez snega. Še kakšne pol ure vzpenjanja je pred nami, travnato strmino, po kateri se dviga cestica, kmalu zamenjajo ovinki skozi bolj skalnat teren, porasel z bori, ki spominja na hojo po zalivčkih Lošinja. Nekaj višje pridemo na nekakšno sedlo in križišče te ceste in poti. Od ceste se poslovimo in zavijemo ostro levo za hribom Lunjevicva (1018 m). Ko pridemo po tistem kolovozu iz borovega gozda, jo uberemo s poti desno na greben in na prvi vrh, ki ga kazi kovinski stolp. Od tod gremo po sledeh vozil na skalnati vrh, nekakšen "Devin V. Milanje", in lepo po grebenu gori, doli na V. Milanjo (1099 m). Zdaj na desni pogledujemo na hrbet Planine, po kateri smo se vzpenjali pred dobrim letom, in se koplje v snegu. Podrobneje si ogledamo naš Devin, zlezemo nanj in ga fotografiramo. Opazili bomo čisto majhno okence v skalovju in v skalnati špranji ujeto precej veliko okroglo skalo, kar je na krasu redkost, v visokogorju pa pogostejši pojav. Z Velike Milanje se nam odpirajo lepi pogledi: na Snežnik, Milanko, kamor nas vodi pot, na jug pa tja proti Istri, če nam je vreme naklonjeno. Na vrhu Velike Milanje je okrogel betonski metrski steber, pred nami pa pot na Milanko (948 m) preko Volovje rebri. Severna pobočja so poraščena, južna pa pobarvana z rumenilom posušenih trav. Tja do Milanke gremo preprosto po slemenu, po kolovozu, ki se mestoma izgublja, potem pa ob gozdni meji polagoma, sem in tja tudi bolj strmo navzdol, in če smo pustili avto na tisti jasi spodaj, ga bomo zdaj že videli. Če smo pozorni in je v nas vsaj malo stezosledske krvi, bomo opazili pohojene travice, stezičko, ki se ob tisti gozdni meji spušča v dolino, dokler ne pridemo na kolovoz, ki vodi v levo in potem naravnost k avtu. Če nismo malicali, se je najlepše ustaviti nekje med našim Devinom in Veliko Milanjo, si napolniti baterije in se prepustiti božanju pomladnih žarkov v poležavanju v gostih tratah. Če ne bomo pretirano drveli, je hoje za kakšnih pet, šest ur. Ta pokrajina je resnično nekakšen notranjski deviški biser in smo mi - na žalost - nemara zadnja srečna generacija, ki še lahko hodi po tej neomadeževani neokrnjeni deželi. Le pohitite!

Jože Praprotnik


Komentiraj (6):

Tomaž Ogrin, sobota, 15. januar 2005, ob 23:41

Še dve panoramski fotografiji na VE.gore-ljudje.net!
Naše pokrajine sploh še niso ovrednotene, država si doslej ni vzela časa (določeni politiki na neustreznih mestih). Pa bi jih že zapravili. Za prgišče minljivega...
Čeprav je na razpolago kup strokovnih gradiv (na primer za ves Snežniški park). Praprotnikov opis je prišel v pravem času, je kot obliž na sramotenje te pokrajine od lokalnih politikov. Njihovo geslo zanjo je "Ničvredna kraška zemlja" (javno objavljeno).

Na www.sneznik.net je med posnetki tudi pogled s Snežnika na Kvarnerski zaliv. Takorekoč vidimo celotno zračno pot beloglavih jastrebov v naše kraje. Preko Volovje rebri gredo naprej mimo Krna in v Karnijske Alpe...
Po svoje sem vetrničarjem hvaležen. Veliko novih, zavednih Slovencev/k sem spoznal in nove lepote Slovenije...

Iztok Snoj, ponedeljek, 17. januar 2005, ob 15:01

Upam, da se gospod Jože moti, ko piše: "... in smo mi - na žalost - nemara zadnja srečna generacija, ki še lahko hodi po tej neomadeževani neokrnjeni deželi. Le pohitite! "
Gore-ljudje.net so sicer prvenstveno gorske strani, morda vse tisto, kar ne štrli preko 2000 m, ni toliko zanimivo, vendar mislim, da naše gore brez širšega naravnega okolja niti približno ne bi bile tako lepe. Kot bi bila lepa samo vertikala...

Jasno, brez velikega pompa, ki je bil, bi nova oblast zelo verjetno kar požegnala načrte za vetrne elektrarne. A zgodbe s tako z močnim finančnim ozadnjem se redkokdaj hitro končajo ali invstitorji kmalu obupajo... in tudi zato je prav, da se vrednote takih pokrajin predstavijo večkrat.

system, torek, 18. januar 2005, ob 16:14

Morda še en ilustrativni izračun. Prek vikenda sem računal, kakšna je verjetnost sklatenja beloglavega jastreba pri enem preletu skozi vetrnico z 52-metrskim rotorjem, ki se vrti z 20 obrati na minuto (sicer od 16-31 obratov na minuto).

Pri pogojih:
- dolžina jastreba 1 m
- hitrost jadranja 10 m/s
- vrtenje vetrnice z 20 obrati na minuto
- debelina kraka rotorja 0,5-1 m
- pravokotni prelet jastreba

znaša verjetnost sklatenja že pri enem preletu 15%

Pri pogojih:
- dolžina jastreba 1 m
- razpon kril 2,5 m
- hitrost jadranja 10 m/s
- vrtenje vetrnice z 20 obrati na minuto
- debelina kraka rotorja 0,5-1 m
- diagonalni prelet pod kotom 45 stopinj

znaša verjetnost sklatenja že pri enem preletu 32%

Obodna hitrost krakov rotorja vetrnice znaša pri 20 rpm 193 km/h. Na polovici radija je torej še vedno 100 km/h.

Bojan Leskošek, četrtek, 27. januar 2005, ob 12:59

>Prek vikenda sem računal, kakšna je verjetnost sklatenja beloglavega jastreba pri enem preletu skozi vetrnico ...

Vse lepo in prav, ampak a obstajajo kakšni empirični dokazi, da se jastrebi res zaganjajo v vetrnice? (da ne bo pomote: gradnje vetrnic ne podpiram).

Pa še eno podobno vprašanje, ki mogoče pomaga odgovoriti na prvo: a je že kdo slišal kakšno razlago, zakaj se mnoge hitre in spretne živali, npr. mačke, tako pogosto znajdejo pod kolesi avtomobilov? (zakaj se ene mačke znajdejo v hitrih avtomobilih je tako jasno :)

Tomaž Ogrin, ponedeljek, 31. januar 2005, ob 23:05

"...a obstajajo kakšni empirični dokazi, da se jastrebi res zaganjajo v vetrnice?" (B.L.)

Če že enkrat pišem, naj širše, ne le kot odgovor na vprašanje Bojana Leskoška.
(Elektro Primorska kot “investitor” in občina Ilirska Bistrica (?) sta se namreč pritožila, ker nista dobila naravovarstvenega soglasja za vetrnice, Delo, 31.1.2005)

"zaganjati se":

Letos praznuje del človeštva 400 let (1605) "rojstva" don Kihota in Sanča Panse. On, don Kihot se je v zgodbah fizično "zaganjal" v vetrne mline.
Nekateri se zaganjamo proti Volovskim vetrnicam z današnjimi sredstvi, ob špekulaciji, da argumenti v demokraciji kaj veljajo.
Kar sem spraševal ptičjeslovce in bral tuje vire ne obstajajo empirični dokazi, da bi se jastrebi zaganjali v vetrnice.

Je pa precej empiričnih dokazov, da veliko ptic, predvsem ptic z velikim razponom kril, ki so vedno bolj redke (npr. beloglavi jastrebi), pokončajo kraki vetrnic. Posnetki so žalostni pa tudi naše duše. Statistika pobijanja ptic s temi napravami je že obširna, da te zmrazi (npr. Chilling Statistics z nekaj posnetki na www.iberica2000.org/Es/Articulo.asp?Id=1875 ).

Res je bilo v začetku razširjeno poimenovanje tega dogajanja kot trki ptic z vetrnicami (ali celo v vetrnice). Nepošteno! Napačno!
Poglejmo kako policija obravnava prometne trke. Nekdo je povzročitelj, drugi je žrtev. Pa je včasih težko presoditi.
V primeru vetrnic in ptičev je stvar povsem jasna: povzročitelji so vetrni kraki, žrtve so ptice, vedno več je omenjanja tudi netopirjev (še raziskujejo, zakaj).

Tudi sam sem se v začetku spraševal, kako je to tehnično mogoče oz. zakaj. Ptice, od nekdaj prebivalci tudi zračnega prostora, z izvrstnimi manevrskimi sposobnostmi in vidom (miš iz 2000 m), končajo pod počasi ( npr. nekaj obratov na minuto) vrtečimi krili. Že Ovčak je pojasnil, kje je skrita past in storil še korak naprej ter ocenil verjetnost takega dogodka.
Tako kot os rotorja se tudi krila hkrati zavrtijo za 360 stopinj. Ampak konica 30 in več metrov dolgih krakov stori to z obodno hitrostjo (fizika, kroženje) tudi več kot 200 km/h. In preseneti ptiča, saj je med kraki res precej prostora in se najbrž ne čuti utesnjenega pri preletu. Ptič je pač usmerjen na hrano, ki jo je opazil, na primer...
Po svetu gre tudi za prelete jat (orlov, labodov, jastrebov…). Vetrnice so postavljali neodgovorni kar v preletne koridorje (npr. Altamont, Kalifornija).

Najbolj nesramna je industrija vetrnih elektrarn, ki nastopa kot denarni magnat, ki podkupuje vse po vrsti in hiti postavljati na nos na vrat vetrnice vsepovsod. Pomembna je nenehna rast dobička, dokler so še subvencije za to. Zato se vetrničarjem mudi ...
Reakcije so po svetu v porastu. Ljudje, društva in druge ustanove se združujejo in zahtevajo uravnoteženo obravnavo. Želijo obdržati naravno dediščino in s tem kvaliteto življenja in vrednost svojega nepremičninskega imetja.
To nedeljo sem dobil še en tak klic na pomoč s Škotske, s prošnjo za pisni protest
(www.proact-campaigns.net/windfarmsandbirds/sleeping_beauty.html) in z argumenti:
(www.proact-campaigns.net/windfarmsandbirds/eishken_briefing.html).
Lahko se vključite.

Ljudje smo se ovedli. Po eni strani trošimo po nepotrebnem preveč elektrike (še posebno v Sloveniji), po drugi strani pa spoznavamo, da, četudi štejemo veter med obnovljiv vir energije pa narava, pokrajine, gorski grebeni, pogledi postanejo zaradi postavljanja ogromnih vetrnic NEOBNOVLJIVI. Doslej predlagane lokacije (Nanos, Vremščica, Volovja reber, Kokoš, Golič..) so nesprejemljive, argumentov za to je dovolj (npr. Zbornik, Cankarjev dom, 2004 na:
www.sneznik.net/eknjige/volovja_ebook3.pdf ali
www.ilbis.com/veter/index_ebook.htm ali
www.umanotera.org

Pod vprašaj (normalno kritiško), tudi v svetu, se postavlja vse, s čimer utemeljujejo postavljanje ogromnih vetrnic, tudi vprašanja okrog klimatskih sprememb in razlogi zanje in kaj lahko človek sploh naredi, razen, da varčuje z gorivi (v Iraku je še nedavno gorelo več kot dva meseca nekaj vrtin za nafto, poleg tega, da je ZDA zasula Afganistan in Irak z bombami, ki so sprostile ogromno škodljivih plinov, mi bi pa Volovjo reber žrtvovali, ko se drugi norca delajo...).
Veliko tega je zbrano na:
www.iberica2000.org/Es/Articulo.asp?Id=1228
www.windkraftgegner.de
www.countryguardian.net/case
www.geocities.com/nigbarnes

Hidroelektrarne na spodnji Savi so in bodo tudi na obnovljiv vir energije (tudi ob žrtvovanju določenih površin in narave). Pa še kvaliteten in bistveno bolj zanesljiv. Pa že tako smo v evropskem vrhu po obnovljivih virih.
Sledi pa še najmanj 1000 MW plinskih elektrarn (sproščajo bistveno manj CO2/kWh kot premogove) (Kidričevo, Šoštanj, Ljubljana) s soproizvodnjo toplote (ki rešuje tudi zahteve Kyota).Itd.
Skratka, ni razlogov za uničenje Volovje rebri in postavljanja redkih (tudi evropsko) in drugih ptičjih populacij in vseh drugih lepot pod vprašaj...
Ohranjeno prenesimo naslednjim generacijam pa še posel lahko delamo ob obdržanju kvalitet prostora, oni bodo pa čez 50 let nadaljevali to debato, primerno njihovemu času...
Dovolj lep kompromis, ali ne?

system, torek, 1. februar 2005, ob 19:39

"Vse lepo in prav, ampak a obstajajo kakšni empirični dokazi, da se jastrebi res zaganjajo v vetrnice? (da ne bo pomote: gradnje vetrnic ne podpiram)."

Saj ravno to je bistvo izračuna, jastrebi se ne zaganjajo v vetrnice, le letijo skozi območje vetrnic, ker se jim - tako kot ljudem - zdi, da se vrtijo počasi, v resnici pa so obodne hitrosti krakov lahko tudi več kot 250 km/h. Skratka, ne zaleti se ptica v krak, marveč jo krak od strani udari z zapisanimi hitrostmi. Verjetno si znamo predstavljati, kaj bi ostalo od nas, če bi nas od strani z 200 km/h zbil avto...

Empirični dokazi so število sklatenih ptic. Predlagam na primer Google: Altamont Pass Eagle

"Pa še eno podobno vprašanje, ki mogoče pomaga odgovoriti na prvo: a je že kdo slišal kakšno razlago, zakaj se mnoge hitre in spretne živali, npr. mačke, tako pogosto znajdejo pod kolesi avtomobilov? (zakaj se ene mačke znajdejo v hitrih avtomobilih je tako jasno :)"

Živali niso "sprogramirane", da bi se znale izogibati objektom, ki se gibljejo veliko hitreje od njih. Velja enako na kopnem za mačke, srne ipd. in v zraku za ptice.

eXTReMe Tracker