Večer, 12.01.05 – Jože Praprotnik: Prostrana dežela severovzhodno od Ilirske Bistrice
NARAVA, GORE IN LJUDJE
Manj znane planinske poti in vrhovi
Derin, Velika Milanja in Milanka
Gremo gledat, kako lepo je na Volovji rebri, kako prav je, da ne bo vetrnic, in kako lepo je poležavati v posušenih gostih tratah
Prostrana dežela severovzhodno od Ilirske Bistrice, s travnatimi slemeni poraščena slemena, med katerimi se kot osamelci dvigajo skalnati vršički, Devini. Tihotno življenje vznemirjajo le piši vetov, ki valovijo orumenele trave in se lovijo z osamelimi bori.
Na izlet se odpravimo s ceste Pivka-Knežak-Ilirska Bistrica in tik pred vasjo Šembije zavijemo levo. Prav lepa makadamska cesta vodi v tisti svet in le od našega veselja do hoje je odvisno, kje bomo avto pustili, saj se lahko peljemo prav v osrčje teh slemen. Kmalu onkraj vaških njiv in pašnikov cesta preko jamastega terena zavije v levo in se v klancu vzpne še kakšnih sto metrov, potem pa je tik pod travnato Milanko na levi strani jasica, porasla z revnimi sušečimi se bori. Tu je najdlje, do kamor bi se še dalo peljati, dalje bi bil greh. Oprtamo nahrbtnike in lepo po tisti cesti naprej. Le rahlo gre navkreber po travnati pokrajini. Nekakšna široka dolina je to, skorajda planota. Na levi pogledujemo greben Milanke, Veliko Milanje in južna travnata pobočja obeh vrhov, ki sta na drugi, po severni strani porasla. Po ravnem res ne bomo prišli gor, a tisti klanec je res "pesem", saj med opazovanjem okolice lahko brez kake hude sape še vse sproti prekomentiramo. Kmalu se pred nami pojavi Špičasti hrib (878 m). Cesta ima dva, tri ovinke, potem pa Špičasti hrib obide po levi strani, ki je letos še skoraj brez snega. Še kakšne pol ure vzpenjanja je pred nami, travnato strmino, po kateri se dviga cestica, kmalu zamenjajo ovinki skozi bolj skalnat teren, porasel z bori, ki spominja na hojo po zalivčkih Lošinja. Nekaj višje pridemo na nekakšno sedlo in križišče te ceste in poti. Od ceste se poslovimo in zavijemo ostro levo za hribom Lunjevicva (1018 m). Ko pridemo po tistem kolovozu iz borovega gozda, jo uberemo s poti desno na greben in na prvi vrh, ki ga kazi kovinski stolp. Od tod gremo po sledeh vozil na skalnati vrh, nekakšen "Devin V. Milanje", in lepo po grebenu gori, doli na V. Milanjo (1099 m). Zdaj na desni pogledujemo na hrbet Planine, po kateri smo se vzpenjali pred dobrim letom, in se koplje v snegu. Podrobneje si ogledamo naš Devin, zlezemo nanj in ga fotografiramo. Opazili bomo čisto majhno okence v skalovju in v skalnati špranji ujeto precej veliko okroglo skalo, kar je na krasu redkost, v visokogorju pa pogostejši pojav. Z Velike Milanje se nam odpirajo lepi pogledi: na Snežnik, Milanko, kamor nas vodi pot, na jug pa tja proti Istri, če nam je vreme naklonjeno. Na vrhu Velike Milanje je okrogel betonski metrski steber, pred nami pa pot na Milanko (948 m) preko Volovje rebri. Severna pobočja so poraščena, južna pa pobarvana z rumenilom posušenih trav. Tja do Milanke gremo preprosto po slemenu, po kolovozu, ki se mestoma izgublja, potem pa ob gozdni meji polagoma, sem in tja tudi bolj strmo navzdol, in če smo pustili avto na tisti jasi spodaj, ga bomo zdaj že videli. Če smo pozorni in je v nas vsaj malo stezosledske krvi, bomo opazili pohojene travice, stezičko, ki se ob tisti gozdni meji spušča v dolino, dokler ne pridemo na kolovoz, ki vodi v levo in potem naravnost k avtu. Če nismo malicali, se je najlepše ustaviti nekje med našim Devinom in Veliko Milanjo, si napolniti baterije in se prepustiti božanju pomladnih žarkov v poležavanju v gostih tratah. Če ne bomo pretirano drveli, je hoje za kakšnih pet, šest ur. Ta pokrajina je resnično nekakšen notranjski deviški biser in smo mi - na žalost - nemara zadnja srečna generacija, ki še lahko hodi po tej neomadeževani neokrnjeni deželi. Le pohitite!
Jože Praprotnik