Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Plačilo za zdravje

torek, 11. januar 2005, ob 15:06, Franci Savenc, ogledov: 777

Dnevnik, 08.01.05 – Dušan Keber: Drugo mnenje - Premije nekaj deset zmajarjev ali nekaj sto alpinistov bi morale biti vrtoglavo visoke

po spletni objavi

Drugo mnenje

Plačilo za zdravje


Mlada novinarka je v pogovoru z menoj menila, da ni prav, da za zdravstvo plačujemo vsi enako, pa čeprav so mnogi sami krivi za svojo bolezen. Zakaj naj bi jaz, je nadaljevala, ki živim zdravo, plačevala od svoje plače enak odstotek kot nekdo, ki kadi in poležava pred televizijo in je nekajkrat bolj ogrožen od mene, da bo doživel infarkt, takrat pa bo trošil tudi moj denar? Zakaj naj plačujem za zdravljenje pijanca? Ali pa za zdravljenje nekoga, ki si je med smučanjem zlomil nogo? Prav je, da vsi prispevamo drug drugemu za zdravljenje bolezni, do katerih ni prišlo po naši krivdi, če pa nekdo dobesedno rine v poškodbe in bolezni, bi moral plačevati višjo zavarovalno premijo.

Gledal sem njen obraz, ki je najbrž šele pred nekaj meseci zapustil fakultetne klopi, in jo previdno vprašal, ali meni, da bi bilo treba kontracepcijske tablete plačevati. Ne, je rekla po daljšem premisleku, ker je razumela, na kaj merim, vsaj ne v času do zaposlitve. Ampak, sem rekel, zanositev ni nekaj neizogibnega in zanjo je zaslužen ali kriv vsak par sam. V skladu s tem, kar ste ravnokar trdili, bi si moral vsakdo sam plačevati zaščito, če želi preprečiti nosečnost. Bila je prosvetljena in naštela je kopico razlogov: mladostna nagnjenost k tveganju in finančna nesamostojnost, menjava spolnih partnerjev, neprikladnost drugih oblik zaščite, moški egoizem in prelaganje odgovornosti na ženske - skratka, brez kontracepcijskih tablet bi se zanesljivo povečalo število nezaželenih nosečnosti, splavov in posledic za telesno in duševno zdravje. Pa tudi stroški zdravstvenega zavarovanja bi se povečali. Morda pa bi morale ženske tudi splav plačati same, sem jo še naprej dražil in sprožil burno reakcijo. Veliko žensk si tega stroška ne bi moglo privoščiti, je rekla. Zatekale bi se k mazačem, prišlo bi do zapletov in tudi smrti, ki jih zdaj ni. Položaj žensk v družbi bi nazadoval za sto let.

Pomiril sem jo, da povsem delim njeno mnenje, in jo vprašal, s katerim športom se ukvarja. Izvedel sem, da tudi ona smuča, predvsem pa veliko teče. Lepa reč, sem rekel, tek sodi med športe, ki delajo največje stroške zdravstvenemu zavarovanju, vsekakor mnogo večje kot smučanje. Ali veste, koliko športnikov, pa tudi rekreativnih tekačev, ima povsem uničena kolena in kolke, tako da na stara leta potrebujejo umetne sklepe? Da niti ne omenim množice poškodb. Ali naj poleg smučarjev več plačujejo tudi tekači?

Postala je negotova, vendar se ni pustila ugnati. No, pa vsaj tisti, ki gojijo skrajne športe, je predlagala. Spomnil sem jo, kako malo je teh skrajnežev. Premije nekaj deset zmajarjev ali nekaj sto alpinistov bi morale biti vrtoglavo visoke, da bi zadoščale vsaj za eno pošteno nesrečo, zato se ne bi zavaroval nihče, ki se s tako dejavnostjo ukvarja amatersko. To bi bodisi pomenilo zamrtje določene discipline, kar v nekaterih primerih niti ne bi bilo tako slabo, še bolj verjetno pa bi zanesenjaki nadaljevali svoje početje in se tolažili, da je vsaj nujno zdravljenje brezplačno.

Kronski argument proti dodatnemu zavarovanju rekreativnih športnikov pa je dejstvo, da je gibanje, ki je sestavina domala vseh športov, zdravo. Ljudje, ki so redno telesno aktivni, večino svojega življenja manj obremenjujejo zdravstveno blagajno kot telesno neaktivni. Tudi poškodbe, ki so neželeni stranski učinek gibanja, ne morejo omajati tega dejstva. Dodatne premije bi zavrle ukvarjanje s telesno aktivnostjo, kar bi poslabšalo zdravje ljudi in povečalo stroške zdravstvene blagajne. Dobro, je rekla novinarka, kaj pa kadilci in alkoholiki, kaj pa narkomani? Vsaj ti bi morali čutiti finančne posledice svoje izbire. Pomislil sem na bolnike, umirajoče zaradi pljučnega raka, ki skrivaj kadijo po straniščih bolnišnic, in po ulicah tavajoče alkoholike, socialno izločene in brezposelne, ki z vodeničnimi trebuhi že skozi obleko razkazujejo svoja propadajoča jetra. Morda razmišljajo o tem, koliko cigaret jim je še ostalo, ali pa sanjajo o transplantaciji jeter, ki bi jim omogočila še nekaj kozarcev več. Ne gre, sem rekel. Preden zasvojenci resno zbolijo, jih nihče ne bi pripravil k temu, da bi se zavarovali za bodoče posledice svoje zasvojenosti, ugotavljanje zasvojenosti s strani zavarovalnice pa bi pomenilo nedopusten poseg v posameznikovo zasebnost. Da niti ne omenim, da bi bilo povezano s strahovitimi stroški in neštetimi načini izmikanja. Ko pa zbolijo, so ne le zdravstveno, temveč tudi ekonomsko in socialno na dnu ter večinoma ne bi zmogli visokih stroškov zdravljenja. Ali bi jih v takem primeru morali pustiti brez zdravljenja?

Za povrh obstajajo še druge nezdrave navade in zasvojenosti, do katerih smo bolj popustljivi, ker so naše lastne, vendar njihovi vplivi na zdravje niso nič manj strašljivi. Na primer telesna neaktivnost. Ali zasvojenost s hrano. Debelost in z njo povezane bolezni srca in žilja, sladkorna bolezen in kopica drugih bolezni pogoltnejo večino zdravstvenega denarja. Ali menite, sem vprašal, da bi morali debeli ljudje plačevati za zdravstveno zavarovanje več kot suhi? Ali pa bolniki z aidsom - vsaj nekateri med njimi so si bolezen sami prislužili? Potem pa bi morali biti vsaj tisti, ki bolj čuvajo zdravje, nagrajeni za to, je bila odločna moja sogovornica. Saj so, sem rekel. Živijo dlje, dlje se veselijo življenja, dlje prejemajo pokojnino. Presrečen bom, če bom lahko plačeval bolniški blagajni sto let in več, saj bo to pomenilo, da dolgo živim. Ne gre pa pozabiti, da najtežje in najdražje bolezni nastopajo v zadnjih letih življenja. Čeprav ste si z zdravim načinom življenja podaljšali življenje, še vedno ni nujno, da boste zdravi umrli v postelji pri sto dvajsetih letih. To je sicer cilj, po katerem ne koprni samo zdravstvena blagajna, temveč vsakdo med nami, vendar je bil vsaj doslej dosegljiv le redkim. Tudi če se izognemo pljučnemu raku ali srčnemu infarktu, čaka na nas še vedno spodobna množica bolezni, poškodb in tegob našega starajočega se telesa, ki zahtevajo zdravljenje in pomoč drugih ljudi. Zato nikoli ne recite, da samo dajete in ničesar ne dobite. Že jutri vas lahko čaka bolezen, ki bo zahtevala ne le ves denar, ki ste ga plačali doslej, temveč tudi denar drugih državljanov.

Dušan Keber


Poudarjen odstavek sredi zapisa je naš doprinos, je pač za nas še posebej zanimiv.

eXTReMe Tracker