Delo, 12.01.05 – Bogdan Gradišnik: Kdor želi brati pravo vsebino Nevarnosti v gorah, naj rajši seže po nemškem izvirniku
V gorah rado spodrsne
Odkar pomnim, uživam ob branju vsakovrstnega gorniškega slovstva od J. Kugyja, H. Tume, A. Stritarja, V. Habjana, M. Kmecla, T. Miheliča do A. Mašere, če naštejem le tiste, ki so mi najbolj pri srcu. Ti mojstri so me utrdili v prepričanju, da je ljubezen do gora neločljivo povezana z ljubeznijo do rodnega jezika.
Ob njihovih spisih se ne bojim slabe volje, ki me sicer obhaja pri vedno pogostejših skrpucalih, katerih pisci bi nas npr. radi učili, kako »varneje po feratah«, a ne poznajo niti osnovnih pravil materinščine.
Pred kratkim mi je prijatelj podaril Pita Schuberta Nevarnosti v gorah (Planinska zveza Slovenije, 2004). Gre za nekakšen prevod že 6. izdaje svarilno-poučne publikacije Nemškega planinskega društva. Nisem še dobil izvirnika, vendar slutim, da ni navezal tesnejših stikov s slovensko varianto. Besedo pohvale za zadnjo platnico je prispeval g. Pavle Šegula, ki tudi pove, da je z istim naslovom izšel njegov priročnik (Planinska založba pri PZS, 1978). Sodbo o tej nenavadni uredniški potezi, ki povzroča nepotrebne nesporazume, prepuščam bralcu. Obžalujem, da je g. Šegula odstopil naslov svoje knjige, kajti prepričan sem, da je vsaj po jezikovni plati osupljivo boljša od naslednice, kljub precejšnji časovni oddaljenosti.
Čeprav ni dvoma, da je slednja po marsičem originalnejša. Ni npr. jasno, od kod v kolofonu originalni naslov, ko pa imamo ustaljeno slovensko zvezo naslov izvirnika. Blizu prve kraljuje še druga izvirnost. Jezikovni Pregled: Stanko Klinar. Že po krajšem ogledu pa se razkrije, da dosežki jezikovnega Pregleda niso na ravni, ki bi upravičila njegov veliki P. Nagonsko sem zaznal nevarnost in se ji ognil tako, da nisem šel brat vse kolobocije, marveč sem z žrebom izbral eno samo stran (48). To je dovolj reprezentativno, saj so spodrsljaji lepo porazdeljeni po vsem besedilu. Pametnemu bo to bližnjica k spoznanju, da se bo med branjem spotikal v goščavi napak. Sam pa tudi ne bom imel slabega občutka, da se zastonj naprezam z nečim, za kar so bili nekateri celo plačani. Jezikovni Pregled? Jasno, da tu ni bilo nobenega jezikovnega pregleda – ne lektorskega ne korekturnega.
To se opazi že pri prevodu naslova Sicherheit und Risiko in Fels und Eis. Nemcu predlog in res pomeni »v« pa tudi »na« – a (pod)naslov se kljub temu glasi Varnost in tveganje v skali in ledu. Kako, v skali in ledu? V skali? V ledu? Bog, reši nas predložnih zvez! Kaj to pomeni? Najbrž je vzrok fraza »vstopiti v steno«, katere predlog je prevajalec mirno prestavil na skalo (oziroma vanjo). A če bi to še nekako sprejeli, je zraven šmentani led. Ta pa je že druga pesem. Morda bi kdo še rekel, da mu je spodrsnilo v skali (približno tako, kakor narobe reče, da gre »na banko«), nihče pa ne bo bleknil, da je padel v ledu (namesto na ledu). Ni dvoma: priročnik bi bil moral iziti z naslovom Varnost in tveganje na skali in ledu.
Kolofon pove, da je prevod plod trojnega truda, prevajalčevega in dveh soprevajalcev. Skratka, kar treh prevajalcev, čeprav knjiga ni hudo obsežna (271 strani s slikami vred). Iz izkušenj vem, kako težavno je uskladiti takšno družno delo. V nasprotju z leposlovno literaturo, kjer ni dobro, če se beseda ponovi na kratko razdaljo, v strokovni namreč ni zaželeno, da bi isto stvar označevali različni izrazi, ker to rado zbudi vtis, da niti stvar sama ni ista. Tu je primeren zgled z izžrebane strani. Napis nad sliko: En sam velikanski strelovod. Naslov: Ogromni strelovodi. Besedilo: predimenzioniran strelovod. Trije prevajalci – tri forme. Sicer pa tuja beseda po SP pomeni precenjen, nenaraven, prevelik. Precenjen strelovod? Nenaraven strelovod? Prevelik strelovod? Kdo bi vedel, kako je zašel sem pritepenec, ki se res ne poda strelovodu.
Kar se tiče korekturnega truda: »s kleščam« (s kleščami); dva »plezlca« (plezalca); »če ne uporabljali« (če ne bi uporabljali). Napake, ki bodejo v oko, so ostale prezrte samo zato, ker jih nihče ni pogledal.
Narava zna biti zahrbtna: Razen »sikanja pločevinke v nahrbtniku« tik pred udarcem strele ni bilo prav nobenih znakov, da bo treskalo. To si velja zapomniti: sikanje oznani, da bo treskalo. Pločevinka Pitija! Kaj vse si bodo še izmislili. Vendar dvomim, da premore jasnovidnost prav vsaka piksna (verjetno mora biti Calvo).
Površni prevajalci se vsaj za spoznanje potrudijo na začetku in koncu, da bi zameglili slab vtis. Tu niti tega ne najdeš. Tik pred koncem piše Preiskava čelade je pokazala, da je bila čelada stara najmanj deset let … Preobilje bohota povsod. Že bežno listanje kaže, da se samostalniki trmasto ponavljajo tudi tam, kjer bi bil primernejši zaimek. Tako tudi na odbrani (48) strani: …če teh varoval ne bi bilo. Ta varovala namreč …
Čeprav sem med padcem udarjal v skalo ... Če sem že udarjal, sem to zanesljivo delal med padanjem (od nedovršnega glagola »padati« namreč, ne pa od dovršnega »pasti«). Potem pa še »višina padca« – kakor da se ne bi padlo navzdol, v globino, temveč navzgor, proti nebu.
Morda bo kdo rekel, da ne kaže presojati vsega priročnika po eni ponesrečeni strani. Strinjam se, čeprav obstaja možnost, da je kaka druga še slabša. Po vsem, kar smo videli, pa si vendarle upam skleniti z logičnim nasvetom: kdor želi brati pravo vsebino Nevarnosti v gorah, naj rajši seže po nemškem izvirniku.
Bogdan Gradišnik