Prepričan sem - zanj sem se odločil tudi zaradi nekaterih novic o velikem podoru. Spomnile so me na neizpolnjeno obljubo.
Četrtkova zgodba
Raz&zoR
Ko gora opozori nase
Razor! Lani sem mu obljubljal iz Mlinarice, da ga obiščem to leto. Še vedno ga nisem... Razor! Zavrtal se mi je v misli. Ni popustil, dokler nisem odnehal. In šel. Pogledat, kaj se dogaja tam gor. Mislim, da je gora drugačna in vtisi različni.
Vest. Redno spremljam gore črtica ljudje pika net. Da bom na tekočem. Seznanjen z vsem. Aha: »… je zvečer zgodil veliki podor v vršnem delu Razorja … je pot proti vrhu Razorja začasno zaprta … je hoja brez čelade in varovalnega kompleta lahko smrtno nevarna.« Je, je. Je… To je letos že druga zapora poti na kako pomembnejših slovenskih gora. Novica, in-form-acija (v-obliko-valka), takole deluje na mojo gorniško vest (kot uniform-acija): kakšna škoda, Razor bi bil za jesen odličen cilj. Tako pa letos z njim ne bo nič… V sredo za četrtek še nimam načrta, ko slišim v službi: s Kanjavca so v nedeljo lepo videli lom. Sesulo se je čisto pod vrhom.
»Biti vedno na tekočem« je postala edina večnost v našem vsakdanjiku, njegova norma, ki jo povsem normalno sprejemamo. (*)
Razumevanje lastnih želja. Minutna konica kazalca riše drugo polovico dvanajste ure. Kličem v kočo, če je kdo hodil na vrh. V slušalki nastane tišina, okoli glasneje brnijo stroji. Signal se izgublja… še dvakrat prosim, naj ponovijo besede. Ne izvem nič uporabnega. Zadnje sekunde brskam na forumu PZS. Stane je bil gor že naslednji dan (»ni nič posebnega« sem seveda spregledal)! Lahko bi šlo... Tudi Planja je dober nadomestni cilj. Neodločen vozim skozi Vrata. Prag ali Sovatna? Sovatna. Poskusim drugače: Triglav ali okolica Razorja? Okolica Razorja. Kaj pa Planja? Nič. Se bom odločil na Sovatni. Ja. Brez ugovora se odločim – cilj je videti nove gorske podobe, stopiti na vrh ni najpomembnejše. Vrnitev ima vedno največji pomen. Zadovoljen bom tudi, če ne pridem na vrh Razorja. To ni trik, do samega sebe moram biti odkrit.
»Prvo, s čimer razumevanje začenja, je, da nas nagovori.« Razumevanje je zmeraj že nasledovano v to, čemur sledi in kar bi se moglo oglašati kot smisel. To, kar daje misliti, povezujemo s predstavo uma. Umu pripisujemo ne le, da daje misliti, ampak da proizvaja mišljenje. To proizvedenost z mišlenja prenašamo na mišljeno stvarnost. (*)
Razor s Sovatne
Kam pa ne. Parkirišče je pretežno prazno. Pripravljam potrebno opremo. Kot vedno s seboj vzamem ves denar in dokumente. Predvsem izkaznico ZZZS, čeprav še nikjer nisem prebral tega nasveta. Je najvažnejši dokument, če se ti kaj zgodi. In ne potrjena planinska izkaznica, kot trdi planinska zveza. Danes sem za odtenek previdnejši. Na listek, ki ga pustim v avtu, za »en sam« (vsekakor ne »za vsak«) slučaj zapišem Planja. Tole je kot laž, se nekaj oglasi v meni. Nisi odkrit. Pomeni, da sem se že odločil za Razor! Trinajstega trinajst čez trinajsto že hodim od parkirišča proti Aljaževemu domu. S seboj nimam zapasnega povodca, vrvnega samovodca (samovarovalnega kompleta). Niti nisem ošemljen, s šlemom, kot se tudi reče čeladi. Če se bo tam kaj podrlo name, verjetno ne bil dovolj srednjeveški viteški oklep.
Informacija ni beseda med nami, strogo ni ne moja ne tvoja ne naša ne vaša in šele v tej svoji nevtralnosti lahko postane sredstvo sporočilne manipulacije, tako da »naredi besedo«. (*)
Vsakega nekaj vprašam. Kot vedno se prve korake utapljam v lastnih mislih. Sem že mimo odcepa? Mimoidoči potrdi, da ne. Prva sestopajoča srečam nad gozdno mejo. Previdno potipam, kje sta bila. Na Križu in Stenarju. Naslednji trije so stali na Pihavcu. Navdušeni so nad markacisti, ki so pravkar na novo uredili pot. Ja, vsi so hoteli na Razor, kajpada. A so videli obvestilo, da je pot zaprta. Torej še vedno ne vem, ali se da in kako priti na vrh Razorja. Pod Stenarjevo steno me kot vedno potegne v desno, na neoznačeno sled. Ugotavljam, da se je tu že marsikdo zmotil. Italijanoma, si sta spodaj samoumevno stopila za mano, pomaham, naj gresta v levo, tam gre prava pot.
Nevtralnost informacije hoče našo pasivnost, da jo lahko mobilizira. Kar spremljamo, tudi sprejemamo. Kar zaznavamo, tudi znamo. Kar slišimo, tudi govorimo. Kar doživljamo, tudi živimo. (*)
Skalna glava na robu podora
Sovatna, (Dovška) vrata v Kriški svet. Z višino se utesnjujejo stene in oži se prostor na nebu. Čudovito! Na široko so se začela odpirati vrata v svet, ki ga kontrolira dolg greben Križa in na koncu katerega stoji… Razor je delno obložen in zaščiten z oblačno vato Kaj to pomeni? Od vseh sedmih danes srečanih nihče ni bil na njem. Če bi prepoznal govorico narave, opazil kak znak… Prepričan sem, da je desna stran gore postala svetlejša in da so izza nje sončni žarki prodornejši.
Nujno bi morali spregovoriti tudi o zastrtih duhovnih obzorjih in strtih naravnih okoljih. Oboje in še več nam pomeni svet. (*)
Planje ni več v planu. V koči je samo osebje. Klopi nad Trento so proste. Le dvojica se tiho pomenkuje pred vrati. Izognem se naključnim pogovorom, da me kdo ne bi vprašal, kam. V drugo se ne morem več zlagati s Planjo. Na zunanji steni koče preberem jasen napis, da je pot na Razor zaprta in nevarna. Itak sem se odločil že na Sovatni, da grem. Nad dolino je rahla motnjava. Zrak okoli vršakov je gostejši in za oko neprediren. Spust po travah popestri snop svetlobe, ki oplazi srednje Kriško jezero. Na drugi strani kamnite kotanje presenetim svizca. Po ostrem grušču jo urno pobriše navzdol, k zavetju, ki ga ima v mehkih travah.
Informiranost je drugo ime za normalnost našega življenjskega sveta, ki je medtem postala tudi normalnost našega ravnanja. Imperativ biti vsepovsod in nikjer, ki jemlje smisel umu, se uveljavlja v oblasti informacije, ki uniformira naša pričakovanja glede normalnosti življenjskega sveta, torej tisto, čemur se je nekoč reklo ethos. (*)
Na vrhu Razorja in vrhu oblakov
Sedlo Planja. Dvigujem se pod oblačni pokrov, v katerem se ubije vsak zvok. Celo sestopajoča četverica, ki prihaja iz njega, je tiha. Ošlemljena in z vrvnimi varovalkami. Spodaj kočo obsije sonce. Na prastarem grušču stopim v prostranost tišine. Kjer se sten več ne vidi, samo čuti. Na sedlu se svetlika. Razor ima svetlobno najprijetnejšo smer. Tudi zrak ima tu drugačen vonj. Na smerni tabli je ponovno nalepljen listek, da je pot na Razor zaprta. Z dobrim občutkom stopim v vedrejšo smer. Pot se zdi stara in neobljudena. Ničesar ni videti, razen redkih in starih markacij, pa občasnih svežih stopinj v mehkem in drobnem grušču.
Potrebno je naučiti se razmišljati o tem, kaj je svoboda, osebnost, resnica, umetnost, politika, država. Potrebna je vzgoja v mišljenju, ki se ne reducira na logiko, marveč odpira besedo in s tem hkrati razvija tako dojemljivost za literaturo kot zmožnost sprejemanja kritičnih stališč. (*)
Poslušanje gore. Z občutkom varnosti stopam po mrakobnem pobočju. Ušesa so ves čas na preži. Gora je tiha. Le od koče se zasliši kak glas. V vatasti megli zazija temna luknja neobičajne votline. Naravnost navzgor sledim svežim sledem po meji med novim gruščem in staro skalo. Od razbitega skalovja se odlušči človeška postava. Kamerad družbe je, ki sem jo srečal na glavni stezi. Kanček tesnobe se mu riše na enem delu obraza, drugi del pa je videti veder. Bil je na vrhu. Pogleda na uro. Pravi, naj se obrnem, da je vrh v oblaku in ni vredno hoditi gor.
Individualno ni zapopadljivo, lahko pa po točkovnem kriteriju preprosto odpade. Tam, kjer ni možnosti individuacije, nastopi brezosebje. (*)
Očem meglice mehčajo hrapavost stebrovja pod vrhom
Napačna orientacija. Tudi sam pogledam na uro. Še imam čas. Aha, tole je verjetno že oni podor. Še naprej se raje držim bližine preperelih, a nedotaknjenih skal. Kjer so tu in tam za boljšo orientacijo na novo narisali nekaj rdečih pikic. No! Na robu se mimo oblaka vidijo znane tri gore, pa jih ne prepoznam! Mimo katere strani gore gledam, če je spodaj Mlinarica? (Zavedla me je navedba »nevarno proženje kamenja na pot proti Mlinarici«, spregledal pa sem »razgledni rob na Martuljške«.) Okno v oblaku se preseli v levo in tam nepričakovano rahlo razkrije veliko stebrovje. V toplih in vlažnih barvah se prikažejo sveže obdelane skale. Zakaj sem mislil, da pridem zahodno pod vrh? Če bi se orient-iral po karti, bi videl, da sem vzhod-no od njega. Nisem imel širine v pogledu, da bi v spletni informaciji videl možno napako.
Vsaka sprememba miselnosti je najprej sprememba časa. (*)
Drugačen Razor, Raz&zor, zôra gorá. Po lahkem in zelo krhkem grebenu zlezem do majhnega razgledišča. Odlom je lep, a je videti, da še ni izgotovljen. Velika, spodjedena skala visi iz vršnega dela in daje vtis, da lahko vsak čas začne svojo naravno pot proti dolini. Nižje je treba iti čez nov grušč. Naj grem čez karseda hitro ali lepo počasi in z občutkom? Z druge strani odloma so skale videti nenavadno močne, kompaktne, oble. Zadnji, že rutinski del poti je na gornji meji oblaka. Bo razgled, bo! Da vidim, kaj bo pokazal. Koliko pojmov lahko ponudi vrh gore? Razbremenjen želje in razveseljen, razsvetljen in razoglav vrh, razgledni nad razsežno lepoto slovenskih gora. Razigran občutek na razgibanem svetu. Razmisliti, razumeti. Razmerje. Z razdorom pod vrhom. Razor, hvala za vse, kar si mi dal danes!
Pojmovni sklad bitje – bistvo – bit vrh tega spregovori tudi večznačno in manjznačno, kar podeli pomenskosti vrednostni predznak: »nad vso to hierarhijo bitij, nad vsem kraljestvom prigodnih bitij je torej tisti eni, ediniti čisti dej, ki je Bit sama.« (*)
Pozor, gorsko delovišče
En ob-ljuden svet, koča z ljudmi. Pogled v mehki svetlobi seže do Prisojnika. Desno je... seveda, tri špičaste gore so bile Špik in Ponci! Zapuščam neizrazit vrh oblaka. Skale so na otip tople. Požvižgavam in hitim na večerjo v kočo. Presenetita me kozoroga ob poti, onadva pa nič. V koči se pomenjkujejo tiho, kretnje gostov so mirne. Morda sem bil preglasen ob naročanju dveh pijač, vroče in žgane. Je klobasa dobra? Verjamem dekletu. Osebje, ki kuha in streže, je prijazno in skrbno. Okusa dobrega domačega kruha se spomnim že od zadnjikrat. »Plačam takoj.« »Boste skupaj s prenočiščem.« »Prenočišča pa ne bom plačal.« Vpraša hitro: »Greste še danes v dolino?« »Še danes.« »V Trento? »Ne, v Vrata.« Malo zavije z očmi, verjetno proti Dovškim vratom. Ponudi mi lij, traktor, da lahko v plastenko mrzle vode zgornjega Kriškega jezera dolijem še skodelico vročega čaja.
Znamenje smo, nerazložljivo,
Brez bolečine smo in skoraj
smo izgubili jezik v tujstvu.
(Friedrich Hölderlin, Mnemozina) (*)
Večerni pozdrav goram. Vse gre odlično po timingu. Na vrh sem stopil do minute natančno, iz koče pa zakoračim pet minut pred predvidenim časom. Večerni veter zapiha okoli Pihavca. Razpiha njegov oblak, da goro na razpolago zadnjim večernim sončevim žarkom. Tudi z Razorja je razgrnjena oblačna zavesa. Tisto novico bi lahko oblikovali tudi tako: »Razor je oživel, preoblikuje si vrh. Pot je začasno zaprl, pristop je možen le v brezpotju in za brezpotnike. Obiskovalce prosi, naj ne uporabljajo te poti. Na mogočni a površinsko krhki gori je potrebna dodatna previdnost in tehten razmislek o smotru in smislu obiska.« Razor, živijo! Kriški svet je v odtenkih izginjajoče svetlobe prijaznejši od teme v Vratih, zatesnjene z oblačnim pokrovom. Zapustiti moram ta čarobni svet in se spustiti v civilizacijo, kjer se vse meri in ocenjuje.
Pritoževanje nad tem, da mladi nimajo pojma o lastnem jeziku in njegovi literaturi, samo po sebi prikriva dejstvo, da je slovenščina kot lastni jezik pozabljena in izrinjena prav tam, kjer naj bi »pridobivali pojme«. Namesto »pojmov« je namreč treba pridobivati – kar velja za najmlajše v osnovnih šolah kot za vrhunske znanstvenike – točke! Odpor šolarjev do slovenščine je v osnovi odpor do naše šolske institucije, ki se prerašča v odpor do države sploh ter naposled v odpor do sveta in do samega sebe. (*)
Sledí nočnih podrobnosti. Prepričan sem, da bom znal v temi videti kako zanimivo podrobnost ob poti, skalno jedkanico. Hodim mimo temnih skladov in zazdi se mi – tule moram posvetiti. Malo nižje spet zagledam rožice v skali, ki jih gor grede gotovo nisem ugledal. Preveč se prepuščam vplivom okolja. Ko na šodru skoraj zguznem, se ovem. Enako se mi je dogajalo že na Prisojniku. Kot bi bil preveč brezskrben. Ali pa je popustil odličen vpliv že zakritega Razorja. Ha ha, najverjetneje zaradi zlizanih podplatov, kaj pa drugega. V gozdu obotavljaje merim korake. Po ravnem hodim še počasneje. Motovilim se, da bi k avtu prišel natančno po predvidenem času. Napaka! Zamudil sem več kot deset minut.
Oznaka »Geistewissenschaften« (duhovne vede) za filozofijo se izgublja. Razlog za to je nemara v tem, da je informacija danes postala nadomestilo za vse razpoložljive forme duha. (*)
(*) Dean Komel, Medpotja filozofije in kulture