Vrhunec minulega tedna je bil Johanov memorial, ki je postregel s spektaklom
Johanov memorial
Čas hitro mineva, je pogosta fraza, ki pa je hočeš nočeš resnična. Deset let je že minilo odkar se je Janez Jeglič Johan tragično ponesrečil v Himalaji. S Tomažem Humarjem sta v prvih dneh oktobra 1997 kot prva preplezala jugozahodno steno Nuptseja. Johana je prav z vrha gore odpihnil močan sunek vetra in končala se je pot enega najboljših alpinistov na svetu. Vsak resnejši alpinist pozna Johanove dosežke, ostalim pa suhoparno naštevanje ne bi dalo prave slike o kvaliteti plezalnega virtuoza Johanovega kova, zato bom to izpustil. Njegova največja odlika je bila univerzalnost, zmožnost opravljati vrhunske vzpone na prav vseh alpinističnih področjih, ledu, skali in visokih gorah. Največ težkih vzponov je opravil v navezi s Frančkom Knezom in Silvom Karom. Praktično vse česar so se lotili, jim je uspelo in marsikatera njihova smer je prerasla v kultno in marsikatera njihova zgodba je postala ep. Planinsko društvo Domžale, katerega član je bil Johan, je po ideji in kasneje tudi organizacijskim vodstvom Johanovega najpogostejšega soplezalca, SIlva Kara, odločilo, da bo v njegov spomin priredilo memorialno športno prireditev. Leta 1998 se je prvo tekmovanje odvilo na umetni steni v Domžalah. Takrat še povsem klasičnega plezalnegega tekmovanja, so se udeležili vsi najboljši slovenski športrni plezalci. Že takoj naslednje leto se je Silvo odločil spremeniti koncept tekmovanja in začela se je serija t.i. plezalnih maratonov. Tekmovalci so morali v določenem času preplezati čim več izmed določenih smeri. Tekmovanje je postalo tradicionalno in obšlo vse najpomembnejše primorske stene. Prav vsa tekmovanja so bila izpeljana odlično, a za deseto obletnico je hoteli Silvo in PD Domažle narediti nekaj posebnega. To jim je tudi uspelo. Jubilejno tekmovanje se je odvilo v Veliki steni nad Ospom in tekma je brez dvoma prerasla v pravi spektakel. Posebno v moški konkurenci, ki se je pomerila v verjetno najvišjem top ropu na svetu. Tekmovalci so namreč z varovanjem od zgoraj plezali preko prvih petih raztežajev legendarne smeri Goba kar je zneslo cca 80 višinskih metrov plezanja. Težave v prvih petih raztežajih Gobe so 6b+, 7b, 6c, 7b+ in 7c. Dekleta so morala tekmovati v dveh smereh in sicer v novi smeri levo od Žage (6b) potem pa še v prvih 40ih metrih Stebra spominov (7a).
Vreme v soboto ni bilo obetavno in vsakdo, ki je zjutraj pogledal skozi okno je podvomil v uspešno izvedbo in veliko siceršnjih gledalcev je zato ostalo doma. A vreme je nad Ospom držalo presenetljivo dolgo in vlilo se je šele okoli druge ure popoldan. Tri dekleta so bila zaradi mokrih smeri prikrajšane za tekmovanje. Fantje so imeli srečo, saj Gobe naliv ni zmočil do te mere, da bi oviral plezanje, kasneje se je vreme tudi popravilo in prav vseh trinsjat moških tekmovalcev je opravilo s tekmo. Pri dekletih je bila najhitrejša Lučka Franko, pri fantih pa Frenk Jensterle, ki je tudi največkrat do sedaj odnesel zmago na memorialu. Ostale rezultate si lahko ogledate na straneh AO Domžale
Čas, dobre četrt ure, ki so ga najboljši plezalci porabili za prvih pet raztežajev Gobe je osupljiv, brezdvoma pa se ga bo dalo v prihodnjih letih še izboljšati. Posebno, ker so bili prav vsi tekmovalci nad novo obliko tekme in tekmovalnimi smermi navdušeni in ni razloga, da ne bi bila prihodnje leto tekma podobna. Na PD Domžale sicer razmišljajo tudi o večjih spremembah koncepta, rodila se je celo ideja o organizaciji mednarodnega plezalnega srečanja.
Johanov memorial je bil vseskozi tudi odlično družabno srečanje. Vsako leto je bilo vrhunec družabnega dela srečanja predavanje katerega od Johanovih soplezalcev ali sodobnikov. Tokrat je pregled nad dosedanjimi memoriali opravil prav Silvo Karo. V prvih letih je sledil vedno tudi velik žur, ki je z leti sicer izgubil na ostrini, a letos v finalu vseeno pridobil nekaj decibelov. Vsi, ki smo bili tam upamo, da je bil letošnji upad gledalstva in udeležencev družabnega srečanja posledica slabega vremena in, da se drugo leto vidimo v Ospu ponovno v polnem številu.
Novice iz Posavja
Oglasili so se fantje in dekleta iz Posavja z nekaj opravljenimi vzponi. Že malce starejšega datuma (27. 9.) je plezarija Sandre Voglar in Maje Lobnik v Jerebici. Zmogli sta znano in popularno lepotico Sivi ideal (VI/V, 450 m), pohvalili skalo ter izpostavili resnost plezarije. Razmere so bile ugodne.
Minulo sredo (03.10.) pa so plezali v Rušici. Matej Zorko in Goran Butkovič sta poskušala v Lijaku, vendar sta zaradi mokrega zgornjega dela zavila v Kuštrasto. Gorazd in Nejc Pozvek sta se ogrela v Direktni, nato pa sta zmogla še Ago s prijatelji. Originalna Aga je bila v raztežaju, kjer jo obide omenjena varianta, precej mokra. Drugače so bile razmere super. Južna stena Rušice ponuja ugodno plezanje še do konca oktobra, novembra pa je sonce že tako nizko, da južna pobočja Špika ukradejo prav vse sonćne žarke.
Srečno!
Tomaž Jakofčič
Foto Luka Zazvonil