Mogočna veriga Poliških Špikov, hrbtenica najvišjega in najveličastnejšega v gorovju Zahodnih Julijcev
Mogočna veriga Poliških Špikov, hrbtenica najvišjega in najveličastnejšega v gorovju Zahodnih Julijcev, doseže svoj vrh na »kraljevskem Montažu« (Kugy), od tam pa na zahodu le počasi izgublja vrtoglavost prepadnih skalnih obzidij in izpostavljenih grebenskih rezi. Nad globokima dolinama Reklanico na jugu in Dunjo na severu se zahodni julijski velikani še zadnjič poženejo v nebo. Njihove južne strmali že dajejo slutiti blažje obline in bolj človekoljubna pobočja, na sever pa ti Montaževi vazali še vedno brez zadržkov razkazujejo svoje navpične, nebotične trdnjave, dvigajoče se iz zatrepov najbolj divjih sotesk vseh Julijcev. Iz Clapadorije, ki steza svoje brezdanje korito med zahodne Montaževe prepade in severne previsne plati Curtissonsov, ter iz grape Sfonderat (iz furlanščine jo prevedemo kot Brezno; kako pravšnje ime), ki se visoko zgoraj izteče na globoki škrbini Vandul, ostro zarezani med vzhodno stoječim Zabušem in našo goro na zahodu.
Strma peč (2379 m)
Strma je Strma peč nad Dunjo. Foto: Mitja Košir
V skorajda povsem furlanskem kulturnem in jezikovnem okolju je naša gora vendarle ohranila svoje starodavno slovensko ime (na italijanskih zemljevidih je napisano ime Monte Cimone). In kako ji je po meri, čeprav je vendarle res, da je strma le z juga, s severa in zahoda pa je divja in prepadna. In ker še velja reklo starih Latincev, ki pravi
nomen est omen, se bo treba po strminah Strme peči krepko potruditi, zagristi v kolena in po žicah in klinih tudi krepko zavihati rokave.
Prostrani pašniki planine Pecol (1502 m) pod južnimi ostenji znamenitega Montaža so naše južno izhodišče in pot od tam, lepo speljana visoko nad globeljo doline Reklanice (Visoka pot oz. Via Alta ), nas popelje po južnih vznožjih Curtissonsov in Zabuša daleč na zahod, pod ostro izbrušeno škrbino Vandul (Forca Vandul, 1986 m). Po širokem travnem dolu se mimo zanimivih erozijskih tvorb v pasu konglomeratnih kamnin vzpnemo na škrbino in levo ob njej splezamo ob odličnih varovalih preko gladke, strme in sem ter tja navpične stene na greben stranskega vrha naše gore, na Pizzo Viene (2037 m). Od tod do vrha Strme peči, k bivaku Sandro del Torso, ki tam gori vabi pustolovce k preživetju kakšne vznemirljive noči visoko pod zvezdami, tik pod nebesnim svodom, ni več ne težko in ne daleč.
Iz dna doline Dunje nas čaka nekaj povsem drugega, resnejšega, zahtevnejšega. S ceste, ki pelje na Rudni vrh, se po zapletenem (zahtevnem) potovanju po strmih pobočjih nad planino Costa di Goliz vzpnemo na planino Sotgoliz in tam na njenem zgornjem robu naletimo na bivak Cividale (1414 m). Tukaj je vsakršnih manj zahtevnih pričakovanj konec, vzpon po v železje okovani, zahtevni poti Norini, ki pripelje na sončne plati Strme peči naravnost iz severnih globin, pa je seveda veliko in cenjeno gorniško dejanje.
Kako so nekoč na našo Strmo peč hodili divji lovci iz okoliških dolin? Kdor še zna stopiti na živalske stečine in zna najti starodavne lovske prehode, ta bo vedel odgovoriti. Vsi ostali pa verjemimo, da je takim goram, kakršna je Strma peč, stvarnik namenil veliko lepega, a tudi skrivnostno vznemirljivega, le na pot se moramo podati, »opremljeni« z zadostno količino volje, moči in znanja. Na vrhu takšne gore kot je naša, nas čaka razodetje posebne, julijsko poduhovljene sorte.
In kako na Strmo peč z juga in severa? Sezite po knjigi Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998), poglejte pa tudi na zemljevida Julijske Alpe – zahodni del 1: 50.000 in Alpi Carniche Orientali, Canal del Ferro 1: 25.000.