Poravnava dveh starih dolgov, izpred več kot trideset let.
Četrtkova zgodba
Gora Križ
In topa Dolkova špica
Opozorilo. »Prižgala se je rdeča lučka od zračne blazine.« Ana hip pomolči. »Kaj ne bi raje obrnil?« Naj se odpovem četrtkovemu izletu? Ni govora! »Ni povezano z motorjem. Bom dal jutri preverit, za kaj gre.« Močneje poženem. Po nekaj kilometrih se prižge še nekaj oranžnih lučk, tudi od motorja. Ta pa še kar lepo prede skozi ovinke. Ponovno zaslišim: »Ne bi obrnil?« Molčim. Naenkrat motor nekajkrat cukne in dokončno obmolkne še on. Po nerodnem spravljanju avta s ceste in nasvetu prijatelja kličem AMZS. »… sem na cesti za Jezersko…« Šofer tovornjačka je zabaven možak in med vožnjo proti Kranju skrbi za prijetno vzdušje. V njihovem centru ugotovijo: »Alternator je šel, pa se je izpraznil akumulator. Kaj lučka od baterije ni nič svetila?« »Ni, ne. Zgodilo se je čisto brez opozorila.« Avto konča izlet pri avtoelektričarju. Na vožnji proti domu z Aninim avtom sva že žejna in lačna. »Veš kaj. Bova šla na izlet pa v soboto.«
Ko sem avtoelektričarju ob prevzemu avta potarnal, da lučka sploh ni svetila v opozorilo, je povedal: »Krtačke so bile verjetno že dlje časa zanič. V takem primeru lučka ne more več goreti. Zato je treba pred vsakim vžigom preveriti, če gorijo vse kontrolne lučke.«
Kje so začetki Slovenije? Vedno govorijo o raznih koncih Slovenije. So njeni začetki pri izvirih najpomembnejših slovenskih rek? Na najvišjih vrhovih? »Izberi dolino, ki ti je všeč, jaz pa bom goro nad njo.« Meljeva. V Tamarju sva bila pred kratkim, Vrata jo ne zanimajo, Krma bi nekako bila, Trenta je daleč. »Krnica? Seveda! Že dlje časa si želim tja.« Sobota. Pri prvem ovinku vršiške ceste dobiva zadnje prosto (ali prvo izpraznjeno) parkirno mesto. Vrhovi so zgodaj v družbi oblakov. V Krnici gledava velik odlom. Krasen in veličasten je. Sveže lomljena skala je lepih in toplih barv. Anini načrti so bili v dolini Krnici. »Skupaj bi lahko šla do Kriške stene. Kaj praviš?« Molče hodi naprej. Razložim ji svoj načrt. »Do stene greva skupaj. Če bo vreme dobro, nadaljujem na Dolkovo špico. V kolikor vreme ne bo zanesljivo, grem samo na Križ. Če pa se bo poslabšalo, bom hitro nazaj v dolini.«
Sveže obdelana stena nad kočo v Krnici
Marjan. »Na skali visi nekaj kovinskega.« Podobno je vponki. »Grem pogledat okoli skale«. Na lično izdelani črni vponki je s svetlo sivima vijakoma v podobi planik pritrjena ploščica. Marjanu v spomin. Pod skalo je celo kovinska škatla s spominsko knjigo. Brskam po spominu, katerega leta sem edinkrat šel iz Krnice čez Kriško steno, pa na Škrlatico. Na Dolkovo špico takrat nisem šel. Istega leta bi lahko to bilo. Nisem navdušen, da preminule priklepajo s spominom na smrt. Pod isto skalo se rojeva živa voda. Radoveden sem, kdo vse je vpisan. O, največkrat je Marjan! Listati začnem od začetka. Zapisani vtisi so zanimivi. Na tem mestu se beležijo, se srečujejo prijetne misli ljudi!
Spomini.
30.10.2000 S seboj sva prinesla tudi mamin spomin.
07.10.2001 Prihajamo, odhajamo, odidemo?
29.10.2002 Zopet je leto naokoli in že spet smo se vrnili k Marjanu! Skoraj vsako leto ga obiščemo in to iz srca!
1.11.2002 V spominih na preteklost, se nam kaže naša prihodnost!
31.10.2003 Zopet smo prišli na obisk prijatelji.
31.10.2003 Srečujemo se na istih poteh, le naši cilji so drugačni.
1.11.2004 Jože (Šepič), del poti sva prehodila skupaj, bila je lepa zanimiva! Pod belimi vrhovi Himalaje te je tvoja pot pripeljala v druge svetove, v druge dimenzije, srečno!
9.8.2005 Lepa dolina, nevarna pečina.
17.7.2006 Trije prijatelji s štirinožnim potepuhom R. uživamo pod Kriško steno in si pljuča polnimo s prano.
Spomnim se Nejca, ki so ga prav tako vzele gore. Radi prebiramo njegovo Pot. Morda je za gore dal vso svojo dušo, kateri je njegovo telo le sledilo in se spojilo z gorami. Začnem hiteti za Ano. Droben kamenček zasije sredi gruščnate potke in ulovi moj pogled. Samodejno ga poberem in vtaknem v žep. Za spomin.
Prisojnik je mogočen iz vseh strani, tudi z roba Kriške stene
Steber kot spomenik. Stena ni strma. Lezem s poti, da bi za robom naredil kar najboljšo sliko postavnega stebra. Brez posebnega uspeha. Nekaj korakov moram sestopiti po zagruščenih skalah. Zaupaj grušču, da bo držal korak, se spomnim lastnih besed, dovolj trdno (odločno) stopi. Ravnam se po napotku, ki ga občasno dam drugim in hitro sem pri rdeči oznaki na skali. Na desni strani stene pogosto krepko zaropota padajoče kamenje. Rob stene menja strmino, klimo, obljudenost. V vseh smereh je videti ljudi. Na Stenarju je večja skupina. Križišče je kraj odločitve. Ali Križ ali Dolkova špica.
Podi. Na široki plošči pri škarpljah leži skala in na njej stoji velik možic. Zakaj mu na vrhu ne bi dodal drobnega kamenčka? Pazljivo ga položim na vrh kompozicije in naloženo kamenje se začne podirati v višini kolena. K sreči mi uspe zadržati največjo od skal, da se ne sesuje na nogo. Večina možica ostane cela. Gornji del sestavim na novo. Prečenje podov je kljub dolžini prijetno, le višine ostajajo enako visoke. Razveselim se strmine. Sestopajoči. Ustnice na utrujenih obrazih izoblikujejo vprašanje, koliko je še do koče na Kriških podih. Vsakokrat se obrnem in pomislim, kaj naj jim odgovorim. Da bo čas dejanski in jim obenem ne pobere ostanka volje. Blizu roba, z bogastvom kamnitih skulptur, je speljana ena od uhojenih variant. V Rdeči škrbini se je trojica že ločila od nahrbtnikov, dva pa se še pripravljata za lahkotnejši vzpon na Dolkovo špico.
Rogljica je videti rezervirana samo za alpiniste, gamse in ptice
Topa špica. Spomnim se Gustijeve pripovedi, kako sta šla z Dragom na Škrlatico čez Dolkovo špico. Občutek sem imel, da je o Dolkovi govoril z večjim žarom kot o Škrlatici. Podolgovata gora nima ošiljenega vrha. Pot postaja vse lažja in priložnosti za sukanje vratu je vse več. Vrh Jalovca se pokaže točno za Prisojnikom, v ravni črti! Hitra Hrvata, ki hitita za mano, ustavljam z občasnim lovljenjem motivov. Prijetna sogovornika sta. Pot bosta nadaljevala na Kriške pode čez Križ in Stenar. Seveda sta bila na Škrlatici. Raven vrh. Trojici Slovencev se ne mudi z njega. Ob svojem času bodo šli je do bivaka iv. Črn oblak nad Škrlatico zmoti Hrvata, tudi mene napelje k razmisleku. Vodja, ki ima med poležavanjem glavo naslonjeno na skalo, odpre oči. Takoj ugotovi, da bo večji oblak potegnilo naprej, plohe ne bo.
Prva stran iz vpisne knjige.
V osrčju gora, kjer gams je doma
kjer sonce kraljuje in veter domuje
kjer tujec sem – tu sem gost
jaz tiho uživam dan prost.
. . . .
In vrh očara me –
s svojimi brati . . . .
skrivaj pomislim –
tu bi želela ostati.
. .
Ozrem se v dolino
tja zdaj vodi me pot.
Tam polno skrbi je
Tam življenje je zmot.
Dolkova špica s podov nad bivakom štiri
Križ kraž kralj Matjaž. Na podih se odločim. Kdo ve, kdaj bom imel naslednjo priložnost biti na Križu. Pred leti nisem čutil potrebe iti tja gor, čeprav sva šla z Ano zelo blizu. Gora ni kar tako. Po njej so imenovali pode, jezera, steno. Z vrha se krasno vidi Pogačnikov dom. Koča ima zanimivo lego – stoji na enaki oddaljenosti od Triglava in Škrlatice. (Ista razdalja je še med: Domom v Tamarju in vrhom Jalovca, Mihovim domom in vrhom Razorja, Kočo pri izviru Savice in vrhom Prisojnika, Kovinarsko kočo in vrhom Rjavine. Približno enaka razdalja med domom v Krnici in Stenarjem pa se zdi naključje. Pogačnikov dom stoji skoraj točno na polovici ravne črte med vrhoma Prisojnika in Triglava.)
Srečanje. Z Ano sva za klic dogovorjena ob šestih. »Šele na vrhu stene sem. Vrnem se malo kasneje…« Sredi enega naslednjih stavkov izgubim zvezo. Sestop čez steno je nova izkušnja. Pridih stare, klasične gorske poti. Z varovali le na mestih, kjer je to nujno potrebno. Miganje na levi. Miška ubeži roki, tipajoči za skale. Vračunal sem se v času. Prepočasi sestopam v dno kotla. Na levi večkrat zabobni, še vedno pada kamenje v grabnu. Kakšni kupi kamenja so v kotlu! Končno se da hitreje sestopati. Navzgor hiti gornik. »Koliko je ura?« me vpraša, dolnika. Zanimiv človek. Še ročne ure nima, kaj šele višinomer ali celo GPS. »Sedem čez sedem.« Oddahne se. »Potem imam še čas.« Gre do Pogačnikovega doma. Dobro uro ima do sončnega zahoda vrh stene in nadaljnjo slabo uro do teme na podih.
O, onega stolpa na Veliki Ponci še nikdar nisem opazil…
Večerni sprehod. Kasnim precej več kot pol ure. Občutek je dober, če te nekdo čaka pri koči. Počitek je nujen. Vesel sem tudi Anine gotovosti med njenim samotnim sestopom v dolino. Čehi so poleg naju edini gostje. Barve bledijo v sivino večernih gora. Še zadnji pohod, dolinski sprehod. V mraku planine brezdelno postopajo krave. Stopim do najbližje. Da pokažem, kako se ne bojim nekaj stokilske mase. Videti je bojevita, proti meni opleta z rogovi. Ko druga pristopi po malo človeške pozornosti, jo prva začenja gnati v stran. »Ti si ena krava! Dovolj je, pusti jo! Ne misli, da se bojim tvojih rogov,« zavpijem in stečem za njima. Prva pogleda izbuljeno in druga prijazno! Zadnji koraki do ceste pridobijo na teži.
Zaključki. Imela sva lep dan, spomin na sitnosti z avtom je zbledel. Ne spomnim se, ali sem se tega domislil takrat ali kasneje: že v drugo sem moral pri nekem mejnem kamnu klicati na pomoč, tokrat cestne reševalce. V četrtek sva namreč obtičala točno pri dveh starih mejnih kamnih, ki sta označevala deželno mejo med Kranjsko in Koroško. Nečesa se lani na Peci nisem naučil, da se je izkušnja ponovila v nekoliko drugačni obliki. Bi lahko bilo kaj v zvezi z mejo?
V prejšnji zgodbi je bilo vprašanje: »V katerem kraju (kako daleč) prvič lahko zagledamo Jalovec, ko se po glavni cesti peljemo mimo Mežaklje proti Ratečam? Kaj pa Visoko Ponco?« V Kranjski Gori, že blizu odcepa za Čičare, se ga da videti za Slemenovo špico. Visoko Ponco pa za Ciprnikom oz. Vitrancem že v Gozd-Martuljku, vsega 700 metrov po tistem, ko prvič ugledamo Špik.