Zelo zanimivi Zelenci, pa malo Male Pišnice in veliko Slemenove špice
Četrtkova zgodba
Zelenci
Vodni ovinki ob poti na Slemenovo špico
Po eni od slovenskih pripovedi, ki ji najdemo vzporednico v Belorusiji, je stari ajd takole poučil hčerko, ko mu je prinesla pokazat orače: “To so ljudje, zarod, ki bo ostal, mi bomo pa vsi pomrli.” Kot kaže, se je to prerokovanje v zadnjem času uresničilo, saj se stari ljudje spominjajo, da so v svoji mladosti še sami videvali različna bajna bitja, zdaj pa skorajda nič več. Današnji ljudje nimajo več časa in potrpljenja, da bi intuitivno prisluškovali utripu narave. Tega, česar ne zaznavamo, pa za nas tudi ni. (*)
Vode je v izobilju. Ne znam se odločiti, kam. V dolinah, mimo katerih vozim, povsod vidim možnost dežja. Tudi Tamarju tako kaže. Čakam, kaj bo in mimogrede obiščem Zelence. Tu je pa lepó! Visoka Ponca odseva v širokem izviru. Bo šlo ali ne bo šlo tja gor? V Planici spregovorim z domačinom redarjem. Potipam, kaj meni o vremenu. Skomigne z rameni. »Zaenkrat kaže še v redu. Ko se bodo oblaki spustili v Tamar, lahko pričakujemo dež v petnajstih minutah tudi v Planici.« Mislil sem višje, a je videti, da vreme za visokogorje ni primerno. »Ja, v takem vremenu je treba malo improvizirati. Recimo – greste na Slemenovo špico.« Ha, omenja moj rezervni načrt…
Čeprav nekateri raziskovalci trdijo, da so bili Kelti prvi oboževalci božanstev vodá, jim drugi oporekajo (G. L. Gomme) in te navade pripisujejo srednjeevropskim domorodcem (Slo-Venetom?). Na dan poletnega solsticija so ta predkeltska plemena imela navado obiskovati izvire in častiti posvečene vrelce vodá. Ta praznik še danes obstaja in se je spremenil v vigilijo sv. Janeza Krsnika, v Franciji pa je znan pod imenom “La Lunade”. V Sloveniji so ostanki teh navad v raznih krajih še vedno ohranjeni, npr: Gorenja Trebuša, Pod gorami – Bele vode, Jelični vrh nad Idrijo, Idrija (Pavel Medvešček, referat, SISK) Primorska. (***)
Dva izvira. Močan šum vode vleče k šumelišču Nadiže in navzgor k njenemu izviru. Svetli oblaki pokrivajo Ponce. Presenečen sem, ko začne voda leteti iz zraka. Živžav spodaj na travniku je v trenutku presahnil, verjetno je stekel v kočo. Vedrim pod vejami nizkega drevja in čakam, kaj bo. Malo me bo okopalo, pa kaj! Vodna zavesa zastira pogled skozi dolino. Tako nenadoma kot je začelo, je deževati tudi prenehalo. Od zvokov ponovno prevladuje močan šum belo razpenjene vode. Tako tiho in neopazno priteka iz skale. Ob izlivu vode iz gore je vgrajen in ograjen vodovod. Gora je grdo ograjo že začela po malem predelovati.
Kupalo naj bi bil severno-slovanski bog vode, čigar lik se je takoj po pokristanjenju spremenil v lik sv. Janeza Krsnika. Tako voda (v obliki rose, ali pa morske vode) kot ogenj sta bila bistvena v izvajanju rituala tega boga. (***)
Tiho in mirno se izliva voda iz skale
Črna voda. Vrnem se k avtu preobleč in menjat nahrbtnik za lažjega. Zlahka se odpovem Ponci in izberem pot, ob kateri je veliko vode. Prvi tamarski slapič bolj teče kot pada čez skale. Drugi je napol skrit v zajedi. Tretji ni več slap, je le polzenje vode preko stene. Na vrsti je ugotavljanje, kako nastaja tako glasno pretakanje vode po grabnu. Uf, hoja ob vodi je prijetnejša kot po poti, ki je med ozkima stenama skorajda ni več. Obrušene sive skale med tolmuni imajo majhne črne vsadke. Kar malo žal mi je, da se pot vzpne iz grabna in zavije v levo. Je to vsa voda ob poti? Višje opazim še luže na skalah. In nad strmim meliščem še slapček, ki dobiva vodo iz sten Mojstrovk. Gledam meglice, kako ovijajo Jalovec, oblake, ki drsijo čez Kotovo sedlo. Upam, da so danes za menoj vsa srečanja z vodo.
Izjemni estetski in poetični čut slovenetskega naroda se odkriva tudi v opisovanju naravnih pojavov, kjer dosega svoj vrhunec. Večkrat najdemo v raznih pesnitvah tudi sugestivno opisovanje gorskih meglic, ki se v luči (soncu) nenadoma razblinijo, oziroma izginejo/vrnejo v Belina! (***)
Tiha voda. Šele ob napolnjenih kotanjah se spomnim tega priljubljenega motiva s Slemena. Kako sem pozabil? Višje in nižje dopolnjujejo prostor posamezni macesni. V vpisni knjigi preberem, da so jo danes prinesli gor iz Medvod. Na vrh ni več daleč. Špica daje pogled na oblake v gorskih dolinah vsako minuto drugačnega. Okna, skozi katera sveti sonce, se vseskozi premikajo. Kot bi nekdo posamezna področja osvetljeval z reflektorji. Voda v kotanjah je mirna, temna, z dobrim odsevom sten Mojstrovk. Tiho je med sestopom v tihoto Tamarjevega gozda. Lepo je videti deževen oblak, kako se nizko in tiho prazni v Dolini. Sleme je čarobno, Tamar čudovit. Vendar je to težje videti kot čutiti. Je Jalovec že gorska, gorniška svetinja?
Svetinje so nam lahko različne stvari – lesketajoči se kovinski obeski, ki jih nosimo okoli vratu, takorekoč »na srcu«, tisto, kar je nekaj svetega, cenjenega, (npr. stare vrednote, relikvije), ponekod v osrednji Sloveniji pa so tako imenovali tudi roje begajočih demonskih luči, ki so se ob nočeh prikazovali nad močvirskimi travniki in gozdnimi vrhovi (svetinje, svetije, svetje). Vse omenjene značilnosti se kot mirum, sanctum, maiestas povezujejo tudi v naši knjigi (torej to, kar je ljudem čudno ali čudovito, sveto ali častitljivo ter veličastno ali vzvišeno). (**)
Na Slemenu
Uganka. ez dober teden se z Ano odpravljava na kratek dopust. Sosed: »A v Kranjsko Goro gresta? Potem bosta srečala Andreja, ki bo nabiral kondicijo za Peru.« To pa ne. Ko bova midva začela hoditi navzgor, se bodo oni že vračali; ne bova hodila v visokogorje, tiste poti so slabo obiskane. Rada bi kaj lepega videla in spoznala kaj novega. Andreja seveda nisva srečala, njegove uganke iz Planinskega vestnika pa tudi ne rešim pogosto. Gora ne poznam tako dobro oziroma jih skušam spoznati na drugačen način. Presenetljivo pa je, koliko ljudi jih pozna zelo, zelo dobro! Zadnje ugankarske slike so večkrat posnete z močnim teleobjektivom. Na pohodu ob Savi Dolinki mi je kapnilo vprašanje tipa »Od kod spoznamo naše gore?«: V katerem kraju (kako daleč) prvič lahko zagledamo Jalovec, ko se po glavni cesti peljemo mimo Mežaklje proti Ratečam? Kaj pa Visoko Ponco?
Zelenci. Je to ime vilincev, škratov ali kaj? Banalna razlaga - zeleno se vidi voda nad sivim mivkastim dnom. Običajno so vsi izviri obkroženi z zelenjem. Igra podob je tu bujna. Kot bi gledal leseno glavo v starem podrtem drevesu… odsev drevja, ulovljeni sončni žarki, sence na dnu vode, vse je v spreminjanju svetlobe in barv. Različni ob različnih urah dneva, drugačni ob isti uri drugega letnega časa. Prvi izvirčki so pravzaprav v gozdu! Okolica je čudovita, celo čudežna. Ciprnik polni pogled. Zanimive so enake razdalje med Zelenci in Ciprnikom, Zelenci in mejnim prehodom, Ciprnikom in Slemenovo špico, Visoko Ponco in Slemenovo špico. Ampak da se od tu vidita celo beli špici Kukove špice in Špika, tega ne bi pričakoval!
Ne smemo pozabiti niti egipčanskega Ozirisa, ki je imel kožo zelene barve. Zelena barva je v prvotni tradiciji predstavljala “stvaritev” in zunanjo prenovo, oziroma plodno/rodno zedinjenje vode in Zemlje. (***)
Rosno mlada Sava, preden priteče v glavno jezerce Zelencev
Zelenci v tretje, četrto in peto. Prvi dan jih greva pogledat, drugi dan peljeva tja celo prijatelja. Prepričan sem, da še nisem opazil vsega, kar se da videti. Tudi tretji dan greva z Ano ponovno občudovat Zelence. Mimo pridejo otroci. »Kaj slikate?« vpraša eden izmed njih. »Vidite tale kamen, obsijan od svetlobe, tule se vidi, kot bi bila podoba…« Takoj se nabere cela skupina, vsi strmijo v osvetljen kamen v gozdu. Ko se umakneva , jih pristopi še več. Vsi negibno strmijo v isto točko na tleh. Učiteljica starega kova zakliče: »Tja zadaj pa ne hodit, ker so tam kače.« Pa komu je padlo na misel, da bi šel tja? »Če so res, potem jih grem gledat in slikat,« se smejem. »Zares so, enkrat sem jih videla sama.« Bila je prepričljiva. Tisto grmovje ob poti, kjer je zabit kol z naslikano podobo kače, sva raje obšla skozi redek gozd…
Artemis, boginja Lune in studencev, Apolonova sestra, je bila pri praslovencih soproga in sestra Sonca, znana pod raznimi imeni, kot so Belisama, Matoha, Matica, Zlata baba, Bela žena, Božja deklica (vodna nimfa) in pozneje Lepa Vida. Ni težko razumeti, da je to zadnje ime izšlo iz Svetovida, (poznega naziva Belina). Iz legend vemo, da je bila slovenska Kačja kraljica (teriomorfna podoba Bele žene ali boginje Matere Zemlje) lastnica skrivnostnega “velikega zaklada”. (***)
Na Špico skozi Malo Pišnico. Šla bi skozi dolino, po lovski poti do Grla in na Sleme. Dolžine doline nisem ocenil pravilno. Podcenil sem zahtevnost brezpotja pod spodnjo potjo. Lazenje mimo stolpičev se zavleče, zato sredi soteske že delno utrujena in pretežno časovno zamudo zlezeva kvišku, k poti. Dobra lovska steza se nad lovsko kočo izgublja med drevjem, ki ga je podrlo plazovje. V koncu doline, kjer dokončno izgubiva sled, najdeva slapič Male Pišnice. Izvira pod Slemenovo špico! Dan se izteka. Najlažje in najhitreje se je vrniti po lovski poti in skozi dolino. Zračen gozd je prijeten, osvežujoč, pomirjujoč, porajajoč pozitivne misli…
Sloveneti so bili narod, ki je častil v ogromnih, naravnih, gozdnih katedralah svojegs velikega, svetlega boga (Ivo Petkovšek ga imenuje Belin, Zmago Šmitek omenja Belboga; op. IS.), katerega niso mogli nobeni zidovi vkleniti (sami Grki nam to pričajo)! (***)
Rastlinje se meša z njenim odsevom – Zelenci malo drugače
Grlo. V četrtek v prvi prestavi voziva počasi navkreber. Da ne bi po nepotrebnem dvigovala prah. Navzdol pripelje nadzornik TNP. »Kam pa?« Nenavadno vprašanje. »V Tamar.« Sredi dopoldneva gorá ne omenjam. Nejevoljen je. »Ni prav tako, no.« Tuhtam, da pravila niso povsem jasna. Promet je prepovedan med osmo in osemnajsto, vseeno pa ob dodatnem plačilu dovoljujejo izvoz med dvanajsto in drugo. Ker pa nadzornik svoje delo opravlja s srcem, ima prav! Nisva za vzgled, ne. Odcep za Grlo je v Tamarju jasno označen, pot pa je ob hudourniku nejasno speljana. Večino jo je izbrisala voda. Lovljenje najboljše trase je zanimivo početje. Občasno se pokažejo stare markacije. Na najožjem delu (v grlu) je najbolj razsuto, moč deroče vode najbolj očitna. Rob je zelen. Z Ano si razdeliva nalogi – ona želi občudovati sonce (se posončiti), mene zanima iskanje poti za v Malo Pišnico. »Vrnem se v približno eni uri.«
Častili so na posvečenih gozdnih jasah nedotakljivo LUČ, ki je predstavljala transcendentnega, skritega boga, ki se je razodeval človeku v razumljivem ognju, oziroma Soncu, in se odeval z lučjo. Častili so bleščečo, penečo, tekočo vodo, ki je omogočala Materi Zemlji plodnost. Vodo, katere se ne da stisniti v pest, ki spreminja svoje fizično stanje, ki hlapi in se v preobleki lahne, gorske meglice (utelešene Vile ali celo Kozla – poslanca mogoče duše in naposled ozvezdja; Trstenjak, “Novice” 1864 l. 14) vije proti nebu, proti Božanstvu, večni Luči; vodo, v kateri se zrcali Luna… (***)
Tisočletnik. Odneham z tipanjem terena, kje bi našel odcep poti in raje začnem iskati macesen. Če sem pravilno razbral s karte, bi moral stati na levi, za grebenom. Ko zaidem v borovje, se zavem da tam ne more stati. Premakniti pa se tudi ni mogel. Stran s karto – poglej, kje bi lahko rasel. Blizu grebena gotovo ne, je preveč izpostavljeno nevihtam. Spodaj zagledam lep log iglavcev. V njem ga moram iskati. Da je pravi, ugotovim po deblovi debelini in močno pohojenem podnožju. Tisoč let naj bi doživel macesen. Koliko informacije vsebuje v sebi, koliko sevanja sonca, lune in zvezd je prejel, koliko vode se je zlilo po njem, koliko vetra je zašumelo skozi njegove veje? Tudi druga drevesa ob njem so čudovita. Čas je za vrnitev k častiteljici sonca.
Ker mit sega v globine človeške zavesti, je mitološko mišljenje še danes vtkano v vsakodnevno življenje posameznika, čeprav se navzven pokaže le občasno in morebiti v drugačnih oblikah kot nekoč. (**)
Lepo šumi voda v grabnu, ko se pretaka med skalami
Studenec. Kmalu prideva do vode, lepo urejenega studenca, ki kar vpije po pitju. Tekočina med zelenjem polzi proti strmemu pobočju. Nisem pričakoval še ene vode ob poti na Špico. Višje je v pobočju veliko starejših macesnov. Sedaj sva že visoko nad Malo Pišnico. Sleme. Voda v kalih je kalna. Na zanimivem in položnem vršnem zelenem pobočju leži nekaj posebnih skalc. Običajni po videzu, neobičajni po občutju. Srečava nekaj srečnih obiskovalcev, na njihovih obrazih se zrcali dobro počutje. Na pobočju leži nekaj starih podrtih dreves. Voda jim je površino sprala v čiste in sivkasto zglajene linije. Oblaki nad Mojstrovkami so izginili v neznanokam. Nekdo zgoraj je dal gretje na vso moč.
Mit torej ni nekaj povsem izmišljenega in se vsaj do neke mere ujema z doživeto resničnostjo. Zato je bistveno vprašanje, kako pojmovati sporočila mitov: dobesedno ali simbolično. Sprejemljiv odgovor bi mogoče bil, da je razumevanje mitološkega jezika predvsem ločevanje med tistim, kar se da izraziti z navadnim jezikom in tistim, kar se da izreči le na »mitološki« način. (**)
Drne. Sestopava proti popoldanskemu soncu. Pripeka sproti suši kaplje vode, ki se izloča iz obraza. Do grabna z osvežujočo vodo se vleče. V njem živahno žuborenje deluje osvežilno na voljo, ustekleničena tekočina kasneje pri koči pa na telo. Voda, voda. Verjetno večina tamarske voda privre na dan v Zelencih. Ustaviva na drugem parkirišču, takoj za izvirom. Malo korakov je potrebnih do dolgega in starega lesenega mostu čez Drne, slikovito močvirje. Tako prijetno je samo sedeti na lesu, opazovati in čutiti čudovito pokrajino. Od kod Zelencem ime? Menda po zeleni barvi vode. Zakaj so tisto jezerce poimenovali v množini? Pravzaprav je izvirov več in večinoma so v gozdu. Kdo ali kaj so bili nekoč »Zelenci« pod Cimprnikom?
O vsem tem bodo kmalu pripovedovali le še arhivski zapisi in knjige, kakršna je naša. Medtem pa si bo človeška imaginacija poiskala nove in drugačne poti za sprostitev mitološkega potenciala, ki je zagotovo še v nas. S tem ko pozabljamo stare, “izumljamo” nove mitologije. Junaki sodobnih mitov niso več bogovi temveč osebe iz stripov, reklam, filmov, športa, literature, estrade. Vplivne in pomembne so (v dobrem in slabem) tudi politične mitologije. Človek torej še potrebuje to, kar so nekateri poimenovali mythomoteur, ta obstaja še vedno nepogrešljiv del njegovega življenja. (*)
dr. Zmago Šmitek,
Mitološko izročilo Slovencev – Svetinje preteklosti:
(*) - iz zaključne misli
(**) - iz predgovora
(***) Ivo Petkovšek, Belinov kodeks (Kdo nam je ugrabil Belina?)