Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kumlehova glava

Vzpon nanjo je dejanje, nekje vmes med pustolovskim in raziskovalnim podvigom, vendar le pogumno in brez strahu

Divje razbitine negostoljubnega sveta, ki se z Robičja in preko Vavovja spuščajo na sever, k sotočju Velike in Male Pišnice, so podaljšek dolgega grebena z viškom na nebotičnih Mojstrovkah, koder se vse to razdrapano skalovje pripenja na osrednjo julijsko verigo. To je kraj, ki ga je božja previdnost namenila domovanju divjadi in ga v ta namen tudi opremila. Vse prepadne strmine tega grebena so prav do vrha poraščene z gosto, temno zeleno preprogo ruševja, na severno plat, v Malo Pišnico pa se kot obrambni zid grezijo prepadna ostenja, zaradi svoje hude krušljivosti nevabljiva, nezanimiva celo za alpiniste. In vendar se tudi v takšnem labirintu divjih grap, ostrih skalnih škrbin in neprehodnega zelenja najde cilj, nepomemben tako po višini kot lepoti, zato pa pisan na tisto gorniško dušo, ki zna bolj kot zahtevnost podviga ceniti veličastnost obzorij.

Kumlehova glava (1788 m)


Julijski gradovi s Kumlehove glave. Foto: Mitja Košir

Vzpon nanjo je dejanje, nekje vmes med pustolovskim in raziskovalnim (iskanje prave poti v zelenem labirintu) podvigom, vendar le pogumno in brez strahu. Ni ne težko in ne daleč, zato pa na koncu, torej na vrhu, čaka odločnega stezosledca dragoceno darilo. Čeprav je tam zgoraj prostora komaj kaj več kot za skrinjico z vpisno knjigo, smo se znašli v razkošni oazi miru in tišine, na nebeškem balkonu, ki kar kipi od mogočne simfonije veličastnih razgledov po bogastvu vsega najlepšega v tem koncu Julijcev.

Z izbiro pristopov na naš vrh ne bomo imeli težav, saj tja gor pripelje ena sama, drobna, skozi goščavje izsekana stezica in še na njej moramo paziti, da nas ne zapelje kakšna, na videz udobnejša gamsja stečina daleč od našega cilja. Do začetka naše pustolovščine, na sedelce (1500 m) med Kumlehovo glavo in sosednjim, vendar nižjim Mavrincem, ki je zanj še ohranjeno lepo domače ime Špica v Sedelcih (1562 m), lahko pridemo z vršiške ceste, ki jo zapustimo nekoliko pod Kočo na Gozdu (1226 m) in sledimo lepo speljani lovski stezi, lahko pa se na sedelce povzpnemo tudi neposredno iz Kranjske Gore, natančneje od hotela Erika, ali še bolj natančno, z druge serpentine vršiške ceste tik nad hotelom. Tu se oprimemo gozdne ceste, ki zavije desno strmo v gozd in se kmalu spremeni v kolovoz, le-ta pa se še nekoliko višje, v dolinici Za Kumlehom izteče v lovsko pot, speljano v širokih, zložnih ključih na sedelce, kjer se združi s potjo z vršiške strani.

Od tod dalje bomo korak zastavili le še naravnost navzgor proti severu. Najprej po ozkem, poraslem grebenčku, nekoliki višje bomo po ozki polički obšli poraslo skalno glavo in zgoraj »utonili« v širno plantažo zelene nadloge. Vendar nikoli ni tako hudo, kot je videti na prvi pogled, saj je tudi tukaj, kot marsikje drugje po naših gorah, dobra roka poskrbela, da popotnik, kadar se spopade z gostim ruševjem, ne obupa že na prvem koraku. Visoko pod vrhom moramo prestopiti ozko, nekoliko izpostavljeno škrbinico, potem pa le še strmo navzgor, po pravcatem izsekanem predoru skozi nepregledno rušnato valovje na oster, izpostavljen greben in po njem v nekaj korakih na vrh.

Zdaj smo tam, kjer je vsega na pretek. Kljub bližini hrupne vršiške ceste tu vladata božji mir in tišine, in kljub temu, da stojimo na vrhu skromne višine, tod kraljuje komaj umljiva pestrost panoramske ponudbe. Toliko vsega se nam razkriva tam zgoraj, da nam je že med sestopanjem, seveda po isti poti, jasno, da bomo na to našo glavo še prišli preverjat, če je vse to res, ali se nam je le nekaj lepega sanjalo.

Zato pa zares poglejte v knjigo Vladimirja Habjana Manj znane poti slovenskih gora (Sidarta, 1999) in na zemljevid Kranjska Gora 1: 25.000.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti