Višarje so bile nekdaj najbolj znana slovenska romarska pot. Do njih danes pelje moderna kabinska žičnica, kar močno skrajša vzpon na bližnji dvatisočak.
Kamniti lovec oz. Cima del Cacciatore (2071 m)
"Štrafan" jager
Višarje so bile nekdaj najbolj znana slovenska romarska pot. Do njih danes pelje moderna kabinska žičnica, kar močno skrajša vzpon na bližnji dvatisočak.
Preko Rateč vstopimo v Italijo in nadaljujemo vožnjo proti Trbižu. Najbolje je, da gremo kar skozi center Trbiža, preko krožišča do kraja Podplaz, kjer je kabinska žičnica za Višarje.
Legenda o nastanku romarske poti na Višarje datira v 14. stoletje, ko je nek pastir iskal svoje ovce. Našel jih je okoli brinovega grma, sredi katerega je bil kip Marije z Jezusom. Kip je odnesel v vas Žabnice, ga postavil v omaro, vendar se je naslednjega dne spet pojavil na istem mestu. Enako tudi tretji dan. Oglejski patriarh je odobril čaščenje in ukazal, naj na mestu, kjer so našli kip postavijo kapelico.
Svete Višarje so bile za Slovence zelo pomembna romarska pot, vse do nastanka brezjanske romarske poti verjetno celo najpomembnejša. Prepovedi romanja, naravne nesreče in prva svetovna vojna, so omajale obiskovanje Višarij. A Marijin kip je bil vedno rešen in na Višarje dokončno vrnjen leta 1925, kjer je še danes. Cerkev krasijo freske Toneta Kralja.
Severovzhodno od Višarij leži dobrih 2000. metrov visok vrh, ki v svojem imenu skriva legendo; nek divji lovec je nekoč streljal proti Višarjam, zato ga je Marija kaznovala. Lovec je okamenel, od tod tudi ime vrha.
Kamniti lovec je od Višarij odmaknjen približno uro in pol hoje. Če se z vrha Višarij spustimo navzdol proti cesti, ji sledimo do sedla. Cesta zavije navzdol proti Zajezeri, mi pa nadaljujemo v smeri široke poti št. 613. Pot se zmerno vzpenja skozi rušje. Nizki borovčki, rododendron; pot je speljana med mogočnimi macesnovimi koreninani. Vrh je ves čas pred nami. Pot zavije desno in se v ključih vzpenja po gruščastem pobočju do majhne krnice. Pot obide Beraški Križ in Za Vrabci Špico. Če boste opazovali okolico, boste na desni videli stope, ki označujejo tudi enega od pristopov na vrh; vendar je ta pristop napornejši kot tisti običajni. Po desni strani krnice se povzpnemo do grape, ki leži med obema vrhovoma Kamnitega lovca. In tukaj je past, ki verjetno marsikomu prepreči vzpon na vrh. Grapa se začne z nekaj metrskim skalnim pragom, kjer so fiksna varovala, kar vzpon precej olajša. Človek le ne sme biti vrtoglav in nekaj moči mora imeti v rokah. Po zagruščeni grapi se vzpnemo na vrh. Kljub temu, da je levi vrh malenkost višji, je tisti pravi desni, kjer sta tudi križ in zvonček.
Obiskovalci vrha so tisti praznični ponedeljek prav vsi, pozdravili v slovenščini, čeprav so med
seboj govorili nemško ali italijansko.
Razgled s Kamnitega lovca me je očaral. Kaj več bi si človek še želel, kot pogled na divja severna ostenja mogočnega Montaža, Špika nad Cijanerico, Špika Hude Police, na dosegu roke je bila severna stena Viša, pa Gamsova mati, Mala špica, Divja koza, pred njimi pa Mali in Veliki Nabojs. Na levi strani so stali Mangrt, v daljavi Ponce in Jalovec, desno pa Poldašnja špica. Resnično šele na vrhu Kamnitega lovca, ko se človekov pogled skromno in pohlevno, a z žarom v očeh, obrne proti gorski verigi od Montaža do Viša, gorski verigi, ki se je zapisala v srce Juliusa Kugyja, čutimo, kako smo kljub vsemu znanju in napredku, še vedno nemočni in majhni v primerjavi z mogočnostjo narave.
Sestop poteka po poti vzpona. Za vzpon boste potrebovali približno uro in pol, za sestop 1 uro. Kljub temu, da tura ni naporna, pa zahteva nekaj znanja hoje ob jeklenicah.
