Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Marijan Krišelj

petek, 7. januar 2005, ob 16:44, Franci Savenc, ogledov: 2486

Nedeljski dnevnik, 04.01.1981 Miran Sattler: znanec iz sosednje ulice

znanec iz sosednje ulice

Marijan Krišelj


Bolj kot premišljujem, ali sem ga razumel tako, kot si je prizadeval, da bi ga razumel, manj sem prepričan, da se mi bo posrečilo to tako tudi napisati. Zanj so namreč odločilni odtenki. Odtenek besede, odtenek barve, odtenek misli. Začelo pa se je pravzaprav pred mnogimi tedni neko nedeljo zjutraj.

Še zaprtih oči sem prižgal radijski sprejemnik in zaslišal moški glas, ki je pripovedoval o svojih vtisih iz narave. Besede so bile izbrane in lepe. Odprl sem oči m jih hlastno poslušal. Če bi slikovito šele še kaj reči o tistem nedeljskem jutru, potem bi rekel tole: ob tem poslušanju sem občutil, kot bi si močil obraz s čisto, hladno studenčnico. Ko sem slišal ime tistega, ki mi je jutro pripravil lepše, kot sem pričakoval, sem si rekel: z njim se moram vsekakor srečati.

In tako se sedaj pogovarjava čez dve skodelici kave in mimo njih. Čim bolj natanko poslušava drug drugega. Upava, da nama gre vse sijajno od rok. Takšni so navadno občutki dveh novinarjev, ko se znajdeta v vlogi, da eden ostane, kar je drugi pa mora po dolgem času ali pa celo prvič brskati v sebi, odkrivati tisto, za kar je mislil, da je nekoliko važno kvečjemu samo zanj.

Doma je iz vasi Visoko (rojen 1931), Gorenjec. V šole je hodil v Olševek in Kranj, v Ljubljani je diplomiral na slavistiki in se seznanil še s pol pravne fakultete. Zelo je bil dejaven v prosveti . Zadružni domovi so bili njegovi hrami. Veliko je imel veselja, to je tudi kazal, in bil pripravljen spoprijeti se z zmajem, kol vsi idealisti. Takšen, čisto svež z dežele, je prišel na radio, v RIS (radijska igralska skupina), kjer mu je zelo veliko pomagal Jože Zupan. Bil je tudi napovedovalec, čeravno ni imel mikrofonskega glasu. Pa MFA. Prosim! MFA. Mädchen für alles. Deklica za vse. DZV. Po diplomi je bič na radiu lektor, novinar, pomočnik urednika drugega programa — časi Slavka Tirana. Zdaj pa je urednik uredništva drugega programa. Sklenjen krog.

Te generalije so potreben del pogovora, vendar včasih mi gre prav na živce. Pri naštevanju se človek največkrat spomni kaj neugodnega, kar vpliva na pogovor. Nama se je posrečilo izogniti tem čerem.

Čakalo pa naju je, tole: »Osebno sem nezadovljen sam s seboj,« je rekel Marijan Krišelj. Zakaj? »Predvsem vsi vedo, da se ukvarjam s planinstvom (leto dni je tudi glavni in odgovorni urednik Planinskega vestnika), da sem vedno težil k temu, bolj malo pa o tem, kako veliko sem delaj (tudi teoretično) za razvoj radia (Val 202, popoldanski programi, silvestrovski programi) itn.« To ga jezi. Potihem, v tem trenutku pa tudi naglas. Njegova portretna slika bi bila zdaj pač taka, kot je, se pravi odtenki minulega radijskega dela so bolj zabrisani, kot bi smeli biti.

Ne vem natanko, katero besedo je bil izrekel, da sem lahka načel vprašanje individualizma v radijskem mediju, ki kakopak temelji na teamskem delu. »Vidite, zame je individualizem človeška dragocenost. A je vse bolj zabrisana. To pa pomeni razčlovečenje. »Hvala bogu, da sva se koj zavedela, da bi naju pogovor o tej postavki v našem novinarskem poklicu zanesel, pa sva privlekla na dan njegove Odmeve iz gora (doslej že osemsto oddaj). Na videz je oddaja kakor ljubiteljska, vendar njen avtor pravi, da je družbeno potrebna. Oddaja še po tolikih letih ne usiha. »Oddaja mora naprej živeti, če ne s takim konceptom, pa s približno takšnim, saj gre z njo za našo slovensko smer v planinstvu. To pa niso samo pumparice in gojzarice, ampak posega v človekovo usmeritev.« Kolega je bil prijazen in je to podrobno razčlenil. Njegovo planinstvo pomeni povezanost z naravo. To so tudi gobarji in sprehajalci. To je hoja na Šmarno goro. Rašico. Katarino. Na Triglav. Packo dobi to njegovo gibanje, če omenimo počitniške hiše v naravi. Joži Čopu so tudi postavili takšno streho, pa je bil pod njo dvakrat, trikrat, nič več. Počutil se je utesnjenega. Marijana Krišlja sem razumel, kaj želi povedati. Pomagal sem si, da bi bil o tem še bolj prepričan, s pripombo, da ta njegova teza o človeku v naravi tiči v filozofiji. Da, je rekel odločno, to je treba povedati gre za kar najbolj preprost odnos do narave. Kjerkoli je že bil človek v naravi, išče, občuduje, hodi, spremlja, diha, s svojo prisotnostjo omogoča neko osebno dogajanje, ki je nujno potrebno. Vendar to je daleč od romantike, da ne bi bilo pomote! Človek prinese domov iz narave o tistem, "kar je videl, občudoval, doživel, vtis, ki pomeni njegovo zasebnost.

Prispevek k njegovi kulturi. Ta se pozna v kretnjah. Poklic se pozna na rokah in obrazu. Se res? Spomnil se je starejšega moža na vrhu Triglava. Opazoval ga je, kako je segel po štampiljki, jo pritisnil na neki svoj papir in rekel samemu sebi: Jaz sem svoje dosegel! In odšel z vrha. Ne, to ni bil zbiralec žigov, ampak na vrhu Triglava je bil. To je dosegel v veličastni okolici, v naši naravi. Same take misli je trgal iz sebe, ki so me zapeljevale. »Bolj ko se razčlovečujemo, bolj smo ponarejeni.« Rad bi mu rekel, da je to res, ampak ne smem na njegov breg. Pogovor bi se lahko prehitro končal v enoglasen spev.

Marijan Krišelj je pesimist. To podčrtam v beležki. Ja, sem. Pustiva to, zakaj sem, od kdaj sem, če sem že vse svoje življenje. Obrniva zadevo takole: mar niso pesimisti na boljšem v življenju: saj lahko razočaranje doživijo v veseli varianti. Malce nerodno povedano, ampak sem ga razumel. Heca prav preveč tale mož, pišem na rob, v življenju ravno ni pogruntal. Preveč in prehudo je bil za vsako stvar odgovoren. Najhuje je to, da ta občutek (ta dolžnost) velja tudi za človeka. »Kolikokrat so me naravnost zmerjali, da človeka preresno jemljem. Ampak sem ga še kar naprej!«

Za vsako obtožbo, ki sem jo navrgel, tudi na račun ljudi, je imel razlago. Olajševalne okoliščine. Opravičilo. Ali je to dobrota? vprašam. Ne, sledi odgovor, stoodstotna prizadetost.

Potica je potica za optimista, koliko manj bo ta potica potica za pesimista, Marijan Krišelj? »Pesimisti smo žalostni, ker potice ne bo več, optimisti pa so veseli, ker je potica pred njimi«. S tem sva o pesimizmu končala.

Žalost najbrž povzročajo bremena v človeku. Samo s tem si lahko razlagam dejstvo, da je Marijan Krišelj žalosten, ko gleda Kamniške planine v soncu. Pove, da je bolj nedostopen, zaprte narave in da se je skrajno neprijetno pogovarjati o sebi. Spomnim ga na jarek z vodo okoli gradov. Koliko globokega ima on okoli sebe? »Ta jarek je, tudi precej vode je, čista, da jo lahko kdo preplava, a to vodo tudi lahko začini, da je zoprna, pregloboka.« Kdo ve, kakšen je v resnici ta jarek okoli ljudi? Zaupa v lepo besedo, v človeški odnos, všeč mu je približati se človeku. Zaveda pa se, da okolica ni nabita s čustvi. »Zato mora biti veliko teh čustev v tebi.«

Nisva mogla mirno vere. Ne religije. Človek veruje... Razumem, je rekel, verujem v slovensko ljudsko izročilo, verujem v jezik. To sta veliki vrednosti!

Pazim, da ne zdrsneva na najino vsakodnevno pot. Ne omeniva radia, časnikov. Zadovoljna sva, da sva se spoznala.

Miran Sattler

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker