K našim skalnim zubljem se bomo odpravili z juga, kar je najbolj naravna in tudi najbolj smiselna izbira
Razgibana, divje razbita grebenska veriga, ki se z vrha mogočnega Mangrta počasi spušča na zahod, vse tja do Predelskih glav in samega Predela, kjer Vzhodni Julijci podajajo roko Zahodnim, se zadnjič požene več kot dva tisoč metrov visoko v skupinici skalnih zubljev, strmo razpostavljenih nad globokimi travnimi pobočji, raztezajočimi se med Mangrtskim sedlom in Mangrtsko planino globoko spodaj. Na vzhodu to vznemirljivo zgradbo od Mangrtovega masiva loči globoka škrbina Čez Jezik, na zahodu pa od skupine nižjih vrhov, ki se preko Vršiča, Grintavca in Skutnika prislanjajo na Predelske glave, širok preval Čez Stože. To je kraj nesrečnega imena, bi rekel pesnik, saj se je pred leti tik pod njim sprožilo smrtonosno drsenje zemlje, pod seboj pokopalo prelepo vasico Log pod Mangartom in vzelo nekaj dragocenih življenj.
Skala (2133 m) in Male Špice (2167 m)
Skala in Male Špice z Malega vrha. Foto: Mitja Košir
Svet, v katerega stopamo, je z juga povsem pregleden, brez orientacijskih zank, a kljub temu prav nič pohleven, zato pa na severni strani že v njegovem podnožju naletimo na babilonsko zmešnjavo zatrepov, grap, grebenov in škrbin, za povrh je vse skupaj začinjeno z opombo, da gre za neobljuden svet, kjer (razen nekaj izjem, ki potrjujejo pravilo) ni markacij ali pa tam sploh prevladujejo brezpotja.
K našim skalnim zubljem se bomo odpravili z juga, kar je najbolj naravna in tudi najbolj smiselna izbira, čeprav so gorniško zelo izzivalni tudi severni pristopi (najbolj vabljiv, čeprav zelo naporen, je vzpon od Mangrtskih jezer skozi divjo krnico Plazje na škrbino Čez Jezik; v snegu to krnico zelo cenijo turni smučarji). Naše prvo, morda v pravem gorniškem smislu tudi edino pravo izhodišče naj bo Mangrtska planina (1294 m), kamor pridemo s tretje serpentine znamenite Mangartske ceste, vendar od tod že davno nihče več ne hodi, razen v zimskem času, ko cestne vijuge prekrije debela snežna odeja. Najenostavneje se k Skali in Malim Špicam odpravimo kar z Mangrtskega sedla (2043 m), od koder nam je z najvišjega parkirišča stopiti le nekaj korakov na zahod, na rob divje škrbine Čez jezik (2055 m), za katero se še najde starodavno ime Klanška Škrbina (iz istega vira tudi staro imenovanje Belopeških oz. Mangrtskih jezer – Klanška jezera). S škrbine se po dobro vidni, vendar neoznačeni poti spustimo nekoliko navzdol proti jugu, dokler ne naletimo na komaj opazno prečno stezico, ki nas bo varno popeljala po strmih, s travami poraslih južnih pobočjih okrog Malih Špic na zahod, na Remšendolsko škrbino s še lepšim imenom Sedelce (2031 m, sem lahko pridemo tudi s parkirišča tik pred zadnjim predorom Mangrstske ceste, po neoznačeni stezici mimo ostankov nekdanje Mangrtske koče, vendar nas čaka dobrih dvesto metrov vzpona). Od tod na vrh Skale po sicer strmem, a lahko prehodnem zaobljenem pobočju ni več daleč. Vendar pozor: stopili bomo le na vzhodnega od dveh vrhov, zahodnega lahko obiščejo le z vso opremo in znanjem opremljeni alpinistični mojstri.
Tudi Male Špice s svojim nazobčanim grebenom so posebne (torej alpinistične) vrste problem, zato nam ostane le najvzhodnejša vzpetina, tista, ki se lepo vidi z Mangrtskega sedla. Do njenega vznožja, torej na škrbino Čez Jezik, se bomo vrnili po isti poti in od tam krenili po zelo strmih travah na prepadni greben in se zazrli v globoko, razbito grapo Plazje in k modrim očescem obeh Mangrtskih jezerc. Tu bo za večino konec vzpona, drznejši pa bodo splezali še nekaj zelo izpostavljenih metrov po gladki plošči k možicu na skrajnem vzhodnem robu grebena. Zanimiv krog bo sklenjen. Hrumenja s ceste tik pod nami sploh ne bomo čutili, zaužili pa bomo neokrnjeno bogastvo najžlahtnejše gorske cvetane (prav zdaj v vsem razkošju cvetijo planike), presenetil nas bo kakšen oster žvižg plašnega svizca, tudi kakšen rogati lepotec nam bo šel čez pot. To je skromen svet, ki nam veliko daje.
»Posvetujte« se s knjigo Vladimirja Habjana Manj znane poti slovenskih gora (Sidarta, 1999) in poglejte na zemljevida Alpi Giulie Occidentali 1: 25.000 in Julijske Alpe – Zahodni del 1: 50.000.