Na en hribček v poletnem času veličastnih tur
Četrtkova zgodba
GORA
Kjer telesni napor ni najvažnejši
Želja. Poletni čas veličastnih tur je, mene pa je teden dni po Kopi in posebnemu pogledu na Mangrt na sveže prijelo v križu. Kateri od majhnih hribčkov je najprijetnejši, sproščujoč. Lepe kope oblakov krasijo nebo na vožnji domov. Preoblečem se za Goro. Proti Polhovem Gradcu popoldansko sonce zastrejo temnejši oblaki. Prepričan sem, sam ne vem v kaj. Vremenske dogodke le opazujem. Park pri gradu so skoraj že obnovili. Za hribom se posveti modrina. Korak za korakom lahko štejem hrbtna vretenca, ko med počasno hojo opazujem korenine na poti, kako so zglajene od romarskih nog. Vleče navzgor, k soncu, na vrh, kjer stoji tudi cerkvica.
Moja trditev se zdi morda čudna, vendar je treba pomisliti, da bi naše prednike pokončali katoličani z romanskega zahoda in germanskega severa, če se ne bi izkazali s svojo pripadnostjo krščanstvu… iz varno spravljenih arhivov cerkve bi izvedeli, kdaj so gradili najstarejše cerkve na naših tleh, ki so pozneje pripadale Ogleju. Vse so še bile zgrajene enako kot stara svetišča na vzpetinah, ker so morala biti čim bližje soncu, kot naravnemu Bogu, kateremu je vernik (edino) našega rodu posvečal svoj telesni napor, ko se je potrudil s prenašanjem materiala za zidavo. V srednji Italiji cerkva na vrhu hribov ne bomo našli, ker je to prepovedal Rim, da ne bi spominjale na nelatinskega Belina – Adonisa. (*)
Cerkev. Do svetlega vrha se že razjasni. Čist zrak. Časa imam na pretek. Na posebno prijetnem kraju so postavili to cerkev. Za njo stoji zanimivo znamenje. Delo kiparja Eda in volja župnika Danijela. Znamenje poznam že od prej, vendar napis na njem vsakokrat pozorno preberem. Kovinski prsti rok, ki molijo iz kamna, so zguljeni. Zagrabim jih, topli dlani se prileže kovinski hlad. Zanimiv in prijeten občutek. Kaj je vgrajeno v rokah? Nad njima zagledam napis: »Nebo in zemlja oznanjata, da sta delo božjih rok.« Nemudoma sklenem, da ostanem na vrhu vsaj pol ure. Morda opazim katero od teh naznanil…
(Napis z znamenja) Edinemu troosebnemu bogu čast in slava. Da Bog je, spoznamo iz narave, vesti in razodetja. Bog se je človeštvu razodel kot povsod navzoč duh, eden (edini) in trooseben: oče, sin in sv. duh. Bog je neizrazljiv, nepojmljiv in neupodobljiv a neskončno resničen. Iz nevidnega Boga nastajajo vse vidne in nevidne stvari. Bog je ljubezen in absolutna (neomejena) popolnost. Tisti, ki večno je, ne more hkrati ne biti. Jaz sem, ki sem. (Mz 3,14)
Oblak! pa tak, da se Polhograjska Grmada zdi neznaten skalnjak
Narava. Svetloba ponovno oživi barve Narave. Njeni žarki pogrejejo mrzel peti julijski dan. Sneg se na Grintovcih še vidi. Postopam med zidovi in obzidjem. Prijeten mir je nad dolino v svetlozeleni globini. Samostojna bela ladja oblaka zapolnjuje prostor do sosednje Grmade. Mavrica! Pokrajina je čudovita, visoke gore mi ta četrtek ne manjkajo. Vetrič zašelesti po brezovem listju. Doma moram preveriti, ali je drugo lepo drevo gaber. Prepričan sem, da premalo poznam vrste dreves. Na cerkvenem zidu je vzidana tudi plošča z napisom: Tu na Polhograjski Gori je bilo prazgodovinsko gradišče.
(Napis z znamenja)
V njegovi roki so brezna zemlje, vrhovi gora so njegovi. Njegovo je morje, on ga je naredil. Pa tudi kopno. Njegove roke so ga izoblikovale. Pridite, padimo na kolena. In se pokorimo. Pokleknimo pred gospodom, ki nas je naredil. (Ps 94,4-6) (In še) Edinemu troosebnemu bogu čast in slava
Korak. Najlepše je cerkvico obkrožiti po obzidju. Na eno stran je pod noge videti varnost in na drugo svobodo. Pridem do vhoda, kjer je zid prekinjen. Ni široko, ozko pa tudi ne. Se upam skočiti čez? V mislih se odrinem čez in doskok je videti v redu. Ko se želim odriniti zares, me ustavi negotovost. Zakaj je zares videti težje? Si ne zaupam? Ne zaupam hrbtu? Na odrivu bodi odločen, zaupaj svoji presoji. In sem čez. Zlahka. Pri skoku nazaj imam podoben problem. Tokrat pogled pada v dolino. Ne zmenim se za negotovost in se z enim korakom zaleta odrinem. Najlepši občutek je po odrivu, ko na trdnih tleh pustim mehkobo negotovosti. Začutim, kako zlahka sem ob odrivu še malo popravil smer. Vem, v katero gorsko smer bom jutri odrinil po službi, na Mangrtsko sedlo!
Sv. Lovrenc izvira iz latinskega imena Laurentius, ki je umrl kot mučenec v Rimu. Najbolj je njegovo razširjeno po ital. Beneškem in v deželah Srednje Italije; na Balkanu ga ne poznajo. Pri nas so ga začeli častiti pred letom 1000, saj so njemu posvečene cerkve (najbrž povsod na Slovenskem) vselej na vzpetinah. Svetniški atribut mu je šent in ne sveti, kar potrjuje zgodnji začetek čaščenja. (*)
Dva dni do objave zgodbe sta, popravljati je ne mislim več. Imam čas za iti na Goro. Zato sem jo pa dopolnil:
Gaber in breza, cerkveno poročeni drevesi, srečno rasteta že kar nekaj let…
Pot od gradu. Smešen napis po dvajsetih metrih »Pozor prepad«. Kakšen prepad neki, kamnolom… Tovarišev velikanski spomenik v senci dreves. Aparat imam pripravljen za majhne podrobnosti. Seveda, manjkajo mi slike dreves z vrha! Končno je samo modro nebo nad glavo. Srečam sončne žarke. Listi bukve, breze in gabra žarijo v prijetno toplem soncu. Sonce sije na vzidane roke. Zagrabim jih, hladnim dlanem se prileže pogreta kovina. No, tale napis sem po izgubil, nimam ga v zgodbi! Tudi vzidane kamnite rože na cerkvenem zidu nisem omenil, z napisom: »Pograjska roža Daphne Blagajana Freyer 1780«.
(Napis z znamenja)
Pojdite, vriskajmo Gospodu, vzklikajmo skali našega odrešenja. Stopimo predenj s hvalo, vzklikajmo mu s hvalospevi. Zakaj Gospod je velik Bog, velik kralj med vsemi bogovi. (Ps 94, 1-3)
Nepričakovano veliko ljudi. Hoja počasnih korakov. Pod zidom, po obzidju. Skočim čez vhod. In nazaj. Nelagodja skoraj ni več. Nekaj zaradi obračuna v glavi in seveda nekaj tudi z vajo. Še en par skokov potrebujem, z mesta, brez zaleta. To je pravo! Ljubljana je bila prazna, a Gora ima veliko obiskovalcev. Predvsem mladih parov. Tudi spodaj pričakujem, da zagledam kaj novega. Pod Goro je tabla Riharjev drevored. Kdo je bil Rihar? So vsa imena dreves pri številkah pravilna? Nisem prepričan. Sprehod po grajskem parku je primeren zaključek izleta. Osem lip so posadili v venec, kot eno drevo. Obhodim četverokotni vodnjak, zunaj in znotraj. Še na Dvoru se ustavim, za požirek odlične, žive vode.
Gora je znano rastišče ogroženih in endemičnih rastlin. Tu je klasično nahajališče kranjskega peteroprstnika in znamenitega blagajevega volčina. Vrh Gore stoji poznogotska cerkev sv. Lovrenca, ki se prvič omenja leta 1526. Tu so sledovi poznorimskega pribežališča. Po potresu leta 1511 so v dolini ob Božni postavili nov grad. Pred dvorcem stoji renesančno-baročni vrt, ki s poslopjem sestavlja nedeljivo celoto. Na njem je vodnjak s petimi mitološkimi figurami. Vrt je spomenik oblikovane narave. V njem raste mogočna lipa z obsegom 550 cm. (**)
(*) Davorin (Martin) Žunkovič/Leopold Verbovšek,
V senci zgodovine
(**) Krajevni leksikon Slovenije, DZS 1995