Četrtkovi izleti naj ne bi bili planinski. Navodila planincem tako nimajo prave teže. Brez odvečne teže pa gre gotovo lažje in se pride višje.
Četrtkova zgodba
Kopa, Picco di Mezzodi
Izbira po meri oblakov - na Poldnik popoldan
Nenavadno raven svet je na Jezerski planini, povsem poravnan. Takih planin nisem vajen, verjetno zato, ker nisem planinec. Na informativni tabli lahko preberem, da so planino obnovili s sredstvi evropske skupnosti iz projekta Life - Natura 2000. Znajo slovenski lastniki gorskih parcel izkoristiti ta sredstva ali jim je dovolj z buldožerjem izriti nov kolovoz na planino? Slovenski način planinarjenja. Zapustim planino na dnu doline in stopam h goram, na katerih ni in ne bo nobenih planin. Kot gornik.
Upoštevaj navodila PZS za uporabo gorá. Planincem se zapoveduje – poglejte vremensko napoved. Nisem planinec, prej gornik. Vseeno ubogam. Saj vedno natančno pogledam. Za gore napovedujejo popoldanske nevihte in plohe. In zdaj? Kaj potem? Kar peljem, navzgor po Dolini. Pod Stolom je zamolklo in težko ozračje. Na avtobusni postaji pod Dovjem stopim iz avta in tehtam, ali sem pripravljen biti moker. Čudovit kopast oblak se od Triglava razteza do Jerebikovca. Kaj imajo skupnega tile zanimivi kraji - Blejski otok, Ajdna nad Potoki, Kapelica na Uskovnici, Zadnje Prisojnikovo okno, pa Galetovec, na katerega tako rad hodi prijatelj Janez in celo Kranjska Gora? Vse te točke so enako oddaljene od Jerebikovca, kaj pa drugega… in s tem gotovo še kaj!
Meteorija za amaterje. V praksi greš in vidiš, preizkusiš, kakšno je vreme. Ga sprejmeš, kakršno je. Cilj prilagajam današnjim oblakom. Se poskušam posvetovati z nebom. Slabo vreme ima svoje prednosti – ne samo na cesti, tudi v gorah je takrat manj policajev. Vremenske novice so najgosteje predvajana informacija. Upam, da država ne bo nekoč uzakonila meterorije ali meteoterorja, ko v primeru slabe vremenske napovedi ne bomo smeli hoditi v gore in bi to postalo kaznivo. Odpeljem dalje. Po radiu med vremenskimi podatki omenjajo ploho na Kredarici. Veliko lepih dolin videvam na levi, vse polne zanimivih in mokrih oblakov. Šele dolina Belopeških jezer je prosta. Računalniški vrač Aladin je mejo padavin uskladil z državno mejo. Na mejnem prehodu se da že videti vrh Mangrta!
Kateri Rob nad Zagačami je to?
Prava priprava. V nahrbtnik dodam v kepo stisnjene polivinilaste vrečke, raztegnjene palice pa vržem nazaj v prtljažnik. Strelovodov ne potrebujem, roke pa tudi imam rad proste, so svobodnejše. Svoboda gibanja brez palic je užitek, ki ga po letih stiskanja ročajev z zankami ponovno odkrivam. Sprašujem se, ali me je pripeljalo v bližino Mangrta vreme ali kaj drugega. Poznam že ta čudovit in svojstven pogled nanj s Kope. Preverim, da med prtljago nimam ničesar preveč. Čim manj je treba vzeti s seboj in ne čim več… Pest rozin še stlačim v usta in stopim na cesto, po kateri se vračajo pozni izletniki.
Znamenja. Gozdne poti so mi bile nekoč odveč, zadnja leta pa so najlepši možen uvod v turo. Bukve rastejo, stojijo v družbi smrek in jelk. Hoja skozi živo naravo je ob zavedanju živosti dreves prav takó doživetje. Razveseli me majhen in samcat sončni žarek, ki se posveti na ožjem deblu. Višje jih je ob poti in tudi na poti vse več. Seveda me vseskozi zanimajo dogodki na nebu. Kot rad pogledam na jezeri, ki se višje vse lepše vidita. Oblaki za Poncami začenjajo rasti in siveti. Tudi kopa, ki je zasidrana za Mangrtom, postaja mogočnejša. Manjši oblak se je odcepil od glavnine in zaplaval proti Kopi. Naznanja, da se mi čas počasi izteka. Zastrmim se v Strmi nos, preden se spustim po strmini. Zakaj nisem šel nanj, ko sem imel priložnost?
Mangrt, ogrnjen z belo. Na konici Strmega nosu pod njim še nisem stal!
Izide se vse. V vpisni knjigi se bere: »24.05.2007 ob 19:10 - Dan čudovitih oblakov med razgibanimi gorami, sredi katerih stoji največji princ, Mangrt. Nebesa so, raj pa je na zemlji. Le da tega ne znamo opazi, še.« Moral bi dopisati: »Žal ga pospešeno uničujemo.« Oblak je postal večji od princa in mogočnejši. Postopam na vrhu in občudujem gibanje zraka, opazujem variacije in zgostitve par za gorsko verigo, velike skalne podobe vtiskam v spomin. Na kratko zaropota v opozorilo, naj mislim na hiter sestop. In je šlo dovolj hitro. Tudi na povratku se tuintam posveti med rastlinjem, svetlobne lise okrasijo pot med ljudi. Na Jezerski planini mi nasproti pride rahel dež s Ponc, vendar se sami oblaki še ne spuščajo v dolino. Na mejnem prehodu se iz teme že vlivajo goste in debele kaplje.
Slovenska PLANINSKA DRUŠTVA še vedno znajo napotiti ljubitelje narave tudi na tiste gore, kjer ni planin pred nesrečnim 1918 sploh bilo. Planina je Slovencem že v pradavnini (enako kot predniškim Venetom, Vindom) pomenila samo poseko, očiščen svet na planem, kjer so se mogle pasti krave in ovce. Takšne poseke so obstajale največ na gorah, lahko pa so nastale tudi na nižinskem svetu, kot je razvidno iz krajevnih imen. Na gorskih planinah so domačini postavili tamarje za živino in stanove, v katerih so pastirji predelovali mleko in spali. Naši gorniki ali hribolazci (zastarelo, toda nikdar planinci) – in Slovenci nasploh – do prevlade vsiljenih bratov iz krajev onkraj Sotle so z besedo planinci označevali gorske pastirje in sirarje, ljubitelji gorskih vrhov pa so bili in so še vedno samo gorniki. Le-te so izpodrinili nekdanji režimski priskledniki. Zato bodo planinci in člani planinskih društev ohranili svoj naziv le v močno negativnem pomenu. Najvidnejši med njimi so se »ovekovečili« tudi s postavitvijo bronastega kipa župnika Aljaža… (Leopold Verbovšek,
Sto kamenčkov za slovenski mozaik. Odlomek iz še neobjavljenega besedila)